Slovenki s kolesi po Latinski Ameriki: Beseda 'gringa' nama gre že malo na živce

Štajerki Anja Antolič in Barbara Marčič sta ljubiteljici popotnega kolesarstva. Po študiju španščine v Ljubljani, kjer sta se spoznali, sta se odločili, da Španija ni dovolj za spoznavanje špansko govorečega sveta, kulture, ljudi in pokrajin. Čutili sta željo po odkrivanju tistega drugega špansko govorečega dela sveta, ki se nahaja čez lužo.

Zato sta si zadali cilj, da bosta, brez kakršnekoli časovne omejitve, prekolesarili Latinsko Ameriko, vse od juga Argentine do Mehike. "Da sva te najine sanje lahko realizirali, sva dobri dve leti opravljali razna priložnostna dela, med drugim sva delali v proizvodnji, knjigarni, kolesarski trgovini, dostavljali hrano na kolesu …" pripovedujeta.

In res, oktobra 2018 sta jo mahnili v Južno Ameriko, natančneje v Argentino, od koder sta začeli kolesariti proti severu. Ujeli smo ju v Peruju.

Povejta nam, kako to, da sta se odločili za takšno pot in koliko časa sta se nanjo pripravljali?

Sama ideja je bila prisotna že dlje časa. Mogoče so k temu malce pripomogle telenovele v zgodnji mladosti ali pa mogoče celo bolj ogled filma, ki je bil posnet po resnični zgodbi. Gre za film Motoristov dnevnik, ki opisuje pot Ernesta Cheja Guevara, ki se je s svojim prijateljem Albertom usedel na motor in se odpravil raziskovat Latinsko Ameriko. Nekaj je zagotovo prispeval tudi sam študij španščine, pika na i pa je seveda bila ljubezen do kolesarjenja, želja po potovanju, želja po odkrivanju nečesa novega, želja po dogodivščini in hrepenenje po svobodi, želja po spoznavanju drugih kultur ter seveda drugega načina življenja, ki je tako zelo drugačen temu, ki smo ga vajeni doma.

Kot rečeno, sva za pot garali dobri dve leti in živeli zelo skromno, da sva si lahko prihranili največ, kar se je le dalo. To pomeni, da če je treba biti ves mesec na kruhu in maslu, bova pač ves mesec na kruhu in maslu. Vedeli sva, zakaj se odpovedujeva določenim stvarem in da takšne sanje ne postanejo resničnost kar same od sebe.

Zaradi službenih obveznosti se na pot fizično nisva praktično nič pripravljali, sva pa seveda skozi ti dve leti skrbno načrtovali seznam opreme, ki jo bova vzeli s seboj na pot, preučevali cene letalskih kart in prebirali raznorazne kolesarske bloge, da nama ne bi kaj ušlo.

Sta si načrt poti naredili vnaprej ali kolesarita povsem spontano?

Vedeli sva samo, da greva. O tem ni bilo dvoma. Same poti si sicer nisva začrtali, saj se nama kakršnokoli podrobno načrtovanje zdi nesmiselno. Namreč, pot ti potem prekrižajo ostali popotniki, kolesarji in pa seveda domačini, ki ti dajo raznorazne informacije in potem si jo nekako prilagajaš sproti.

Na poti sta torej že več kot eno leto. Kaj vse sta že prepotovali in koliko je še pred vama?

Začeli sva na jugu Argentine (Ushuaia), zaradi močnega vetra vmes skočili malce v Čile, pa potem znova nazaj v Argentino, od koder naju je pot peljala skozi Bolivijo in Peru, trenutno pa sva tik pred vstopom v Ekvador. Najina želja je prikolesariti vse do Mehike, kar pomeni, da so pred nama še Ekvador, Kolumbija in celotna Srednja Amerika.

Koliko opreme pa vozita s seboj na kolesu? In kaj je, na primer, povsem nepogrešljivo?

Samo kolo je težko približno 15 kg, brez kakršnekoli opreme, z opremo pa potem nekje okoli 40 kg. Dodatna prtljaga tako šteje okoli 25 kg. Ključne stvari, kar zadeva same opreme, so za takšen stil potovanja zagotovo šotor, topla spalka, podloga za spanje, topla oblačila, kuhinja (bencinski gorilnik), rezervna zračnica, olje za verigo in še kaj bi se našlo.

Koliko kilometrov na dan približno prevozita? Kje spita in se umivata?

Odvisno od terena, vremenskih razmer in elevacije. Bili so dnevi, ko sva v gorovju Peruja nad 4000 metrih nadmorske višine na blatnih, makadamskih cestah delali zgolj po 20 ali 25 kilometrov dnevno in kolesi veliko potiskali. Potem so tukaj dnevi, ko je cesta sicer asfaltirana, ampak ima veliko konstantnih vzponov in spustov, takrat narediva okoli 50 kilometrov. So pa seveda tudi takšni dnevi, ko je veter v hrbet in ravnina ali pa dosti spustov in prideva tudi do številke 100 kilometrov. Načeloma nama kilometri niso tako pomembni, bolj so pomembni sama pot, izkušnje in doživetja.

Večino časa divje kampirava v šotoru in si sami kuhava hrano, za umivanje pa uporabljava kar otroške čistilne robčke ali naravni vir vode, če je le ta na dosegu. Seveda se velikokrat zgodi, da naju v manjših vaseh povabijo, da prespiva v občinski stavbi ali pod kakšno streho cerkve, tudi pri gasilcih sva že bili.

Je po vsem tem kolesarjenju prisotne kaj bolečine ali slabega počutja? In kako skrbita za regeneracijo?

Prve tedne, ko sva začeli na jugu Argentine, sva vsak teden rekli, da imava dovolj in da greva domov. Patagonski veter je bil nekaj, za kar sva že slišali, ampak slišati in doživeti sta dve popolnoma različni stvari. Ko je veter tako močan, da te dobesedno potisne dol s kolesa, da padeš in se ne moreš pobrati – ja, potem ti vse skupaj malo "pade dol". Prvi tedni so bili tudi precej boleči, kar se tiče mišic, saj najini telesi nista bili navajeni takšne teže na kolesih in takšnega napora. No, po nekaj  mesecih, ko sva izgubili nekaj kilogramov in prišli malo bolj v kolesarsko formo, pa je bilo vse lažje.

Na poti sva že dobro leto in v tem času sva imeli kar nekaj zdravstvenih težav, predvsem v Boliviji, nekaj tudi v Peruju. Higienske razmere so tukaj bolj uboge. Za regeneracijo pa skrbiva bolj slabo. Ker potujeva z nizkim proračunom, sva večino časa na vodi, le tu in tam si privoščiva kakšno športno pijačo.

Kaj pa kolesi, vama kolesi dobro služita? Verjetno ju morata sproti kaj popravljati?

Prvih šest mesecev s kolesi nisva imeli težav, potem pa se je kar naenkrat začelo. Kolesi imata za sabo že kar lepo število kilometrov in glede na težo, ki jo tovoriva, pa grd teren, po katerem se voziva, je to bilo pričakovati. Težave so se pojavile na Barbarinem kolesu, kjer je serviser na severu Argentine opazil, da ima zadnji obroč veliko razpoko, kasneje je šlo še veliko tuljavk in naper, kar nekaj zračnic, tudi veriga se nama je že utrgala. Skratka, ni da ni.

Na pot sva sicer šli z bolj malo znanja, ravno toliko, da sva znali zamenjati zračnico in podmazati verigo, to je pa to. Potem se pa na poti naučiš marsikaj. Še vedno sicer nisva strokovnjakinji, nekaj zadev pa že obvladava bolje, kot sva jih na začetku.

Kaj bi rekli, da je najlepše in kaj najtežje na vajini poti?

Najlepše je, ko ti domačini dajejo občutek topline in domačnosti, ker sva tukaj vseeno le tujki.

Najtežje trenutke pa sva imeli na začetku, ko nama je patagonski veter na vse načine dopovedal, da naju ne spusti naprej in ledeni večurni dež na 5000 metrih nadmorske višine v gorovju Peruja, ko je bila bolečina v prstih na nogah in rokah zaradi premočenosti in mraza res ostra.

No, zagotovo pa sta v tem času doživeli kakšne zabavne in zanimive, morda celo slabe izkušnje oz. anekdote, ki vama bodo ostale v spominu?

Zabavnih je bilo več stvari, na primer tihotapljenje v nacionalni park v čisti jutranji temi, da se izogneva plačilu, ponaredba študentskega potrdila za ogled ledenika Perito Moreno itd. Zanimivo se je bilo s kolesom zapeljati po največji slani puščavi na svetu, Salar de Uyuni, kjer imaš resnično občutek, da se ne voziš po Zemlji.

V spomin se nama je vtisnilo tudi kolesarjenje v Boliviji, kjer sva se odpravili po stopinjah argentinskega revolucionarja Cheja Guevare. V majhni vasici La Higuera sva naleteli na 73-letno gospo Irmo, ki je kot 19-letno dekle postregla zadnji obrok hrane Cheju Guevari, preden so ga usmrtili. Prisluhniti gospe Irmi je bila zagotovo unikatna izkušnja!

Slabih izkušenj pa nimava in upava, da tako tudi ostane.

Kako pa vaju sicer sprejemajo domačini? Vedo, kje je Slovenija, ko jim povesta, od kod prihajata?

V Peruju pogosto slišiva besedo gringa (belka/turistka), ki nama gre že kar malo na živce. Sicer naju načeloma vedno lepo sprejmejo, čeprav se jim ne sanja, kje je Slovenija in večina ob najinem znanju španščine in angleščine misli, da govorimo v naši državi enega izmed teh jezikov.

Slovenijo nekateri locirajo, ko omeniva Italijo, drugi, ko jih usmeriva z omembo Jugoslavije, tretjim pa se kljub najinemu trudu resnično ne sanja, kje sploh je Evropa, tako da ostanemo pri tem, da pač prihajava od zelo daleč. (smeh)

Anja in Barbara bosta na svoji poti zagotovo doživeli še veliko zabavnih pripetljajev. Kaj bosta storili, ko prideta na cilj, torej do Mehike, še ne vesta, saj je pot do tja še dolga, pravita. Vsi ljubitelji potovanja in kolesarjenja lahko puncama sledite na Facebooku in Instagramu z imenom The Bike Wanderers, kjer potovanje prikazujeta skozi zgodbe in fotografije.