Slovenki med karanteno ujeti v Ekvadorju: 'Quito je postal mesto duhov'

Za Anjo Antolič in Barbaro Marčič (The Bike Wanderers) – o njuni kolesarski avanturi smo že pisali – je bilo 15 mesecev kolesarjenja po Južni Ameriki in približno 12.000 prevoženih kilometrov. Vse je šlo bolj ali manj po načrtih, časovne omejitve nista imeli, vedeli sta le, da želita kolesariti od Argentine do Mehike ali pa vsaj do severa Kolumbije. 

Sredi februarja sta po šestih mesecih raziskovanja zapustili Peru in se podali v Ekvador. Načrtovali sta, da bi poleti 2021 dosegli Mehiko, če bi bilo vse po sreči, tam zaključili kolesarjenje po Latinski Ameriki in se vrnili domov. A žal jima je načrte prekrižal koronavirus, zaradi česar so se okoliščine kar naenkrat drastično spremenile. 

"Po kakšnem mesecu kolesarjenja po Ekvadorju sva se bili primorani ustaviti zaradi covid-19, saj se niso zaprle le meje med državami, temveč tudi meje med provincami znotraj samih držav. Ni nama preostalo drugega, kot da si poiščeva majhno stanovanje v najem. Kljub temu da sta med ljudmi prevladovala strah in negotovost, sva našli zelo prijazno družino, ki nama je odprla vrata svoje hiše," pripovedujeta. 

Najeli sta majhno stanovanje v glavnem mestu Ekvadorja, Quitu, kjer sta preživeli kar tri mesece. "Tri dolge mesece. Kaj sva počeli? Na srečo sva se nekako zaposlili in se lotili čiščenja koles, ustvarjanja unikatnih razglednic, igrali sva se s kužkom na notranjem dvorišču, se prek spleta pogovarjali s prijatelji in družino, vmes še kakšna serija in film, kuhanje dobrega kosila z veliko zelenjave, ki sva si ga na poti redko privoščili, in dnevi so hitro minevali." 

Nista se hoteli predati, upali sta, da se bodo s 1. junijem odprle meje in bosta lahko nadaljevali kolesarjenje proti Kolumbiji. "Na najino razočaranje sva v začetku junija dobili novice iz Kolumbije, da bodo meje ostale zaprte najmanj do 1. septembra. Takrat naju je res stisnilo pri srcu. Nisva vedeli, kako naj sprejmeva dejstvo, da je najine poti konec." 

Čakati do septembra bi bilo iz finančnih razlogov, pa tudi zaradi negotovosti, povezane s koronavirusom, zelo težko izvedljivo. Vprašanje je tudi, ali se bodo meje jeseni dejansko odprle ali pa se bo vse skupaj podaljšalo še do konca leta. To je bil glavni razlog za njuno odločitev o vrnitvi domov.

Preživljanje trimesečne stroge karantene v Quitu je bilo po njunih besedah naporno tako psihično kot fizično. "Prej sva bili vsak dan svobodni, na kolesih, potem pa sva pristali v nekakšnem 'zaporu'. V Ekvadorju so namreč zaradi slabega zdravstvenega sistema preventivno zelo močno omejili gibanje, tako si bil lahko zunaj zgolj od 5. do 14. ure, z masko na obrazu, po 14. uri pa je bil prepovedan izhod iz hiš. Na najino presenečenje so se ljudje te karantene res držali, ko sva pogledovali skozi okno v popoldanski urah, je namreč trimilijonsko mesto postalo mesto duhov. Nikjer ni bilo žive duše," še pravita. 

Njuna pot domov je bila pestra, trajala je dolgih 70 ur. Najprej sta z letalom poleteli nazaj na obalo Guayaquila in potem do Madrida. Od tam ju je pot vodila do Frankfurta, ravno s 15. junijem pa se je odprla letalska linija med Frankfurtom in Ljubljano. "Največja tragedija pa je, da sva se morali vrniti domov brez najinih sopotnikov, najinih koles, saj je bil prvi let do Madrida repatriacijski (organizirala ga je španska vlada), prevoz koles pa je bil prepovedan." 

Anjo in Barbaro so doma pričakali veseli obrazi domačih, domača čokoladna torta, zelenjavna juha in še veliko drugih dobrot ... Doma sta že mesec dni, njune karantene je konec, zato zdaj prihaja čas za druženje s prijatelji in privajanje nazaj na ritem življenja tukaj, pravita.

Na vprašanje, ali bosta "neuspešno" kolesarsko avanturo kdaj poskusili znova, pa: "Zaenkrat ne. Nimava namreč ne financ ne koles, ki sva jih morali pustiti tam. Mogoče kdaj kasneje v življenju, kdo ve ..."