Kako je babica zaradi stiske in prigrizka v časopisnem papirju postala maratonka

Tek je postal eden najbolj razširjenih tekmovalnih športov na svetu. Praktično ne mine dan, mesec ali teden, da se nekje na svetu ne bi odvil kakšen tek ali maraton. Tekači se na tekmovanja pripravljajo več tednov, mesecev in celo let. Kupujejo drage športne copate ter športna oblačila iz najnovejših materialov, ki jim pomagajo neovirano teči in dosegati vrhunske rezultate.

Lahko si samo predstavljamo, kako so se spogledovali in se posmehovali organizatorji in tekači, ko se je leta 2013 na maratonu v Baramatiju v Indiji pojavila Lata Kare, babica v tradicionalnem sariju, z namenom, da se tudi ona pomeri v teku. Ker je bila povsem neprimerno obuta in oblečena, so organizatorji njeno prijavo zavrnili, a Lata se ni vdala. Tako dolgo je vztrajala in jih prepričevala, da so se je usmilili in ji dovolili, da se postavi za startno linijo, misleč, da se bodo ob tem vsaj malo zabavali.  

"Dajmo, babica," so ji vzklikali, ko je dvignila svoj sari nad gležnje. Nihče ni niti za hip pomislil, da bi lahko prav ona pobrala glavno nagrado. A že kmalu po startu je takrat 61-letnica vse pustila odprtih ust. Mala ženica je tekla, kot da ji gori za petami, kot da je stara komaj 16 let. Za sekundo so vsi ostali brez daha, nato pa je izbruhnilo huronsko navijanje. Babica pa je tekla in tekla, kot da jo je obsedel hudič. Pred seboj je videla le cilj: obljubljeno denarno nagrado za najhitrejšega maratonca. Denar, ki ga je krvavo potrebovala za zdravljenje svojega moža. Pri tem je ni ustavilo nič. Po nekaj metrih je sezula svoje sandale, saj se je bala, da se bo v njih spotaknila in padla, ter do konca maratona tekla bosa. Zaradi peska so ji krvaveli podplati, a Lata se za bolečino ni zmenila.

Tistega dne je Lata s solzami v očeh dosegla svoje sanje, saj je domov odšla z glavno nagrado – 5000 indijskih rupij (slabih 65 evrov). Morda se sliši malo, glede na to, kakšne nagrade ponujajo maratoni po svetu, a za Indijko je bilo to, kot da bi zadela na loteriji. Predstavljalo ji je namreč upanje, da bo svojemu možu lahko plačala potrebno zdravljenje.

Obup in prigrizek, zavit v časopisni papir

Prav moževa bolezen jo je namreč gnala, da se je prijavila na maraton. Družina je živela v revščini, vse življenje sta z možem trdo delala, da bi za svoje tri hčerke priskrbela dobro doto. Ko so se vse tri poročile, sta še naprej garala na polju in se z zaslužkom komaj preživljala. Nekega dne pa je njen mož hudo zbolel. Začel se je pohod od bolnišnice do bolnišnice in številne preiskave. Stroški preiskav in zdravljenja so naraščali in za pomoč sta prosila vse sorodnike, prijatelje, sosede in znance. Med enim izmed pregledov je ženica upala, da jim bo zdravnik končno sporočil spodbudne novice, a ta je predlagal še več preiskav in zdravil. Skoraj sta že obupala in se sprijaznila, da si zdravljenja enostavno več ne moreta privoščiti.

Njun svet se je v hipu porušil, saj se nista mogla več obrniti na nikogar po pomoč. Z možem sta s težkim srcem odkorakala iz bolnišnice in se ustavila na bližnji tržnici z ulično hrano, da bi nekaj prigriznila. In tam se je v trenutku vse obrnilo na glavo. Kupila sta dve samosi (ocvrti polnjeni žepki), ki sta bili zaviti v časopisni papir. Ko je zagledala časopisni naslov na z oljem umazanem kosu papirja, so se ji zasvetile oči in srce ji je zaigralo v prsih. Članek je namreč govoril o prihajajočem maratonu v Baramatiju in glavni nagradi.

Maraton je bil že naslednji dan, Lata pa se je čutila pripravljeno kot še nikoli. To je bila njena zlata priložnost, njen žarek upanja iz obupne situacije, v kateri sta se znašla z možem. "Vsak dan sem hodila na jutranje sprehode, vendar nikoli nisem tekla. Če sem skušala teči, se je to ljudem zdelo čudno in so me spraševali neprijetne stvari," je po tistem maratonu dejala babica. Priznala je, da se je ob prvih kilometrih teka v sariju in brez obutve počutila neprijetno, vendar je kmalu pridobila samozavest, da je odtekla do konca.

Od takrat mineva že sedem let, danes 68-letna babica pa je postala prepoznavna tekačica na lokalnih maratonih v Indiji. Njena neomajna volja je navdih mnogim, tudi filmski ekipi, ki je po njeni zgodbi posnela film. Novinarjem je čudežna tekačica povedala, da se maratonov udeležuje zato, da z njimi zasluži za potrebe svoje družine in za zdravila za moža.