Grški študent med pandemijo kolesaril 48 dni, da je iz Škotske prišel domov

Zadnje dni v marcu, ko je koronavirus že hromil vsepovprek, je večina njegovih prijateljev na univerzi v Aberdeenu že odšla, Kleon Papadimitriou pa je ostal vse do konca predavanj, ki jih ni želel izpustiti. Ko se je odločil, da bi vendarle rad odšel, pa je bilo že prepozno. Rezerviral je kar tri lete domov, vsi so bili odpovedani. "Do 1. aprila sem vedel, da bom naslednji mesec moral preživeti v karanteni v Aberdeenu," pripoveduje za CNN Travel. Takrat se mu je utrnila ideja o kolesarjenju domov. 

Od doma v Atenah ga je ločilo 3500 kilometrov, in čeprav ni imel veliko izkušenj s kolesarjenjem – lani se je udeležil ene od dirk, letos pa je kolesaril šele nekaj tednov – je verjel, da mu lahko uspe. Zaželel si je dogodivščine, zato je začel proučevati pot domov. 

Sanje so kmalu začele postajati realnost. Kupil si je dobro kolo, idejo zaupal svojim prijateljem in obvestil starše. "Ti so se strinjali, saj so mislili, da gre samo za idejo, ki me bo prej ali slej minila." Ko pa so videli, da Kleon misli resno, je njegov oče postavil en pogoj: uporabljati bo moral mobilno aplikacijo za sledenje, ki bo ves čas kazala, kje se nahaja. 

In res, 10. maja se je Kleon, oborožen s pločevinkami sardin, arašidovim maslom, kruhom, spalno vrečo in šotorom, podal na pot. Kolesaril je od 50 do 120 kilometrov na dan – najprej do Anglije, potem na Nizozemsko, več dni je vozil vzdolž reke Ren v Nemčiji, prečkal Avstrijo in se spuščal po vzhodni obali Italije, nato pa z ladjo prispel do grškega pristanišča Patras. Od tam je spet kolesaril do Aten. 

Spal je v šotoru, ki si ga je postavil na poljih in v gozdovih. Ob večerih, preden je zaspal, si je v dnevnik zapisoval vtise in utrinke preteklih dni, proučeval pot, ki je bila pred njim, in domačim javljal o svojem napredku. Čas je mineval, za njegovo dogodivščino pa je iz dneva v dan vedelo vse več ljudi. Spremljali so ga in ga opogumljali z besedami podpore. 

Včasih so mu znanci v različnih evropskih državah ponudili posteljo in tuš, kar je bila sladka alternativa njegovim siceršnjim nočnim postankom. "Glede na to, da sem relativno vase zaprta oseba, sem bil nekako prisiljen stopiti ven iz svoje cone udobja – v smislu, če si nečesa nisem uspal storiti, nisem imel prenočišča ali vode. Zato sem to storil," pripoveduje. 

27. junija, skoraj 50 dni, potem ko je prvič zavrtel pedala, je končno prispel domov. Tam so ga pričakali prijatelji in družinski člani, pa tudi popolni tujci, ki so spremljali njegovo avanturo, da so skupaj proslavili njegov prihod domov. 

"Bilo je zelo čustveno. Moja starša, ki sta bila v mladih letih zelo avanturistična, sta me videla, kako stopam po njunih stopinjah, zato se je to močno dotaknilo tudi njiju. Predvsem pa sta si oddahnila, da sem spet doma," še pove Kleon, ki se pravzaprav šele zdaj zaveda, kako velik dosežek je za njim. "Veliko sem se naučil o sebi. O svojih močeh in šibkostih, o mejah moje vzdržljivosti. In upam, da sem s tem potovanjem navdušil še koga, da stopi iz svoje cone udobja in poskusi nekaj čisto novega." 

Zdaj, ko je doma, opravlja poletno delo in razmišlja o tem, kako ga je ta izkušnja zaznamovala. "Mislim, da sem postal boljši človek. Bolj samozavesten sem, bolj zaupam v svoje sposobnosti. Če ne bi vedel, kaj sem dosegel, in bi me vprašali, ali mislim, da to lahko storim, bi vam odgovoril, da ne." 

Zdaj pa mu ta uspeh daje pogum za naprej. Za naslednjo dogodivščino, ki se je že veseli. "Ko si cilje postaviš zares visoko in jih poskušaš doseči, si že napredoval, ne glede na to, ali pri tem uspeš ali ne. Naučil se boš stvari o sebi in presenetil boš samega sebe," zaključi.