Zakaj so TV soočenja pomembna v kampanji?

Televizijska soočenja so eden od posrednih kanalov, prek katerih kandidati v kampanji nagovarjajo volivce. Kandidati, ki nastopajo v soočenjih, imajo možnost predstaviti svoja stališča in se odzvati na stališča in mnenja svojih političnih nasprotnikov. Volivcem omogočajo, da se informirajo o kandidatih in njihovih stališčih do pomembnih družbenih vprašanj ter o podobi kandidatov. Soočenja zavzemajo posebno mesto v volilnih kampanjah in so pomembna iz številnih razlogov.

Prvič, soočenja so pomembna za volivce. V soočenjih po navadi sodelujejo ključni akterji v politični tekmi. V soočenjih lahko volivci izvejo več o kandidatih, ki se potegujejo za politično funkcijo. Čeprav se kandidati po navadi temeljito pripravljajo na soočenja, se pogosto dogaja, da se med razpravo odprejo vprašanja, na katera niso pripravljeni. V tem primeru morajo kandidati uporabiti vsa znanja in svoje retorične sposobnosti, pri čemer jih volivci opazujejo v nereguliranem (nerežiranem) okolju. Soočenja so daljša od režiranih političnih oglasov, kar pomeni, da lahko volivci bolje oziroma podrobneje spoznajo kandidata, njegova stališča in njegove osebne lastnosti. Soočenja so v tem smislu izjemno pomembna za kandidate. Pomenijo dodaten kanal za nagovarjanje volivcev, je pa izjemno pomembno, kdo je in kdo ni povabljen na soočenje v uradnem delu kampanje.

Drugič, doseg televizijskih soočenj v kampanji je veliko dolgoročnejši od enourne oddaje, v kateri nastopajo kandidati. O soočenjih se govori v javnosti, tudi ko se ta končajo, mediji pa o posameznem soočenju lahko poročajo več dni ali celo več tednov. Kandidati s svojimi izjavami tako volivce dosegajo tudi posredno, z diseminacijo teh izjav prek novic in političnih razprav, ki potekajo v različnih medijih.

Tretjič, v soočenjih imajo novinarji kot voditelji veliko manj manevrskega prostora za vplivanje na vsebino in pomen sporočil kandidatov, kot na primer pri pripravi novic in drugih novinarskih prispevkov. To pomeni, da praktično vse, kar kandidati povedo v studiu, doseže volivce. Voditelji oddaj sicer lahko kandidate opozorijo, da ne odgovarjajo na postavljena vprašanja, vendar imajo pri tem zagotovo manj vpliva na to, kaj bo kandidat povedal oziroma kaj bodo v soočenju slišali volivci.

Četrtič, kandidati imajo na soočenjih možnost popraviti (domnevno) napačne izjave političnih nasprotnikov. Možnost, da se odzovejo, je v tem primeru takojšnja. Tudi, če niso na vrsti, lahko kandidati prosijo voditelja za repliko na argumente političnih nasprotnikov, kar v širšem smislu pomeni, da s svojo prisotnostjo v studiu kontrolirajo agendo kampanje.

Petič, kandidati ne marajo, da volivci slišijo le argumente njihovih političnih nasprotnikov. Tudi če se mnenja nasprotnikov ne razlikujejo v veliki meri, kandidati skorajda vedno želijo volivcem ponuditi svoje argumente oziroma svojo plat zgodbe. Za razliko od tiskovnih konferenc in spotov, v katerih nastopajo sami, soočenja kandidatom omogočajo, da poudarijo razliko med svojimi stališči in stališči političnih konkurentov.

Pomembno je omeniti še to, da so TV soočenja kandidatov koristna tudi za demokracijo. Gre za tradicionalen kanal oziroma medij za informiranje volivcev. Poleg konferenčnih govorov, spletnih strani strank in kandidatov, direktnega oglaševanja in drugih orodij politične komunikacije, so soočenja originalni nenadomestljiv element sodobnih kampanj. Koristi za demokracijo najdemo v sami naravi soočenj, v katerih kandidati lahko soočijo svoja mnenja, obenem pa se lahko tudi konfrontirajo. Konfrontacija v tem primeru ne pomeni nujno napada in je lahko razumljena tudi kot odgovor na napad. Ko se to zgodi, prihaja do razkrivanja globljih razlik med stališči kandidatov, saj konfrontacija poglablja razlike med njimi. Čeprav kandidati v soočenjih pogosto trmasto vztrajajo pri prej pripravljenih vsebinah in odgovorih, so soočenja možnost, da pride do konfrontacije in razkritja pomembnih informacij o razlikah med kandidati, ki volivcem lahko olajšajo izbiro na volitvah.

Številne raziskave o pomenu TV soočenj potrjujejo široko sprejeto hipotezo o tem, da kandidati tekom soočenja v glavnem govorijo drug mimo drugega in se primarno osredotočajo na promocijo stališč in lastne podobe. Takšna strategija je skladna z idejo političnega marketinga, ki bolj prevladuje pri oblikovanju sporočil, nad katerimi imajo politični igralci popoln nadzor (plakati, spoti itd.). Kandidati v soočenjih redkeje stavijo na napadalno strategijo, kar je po svoje logično, saj negativna sporočila lahko odvrnejo volivce, ki eksplicitno ne marajo prepiranja in negativne retorike.

Televizijska soočenja so tudi odlična priložnost, da kandidati pokažejo svoje ideale in druge lastnosti (osebne kvalitete in vodstvene sposobnosti). Kandidati v očeh volivcev lahko oblikujejo pozitivno podobo o sebi in napadajo podobo svojih političnih nasprotnikov ali poudarjajo pozitivne elemente svoje podobe in degradirajo prepoznavno podobo svojih političnih nasprotnikov.

Rezultati študije dosedanjih TV soočenj v Sloveniji so pokazali, da kandidati v soočenjih za različne tipe volitev delujejo različno. V primeru državnozborskih volitev so kandidati v preteklosti pogosteje napadali svoje politične nasprotnike, in niso toliko govorili o lastnih kvalitetah in vodstvenih sposobnostih. Po drugi strani so kandidati v soočenjih med kampanjami za EU, predsedniške in lokalne volitve pogosteje poudarjali svoje osebne kvalitete in vodstvene sposobnosti kot kritizirali politične nasprotnike.

Rezultati iste študije so pokazali tudi to, da kandidati v slovenskih kampanjah pogosteje napadajo splošne cilje svojih političnih nasprotnikov, kar pomeni, da njihova kritika najpogosteje ne vključuje alternativnih rešitev, ki bi jih kandidati zagovarjali med soočenjem in kampanjo na sploh. Prej kot to prevladujejo splošne kritike in stališča, ki predstavljajo široke okvire, znotraj katerih se lahko prepozna največje število volivcev.

To bi po eni strani lahko pripisali stopnji razvoja demokracije v Sloveniji, po drugi strani pa izraziti volatilnosti volilnega telesa, ki posledično odraža tudi stanje v strankarskem sistemu v zadnjih letih. Lahko bi rekli, da se stranke oziroma kandidati kot njihovi predstavniki v soočenjih vedejo pričakovano. Ker ni jasnih družbeno-strukturnih razcepov, vzdolž katerih bi potekale politične tekme v državi, so stališča kandidatov do javnopolitičnih tematik irelevantna v kontekstu političnega boja. Podatek, ki to potrjuje, je dejstvo, da volivci v Slovenji programov strank praktično ne upoštevajo pri sprejemanju volilne odločitve. Zanimivo pri tem je, da kandidati kljub temu primarno ne poudarjajo svoje podobe in vztrajajo pri javnopolitičnih vsebinah, ki so všečno zapakirani paketi – značilni za dobo tako imenovane medijske demokracije – katerih vsebina je manj pomembna.

Trend je torej takšen, da lahko tudi na TV soočenjih za prihajajoče EU volitve pričakujemo veliko samohvale in lastne promocije kandidatov, poudarjanje medosebnih razlik in všečnih karakternih ter vizualnih lastnosti. Ker so vsebinske razlike med številnimi listami praktično minimalne, TV soočenja Slovenskim volivcem verjetno ne bodo ponudila vsebinskih razlik oziroma razlik v stališčih glede ključnih problemov, ki pestijo današnjo EU. Na delu bodo retorične sposobnosti kandidatov, ki na podlagi povratnih informacij lahko ocenijo moč svojih argumentov in, kar je še posebej pomembno, med pogovorom z drugimi kandidati izkoristijo zadeve, ki jih nasprotniki niso uporabili. Edino tako bodo kandidati uspeli pridobiti pozornost volivcev. Tistim, ki bo to uspelo, ostane samo še upanje, da TV soočenja vplivajo na končni rezultat volitev.