Zaradi nelegalnih in (ne)varnih splavov na svetu vsak dan umre 110 žensk

"Družbe, ki so zdrave, odgovorne, napredne in cenijo svoje ljudi, ne preprečujejo ljudem tako osnovnih stvari, kot je pomoč pri splavu," meni Nataša Tul Mandić, vodja centra za nosečnice v Porodnišnici Postojna.

"Vse te katoliške države omejujejo splav. Vem, da so bili kolegi v Španiji preganjani, ker so opravljali splave. Žal ne vem, kaj naj rečem …  politika. Treba se je boriti za ženske pravice," poudarja Mišo Rajić, ginekolog iz Zdravstvenega doma za študente v Ljubljani. Ginekolog Rajić se spominja, da je nekaj let nazaj zavarovalnica hotela doplačilo za kontracepcijo, temu pa je nasprotovalo le 20 ljudi. Zato meni, da se ženske v Sloveniji ne zavedajo, koliko pravic imajo na področjih ženskega zdravja glede na ostali svet. "Ženske imajo v Sloveniji zelo veliko pravic in se jih ginekologi tudi držimo. Prav je, da se začnejo zavedati in začnejo delati na tem, da se to vsaj ohrani."

Na tisoče žensk zapusti Poljsko zaradi dostopa do splava

Eno leto po tem, ko je začela veljati sodba poljskega ustavnega sodišča, ki prepoveduje dostop do splava v skoraj vseh okoliščinah, se nadaljuje njen uničujoč vpliv na življenja žensk in vseh tistih, ki potrebujejo prekinitev nosečnosti. V poljski javnosti odmevata zgodbi dveh nosečnic - 37-letna Agnieszke in 30-letna Izabele – ki sta tragično umrli. Borci za pravice do splava za njuno smrt krivijo omejevanje pravice do splava na Poljskem. Agnieszka je bila noseča z dvojčki, najprej je umrl eden od dvojčkov, kasneje drugi in tudi Agnieszka. Njeni svojci povedo, da je en teden v maternici nosila mrtvega otroka, ker ji v bolnišnici niso želeli prekiniti nosečnosti. Izabela je umrla od septičnega šoka, ker ji nosečnosti niso prekinili, kljub temu, da fetus ni imel dovolj plodovnice za preživetje. Borke za ženske pravice opozarjajo, da v močno katolični državi, kot je Poljska, zdaj raje počakajo, da plod z okvaro sam umre, kot da bi naredili splav.

V praksi pa je za tiste, ki so upravičeni do zakonitega splava, ta skoraj nemogoč. Vsako leto na tisoče žensk zapusti Poljsko zaradi dostopa do oskrbe pri splavu v drugih evropskih državah, druge pa uvažajo medicinske tablete za splav ali iščejo nezakonitega na Poljskem, ugotavlja Amnesty International. Nelegalni splav pa lahko prinese do osem let zapora za tiste, ki ga s privolitvijo ženske izvedejo. 

'Telefoni skupin za podporo splavu nikoli ne utihnejo'

S kako hudimi težavami se sedaj Poljakinje, soočajo smo govorili z Dominiko Kasprowicz, članico ustanovnega odbora Polish Women's Strike. Pravi, da je vse odvisno od tega, kdo je ženska in iz kakšnega ozadja prihaja, ko ima neželeno nosečnost. "Premožnejše, bolje izobražene in bolj uveljavljene v življenju, bodo na Poljskem našle zdravnika, ki je pripravljen poseg izvesti, čeprav je zaradi političnih razmer in pritiskov na ginekologe to vse težje in zagotovo dražje kot doslej. Če bo taka potreba, bodo bolj premožne ženske preprosto našle kliniko v tujini." 

Povsem drugače je za ženske, ki so v slabšem položaju. Te ne morejo računati na poljske zdravnike in bolnišnice, ne morejo si privoščiti odhoda v tujino. "So v brezizhodnem položaju, prisiljene nadaljevati nosečnost in roditi, razen če se obrnejo na organizacije, ki so za pravico do splava in tam dobijo pomoč." Uspeh protestov po sodbi poljskega sodišča je, da se vse več ljudi zaveda, kam se obrniti po pomoč. "Dejstvo, da smo sprožili javno razpravo o splavu, kar je pomagalo ženskam tako, da tudi tiste iz povsem drugih okolij, npr. iz raznih konservativnih, katoliških okolij, vedo, da nekje obstajajo takšne skupine, ljudje, ki pomagajo v takšnih situacijah. In to potrjujejo statistike Abortion Dream Team in drugih skupin za podporo splavu. Njihovi telefoni ne utihnejo, dobesedno ves čas zvonijo."

Amnesty International pravi, da se je od uveljavitve sodbe januarja 2021 že več kot 1000 žensk obrnilo na Evropsko sodišče za človekove pravice v prizadevanju, da bi uveljavile svoje pravice, pri čemer so izpodbijale zelo restriktivno poljsko zakonodajo o splavu. Pritožniki trdijo, da jim poljski zakon o splavu povzroča hudo škodo in krši pravico do zasebnosti ter svobode pred mučenjem in drugim slabim ravnanjem. 

Splav na skrivaj v zasebnih ordinacijah

V praksi je splav na Poljskem mogoč le zato, ker aktivisti pomagajo ženskam. Na Poljskem so bili, so in se bodo izvajali splavi, le da so zdravniki in bolnišnice, javna zdravstvena služba, zdaj v praksi popolnoma izključeni iz tega, pojasnjuje Dominika Kasprowicz. "Po eni strani jim ploskamo, da so tam, da pomagajo, da ženske v stiski povezujejo s tujimi organizacijami, usklajujejo potovanja, zbirajo denar za splave v tujini, ki povzročajo precejšnje stroške. Po drugi strani pa te organizacije delajo, kar bi morala narediti država. Ljudje, ki delajo pri njih, so fizično in psihično izčrpani in izgoreli, čeprav je vedno več ljudi, ki so pripravljeni pomagati in sodelovati. Te nove ljudi je treba tudi usposobiti, seznaniti z njihovimi dolžnostmi in jih zaposliti."

Tisti, ki so v zasebnih ordinacijah skrivaj prekinjali nosečnosti, to še vedno počnejo, višja cena jim nekako kompenzira tveganje. "Nekateri so prestrašeni, nekateri pa od njih odkrito pravijo, da tega ne bodo tvegali niti v situacijah, ki jih dovoljuje zakon," še dodaja Dominika.

Dostopnost varnega abortusa je civilizacijski dosežek

"Te zmage konservativnih sil odpravljajo pomemben civilizacijski dosežek – dostopnost varnega abortusa je civilizacijski dosežek, saj ženskam omogoča avtonomijo, hkrati pa preprečuje, da bi abortus postal javnozdravstveni problem, ker radikalno znižuje možnost težjih zdravstvenih zapletov," je jasna Metka Mencin, sociologinja in predavateljica na Fakulteti za družbene vede. Meni, da vsak ukrep, ki znižuje dostopnost varnega abortusa, prizadene predvsem revne ženske, ženske iz marginaliziranih družbenih skupin, ki nimajo ne sredstev ne informacij, da bi nosečnost lahko prekinile na varen način. "Razen tega pa prepoved ne znižuje števila abortusov, povečuje pa nadzor nad ženskami, njihova tveganja in celo smrtnost." 

Tudi Gorazd Kavšek, predstojnik Kliničnega oddelka za perinatologijo v UKC Ljubljana se strinja, da omejevanja pravice do splava še nikoli ni pomenilo nič dobrega. "Na koncu je žrtev vedno posameznica, ki je že tako prizadeta in pred težko odločitvijo."

Večina evropskih držav splav omogoča, a obstajajo velike razlike

"Podobno kot v Sloveniji je pravica do umetne prekinitve nosečnosti zakonsko urejena v večini evropskih držav, razen v redkih izjemah," pravi Bojana Pinter, ginekologinja iz UKC Ljubljana. "Pomembno je, da se za pravice žensk postavijo tako zdravstveni delavci kot civilna družba. Da si je mogoče na ta način izboriti pravico do varne prekinitve nosečnosti, dokazujejo primeri držav Portugalske, Irske in Argentine, kjer so v zadnjih letih uspeli liberalizirati splav."   

V preteklosti je bilo več neželenih nosečnosti zaradi manj učinkovite kontracepcije, zaradi nelegalnega splava je bila umrljivost žensk izjemno visoka. "Še danes po svetu zaradi nelegalnih in ne-varnih splavov umre 110 žensk vsak dan, ker živijo v državah, kjer je splav prepovedan ali varen splav ni dostopen, hkrati pa učinkovita kontracepcija ni dosegljiva," pove Pinterjeva. 

V Evropi po oceni Centra za reproduktivne pravice sicer več kot 95 odstotkov žensk v rodni dobi živi v državah, ki dovoljujejo splav na zahtevo ali iz širših družbenih razlogov. Dve evropski državi sta legalizirali splav iz širših družbenih razlogov – Finska in Velika Britanija.

Popolna prepoved splava je del nacionalne identitete, povezane s katolištvom 

Še bolj kot na Poljskem je dostop do splava omejen na Malti, kjer je umetna prekinitev nosečnosti povsem prepovedana in se obravnava kot kaznivo dejanje z zaporno kaznijo do štirih let. Zakaj Malta še vedno prepoveduje splav? Raisa Galea, raziskovalka na Univerzi na Malti, pojasnjuje, da je vpliv katoliške cerkve še vedno močan. Popolna prepoved splava pa je del nacionalne identitete, povezane s katolištvom. 

Malta je majhen, otoški otok z močno patriarhalno družbo, kjer ima rimskokatoliška cerkev velik družbeni in politični vpliv. "Tema ni bila resno obravnavana do leta 2016. Naša koalicija je nastala leta 2019 in zdaj vključuje več kot 10 nevladnih organizacij za človekove pravice/pravice žensk," pravijo v nevladni organizaciji Voice for Choice. Ob tem dodajajo, da ni bilo pomoči ali navodil, kako narediti splav, dokler niso oblikovali storitve za načrtovanje družine - FPAS -, kjer lahko ljudje telefonirajo in/ali pošiljajo sporočila ter dobijo nasvete o vseh stvareh, povezanih s spolnim in reproduktivnim zdravjem.

Tablete za splav kupijo na spletu

Glavni destinaciji za prekinitev nosečnosti Maltežank sta Velika Britanija in Italija, za tujke pa njihova izvorna država. Uradne številke o splavu v Malti ne obstajajo, ocenjuje se, da splav opravi okoli 600 žensk na leto. Okoli 60 žensk iz Malte pa prekine nosečnost v Veliki Britaniji. 

"Vemo, koliko tablet se pošlje Malto in vemo, koliko žensk splavi v Združenem kraljestvu. To je vse. Celovita statistika ne obstaja, ker je nezakonita," povedo v Voice for Choice. Tablete za splav so na Malti prepovedane, zato so jih ženske prisiljene kupiti na spletu v tujini, dobijo jih po pošti. Mednarodna spletna storitev za splave Women on Web je razkrila, da je bilo v zadnjih petih letih na Malto poslanih 632 tablet za splav. Samo v letu 2021 248 tablet, leta 2020 pa 173. Možnosti žensk za splav, pa je še otežila pandemija koronavirus, ki je omejila potovanja. 

Kontracepcijske tabletke so sicer dovoljene, vendar so težave pri dostopu in pri raznolikosti ponudbe. Od leta 2016 so dovoljene jutranje tabletke, ki jih lahko kupijo v lekarni brez recepta. 

Maltežanke ne povedo na glas, da so splavile

Maltežanke, ki so splavile, o tem ne govorijo in to zadržujejo zase. Splav skrivajo pred vsemi. "Ker ženske tvegajo, da bodo izgubile prijatelje, službo in bodo stigmatizirane, svojih izkušenj ne razkrijejo," pove Raisa Galea. Kot pravijo v Voice for Choice se marsikdo do njih ne bi obnašal lepo, če bi vedel, da so splavile, a stvari se počasi spreminjajo.

Na Irskem po 35 letih preobrat glede splava

V svetu približno polovica držav dovoljuje prekinitev nosečnosti v primeru ugotovljenih razvojnih nepravilnosti oz. bolezni ploda, pravi Bojana Pinter, polovica držav, predvsem nerazvitih držav, pa ne. "Tovrsten splav je zakonsko dovoljen v vseh evropskih državah, razen na Malti, v San Marinu in Andori – v teh državah je splav popolnoma prepovedan, ter v Severni Irski (del Združenega kraljestva), ki ima ostanek zakonodaje, kot jo je imela pred liberalizacijo Irska. Problem se v nekaterih državah pojavlja zaradi ugovora vesti med zdravstvenimi delavci."

Leta 2018 je irski parlament sprejel zakonodajo, ki prvič v zgodovini države dovoljuje umetno prekinitev nosečnosti. Nova irska zakonodaja dovoljuje umetno prekinitev nosečnosti do 12. tedna nosečnosti ter ob pogojih, ko je ogroženo življenje nosečnice oziroma bi nosečnost zelo poslabšala njeno zdravstveno stanje. Umetna prekinitev nosečnosti je dovoljena tudi v primerih hudih nepravilnosti zarodka, zaradi katere bi lahko novorojenček umrl do 28 dni po rojstvu. Na referendumu je 66 odstotkov irskih volivcev podprlo odpravo ustavne prepovedi umetne prekinitve nosečnosti.

V ZDA protesti v podporo splavu

Razprava o splavu je v Združenih državah Amerike zopet v središču pozornosti. V javnost je namreč prišla informacija, da je ameriško vrhovno sodišče nameravalo razveljaviti znamenito odločbo Roe proti Wadeu, ki je leta 1973 legalizirala splav po vsej državi. Debato je sprožil prvotni osnutek večinskega mnenja, ki ga je napisal sodnik Samuel Alito. Sedaj so demokrati poskušali izglasovati zakon, ki bi po vsej državi dovoljeval splav, ampak ni bilo dovolj glasov v podporo predlogu. Kaj bi pomenila odločitev ameriškega vrhovnega sodišča? Sicer gre le za osnutek, končna odločitev bi bila lahko sprejeta junija ali julija, sodniki pa si lahko do takrat še premislijo. Vrhovno sodišče ima sicer večino konservativnih sodnikov. Sporen osnutek je v ZDA sprožil množične proteste v podporo pravici do splava. 

Po oceni Guttmacherjevega inšituta bi bil umik pravic do splava takojšen. Trenutno je vsaj 23 ameriških držav, ki so imele že pred odločbo Roe prepoved splava v svoji zakonodaji ali pa so sprejele t. i. trigger laws, ki bi omejili dostop do splava. Hkrati so ocenili, da je leta 2019 58 odstotkov Američank v rodni dobi živelo v državah, ki so sovražne do pravice do splava. 35 odstotkov pa jih je živelo v državah, ki podpirajo pravico do splava. 

Po podatkih ameriškega Centra za nadzor in preprečevanje bolezni se približno 18 odstotkov vseh nosečnosti v ZDA konča s splavom. Od leta 2010 do 2019 je sicer število splavov upadlo za 18 odstotkov, za 21 odstotkov je upadlo število splavov na 1000 žensk starih med 15–44 let in za 13 odstotkov so upadli splavi glede na 1000 živorojenih.

V letu 2019 so več kot polovico splavov opravile ženske v 20. letih (56,9 odstotka).

Nekaj ameriških zveznih držav pa že sedaj omejuje dostop do splava. V Oklahomi so nedavno sprejeli zakon proti splavu, ki temelji na podobni zakonodaji, sprejeti lani v Teksasu. Zakon dovoljuje vsakemu državljanu, da toži vsakogar, ki pomaga pri splavu po šestih tednih nosečnosti – preden mnoge ženske sploh izvejo, da so noseče.