Zanimanje za teste na protitelesa veliko. A kako smiselni so?

"Testiranje na protitelesa ni smiselno. Pristojne institucije, kot je Center za nadzor in preprečitev bolezni, to aktivno odsvetujejo. Testi nam ne povedo veliko o naši dejanski imunosti, ni nujno, da so zanesljivi, preveč je razlik med njimi, z rezultatom pa si ne moremo nič pomagati," izpostavi infektolog Splošne bolnišnice Celje Miha Simoniti. Takšne teste se lahko po vsej Sloveniji sicer opravi za le nekaj deset evrov, vendar pa infektolog meni, da ne bi smeli izgubljati časa in denarja "za sicer zelo donosno tržno nišo za tiste, ki s tem lepo služijo".

Izjema, ko bi bili takšni testi smiselni, so nekateri bolniki, pri katerih to indicira zdravnik, ki se ukvarja s covidom-19. "Virus se lahko v poteku bolezni umakne iz zgornjih dihal in ga z navadnim brisom ali PCR-testom zato ne bomo zaznali, čeprav ima bolnik klinično jasen covid-19." Infektolog dodaja, da bi bili takšni testi smiselni tudi za oceno kužnosti pri zelo majhnem delu bolnikov, ki so imeli kritičen potek bolezni ali pa prejemajo zdravila, ki oslabijo imunski sistem za dlje časa.

Vendar pa je zanimanje za teste za dokazovanje protiteles med ljudmi zelo veliko, kar povedo tudi pri Adrialabu. Dodatnega povečanega povpraševanja od začetka cepljenja sicer ne zaznavajo, vendar so bili z dvema odmerkoma za zdaj večinoma cepljeni le starejši ter "oskrbovanci domov za starejše in zdravstveni delavci, ki pa protitelesa verjetno preverjajo v svojih ustanovah".  Na Zavodu za transfuzijsko medicino (ZTM) so na protitelesa testirali tudi svoje zaposlene, ki so že bili cepljeni proti covidu-19. "Testiranje smo izvedli kakšen mesec po cepljenju in ugotovili, da imajo testiranci znatno višje vrednosti protiteles kot prebolevniki," je za Dejstva povedala Urška Ravne Potokar z ZTM.

"Za ljudi so ti testi sicer zanimivi, saj smo po naravi radovedna bitja, in razumem željo, da bi več izvedeli o lastni zaščiti ali o tem, ali smo bolezen preboleli. Če bi bili tovrstni testi smiselni, bi jih absolutno priporočal, vendar pa žal niso," dodaja Simoniti.

Skupne statistike o izvedenih seroloških testih ni

"Test ne služi za izdajo potrdila o preboleli bolezni. Tega lahko izda le zdravnik na podlagi PCR-testa ali zabeležbe o bolezni v kartoteki," pove vodja laboratorija pri Adrialabu Mojca Bilač Krašnja. "Test prisotnosti protiteles na novi koronavirus ni diagnostični test, zato ne gre za neposreden dokaz o zaščiti pred okužbo s SARS-CoV-2, temveč nakazuje le na to, da je bila oseba s tem virusom v stiku," opozarjajo tudi v Nacionalnem inštitutu za javno zdravje.

"Testi nam povedo zgolj to, ali imamo v telesu prisotna protitelesa proti antigenu, ki ga proizvajalec testa uporabi," pojasnjuje Simoniti. V primeru testov na protitelesa proti SARS-CoV-2 se uporabljajo različni antigeni. "Najpogosteje se uporabljata nukleokapsidni antigen, proti kateremu nastanejo protitelesa po naravni okužbi, in antigen proti proteinu bodice S, proti kateremu protitelesa nastanejo tako po naravni okužbi kot po cepljenju."

Rezultati teh seroloških testov, ki jih opravljajo zdravstveni zavodi in različni laboratoriji, se ne beležijo v nobeno skupno statistiko. "Teh skupnih podatkov o izvedenih testih ne vodi nihče, saj potrdilo o prisotnosti protiteles proti koronavirusu ni dovolj relevanten podatek," pove vodja strokovne skupine za covid-19 Mateja Logar.

Da bi bilo shranjevanje rezultatov takšnih testov smiselno, bi morali biti veliko bolj standardizirani, saj bi le tako imeli kakršnokoli veljavo, dodaja. "Neke zakonodaje, kjer bi država določila, kateri testi so kakovostni in kateri niso ter kdo jih lahko izvaja, zaenkrat ni," pa izpostavi virologinja Nacionalnega laboratorija za zdravje, okolje in hrano (NLZOH) mag. Katarina Prosenc Trilar.

Rezultati testov so lahko tudi lažno pozitivni ali lažno negativni

Različni zavodi, ki izvajajo takšna testiranja, uporabljajo različne teste, za zanesljivost rezultatov pa zagotavlja vsak laboratorij zase. "Upam le, da ne uporabljajo hitrih testov za protitelesa oz. da jih uporabljajo čim manj, saj so resnično nezanesljivi," pove virologinja. Večinoma se uporablja encimsko imunski test ELISA in test ELFA, ki ju uporabljajo tudi na NLZOH. Ta serološka testa sta zelo občutljiva in specifična, vendar sta vseeno tudi precej različna med seboj. "Tudi če bi se ti podatki zbirali, je primerljivost dokaj slaba," še opozarja Prosenc Trilarjeva.

Občutljivost in specifičnost vsakega testa sporoča proizvajalec. Tako to velja tudi za teste na protitelesa proti koronavirusu. "Upamo, da so njihovi podatki zanesljivi, vendar pa noben test ni 100-odstotno občutljiv, da bi pozitivno zaznal čisto vse, ki imajo protitelesa, in tako specifičen, da bi zaznal le protitelesa, ki so dejansko prisotna proti SARS-CoV-2," pove Simoniti. Da bi bili testi čim bolj natančni, je zaželeno, da sta občutljivost in specifičnost testa čim višji. Vendar pa lahko testi pokažejo tudi lažno pozitiven ali lažno negativen rezultat.

"Težava hitrih testov ni le to, da so slabo občutljivi ter da zato ne zaznajo protiteles, ki so v krvi sicer prisotna, temveč so tudi zelo nespecifični, zato se lahko zgodi tudi obratno," pove Prosenc Trilarjeva. V krvi imamo namreč veliko protiteles, ki so nastala ob okužbah z različnimi virusi, ki smo jih že preboleli oz. smo bili proti njim cepljeni, ki jih hitri testi zaznajo, a ne znajo določiti, katerim virusom pripadajo.

"Možne so lažno pozitivne reakcije, če je bil posameznik v preteklosti že okužen s kakšnim drugim virusom iz družine koronavirusov, test pa je zastavljen tako, da je antigen, ki je vključen v test, morda skupen več virusom iste družine," pojasnjuje prof. dr. Mojca Narat, predstojnica Katedre za genetiko, animalno biotehnologijo in imunologijo na ljubljanski biotehniški fakulteti. Vendar pa to ni dobro, saj posledično nastane neko lažno prepričanje, da smo virus že preboleli, pa opozori Prosenc Trilarjeva. Lahko pa test kljub okužbi pokaže tudi negativen rezultat, saj se protitelesa ustvarijo šele med enim in tremi tedni po okužbi.

Treba pa je tudi vedeti, da so protitelesa, ki nastanejo po prebolelem koronavirusu, in tista, ki nastanejo po cepljenju, nekoliko različna. Simoniti pove, da je prav zato treba vedeti, kaj test uporablja, v kakšen namen se ga uporablja ter da je treba poznati tudi klinično sliko testiranca.

"Nekateri ljudje proti virusu ne razvijejo protiteles"

Vsak test je treba vedno uporabljati skladno s klinično sliko oz. kliničnimi podatki, opozarja infektolog: "Izolirani testi brez konteksta lahko namreč zavajajo." Če zdravnik pozna družino in ve, kdaj so imeli v njihovi hiši okužbo, se glede na klinično sliko lahko odloči, da izda potrdilo o preboleli bolezni, pojasnjuje Prosenc Trilarjeva. PCR-testi pri marsikateri okuženi družini namreč niso bili izvedeni na vseh članih družine, saj se je ob okužbi enega družinskega člana predvidevalo, da so okuženi tudi ostali.

Za marsikatero dejavnost pa se zdaj zahteva negativen PCR-test, potrdilo o cepljenju ali pa potrdilo o preboleli bolezni. "Če zdravnik pozna družino in ve, kdaj so imeli v njihovi hiši okužbo, se lahko glede na klinično sliko odloči, da izda potrdilo o preboleli bolezni. Še bolj zanesljivo pa je, če ljudje naredijo test na protitelesa," razloži virologinja. Če se osebi dokaže protitelesa, se bo zdravnik torej lažje odločil, ali naj napiše potrdilo o preboleli bolezni ali ne.

Vendar pa se raven protiteles po okužbi z novim koronavirusom sčasoma zmanjšuje, zato ni nujno, da bo test pokazal prisotnost protiteles. "Predvsem to opazimo po treh mesecih ali več," pove Simoniti. Količine protiteles se ne da napovedati, saj ta preveč variira med osebami, prav tako pa je odvisna od veliko različnih stvari, kot je starost osebe, primarne oz. prirojene motnje imunskega sistema, nekatera zdravila in tudi vsi dejavniki, ki vplivajo na imunski sistem posameznika.

Pogosto velja, da je ta raven protiteles nižja pri asimptomatskih ali malo simptomatskih okužbah. "Znano pa je tudi, da nekateri ljudje sploh ne razvijejo protiteles proti temu virusu," poudari Naratova. Nemogoče pa je, da bi imeli protitelesa, če z virusom nismo bili okuženi ali proti virusu nismo bili cepljeni. "Ločiti moramo to, kaj je okužba in kaj je obolenje. Lahko se okužimo, vendar pa ne obolimo, ne moremo pa oboleti, ne da bi se okužili. Če oseba ni bila okužena ali cepljena, ne more imeti protiteles," pove Prosenc Trilarjeva. Protitelesa so tako lahko prisotna pri osebah, ki niso zbolele, ne morejo pa biti prisotna pri osebi, ki ni bila okužena, razen če je bila takšna oseba proti virusu cepljena.

Cepivo je trenutno naša najboljša obramba

Testi na protitelesa iz več razlogov (nezanesljivi, neregulirani, nekonkretni) ne morejo nadomestiti PCR-testov. Medtem kot ti neposredno dokazujejo prisotnost virusa v odvzetem vzorcu, pa s testom na protitelesa ne dokazujemo prisotnosti virusa, temveč to, ali smo se z virusom v preteklosti že srečali. "PCR nam lahko dokaže prisotnost virusa, čeprav sami še nismo zboleli. To je čisto na začetku, zato se lahko izoliramo in okužbe ne širimo naprej. Protitelesa pa se medtem pojavijo šele teden in več po okužbi, ko smo začetek okužbe že zamudili in jo širili med druge," pove Prosenc Trilarjeva.

Ali bi lahko vsaj rekli, da smo ob prisotnosti protiteles imuni proti koronavirusu? "Ne obstaja meja, kjer bi lahko rekli, da imamo dovolj protiteles za zaščito," poudarja infektolog. Po svetu se sicer izvajajo številne raziskave o razširjenosti covida-19, med njimi tudi Slovenija, znotraj teh študij pa so raziskovalci ugotavljali tudi prisotnost protiteles po preboleli okužbi, ki bi jih lahko izkoristili v boju proti novemu koronavirusu.

Primer zdravljenja z uporabo protiteles je na primer zdravljenje s plazmo prebolevnikov. "Plazmo uporabljajo za zdravljenje določenih zelo hudih primerov. Zdravljenje je sicer delno uspešno in zagotovo se razvija v to smer, da bi se pomagalo tudi s tem, vendar pa smo tu vedno odvisni od darovalcev," opozarja Prosenc Trilarjeva. Simoniti dodaja, da se je izkazalo tudi to, da večini pacientov tovrstno zdravljenje ne prinaša koristi, a jih s tem izpostavimo neželenim učinkom zdravila: "Uporablja se praktično samo pri bolnikih z naravno ali pridobljeno motnjo imunosti, ki jim preprečuje, da bi razvili lastna protitelesa."

Za nekatere druge bolezni se protitelesa proizvajajo tudi sintetično. Takšnim protitelesom se reče monoklonska protitelesa, vendar pa so to zelo dragi postopki. S takšnimi protitelesi bi lahko v idealnem primeru osebo zdravili že pred okužbo ali pa bi v njenem začetnem stadiju zagotovili hitro imunost.

Naša najboljša obramba v tem trenutku je tako še vedno cepivo. O tem se strinjata tako Simoniti kot Prosenc Trilarjeva. "Cepiva so najboljša možnost tudi zato, ker okužbo preprečijo že vnaprej, s plazmo pa lahko zaenkrat le zdravimo že okužene bolnike," poudarja virologinja, infektolog pa dodaja, da je po cepljenju imunost tudi boljša in dolgotrajnejša. "Virus sam namreč pri okužbi oslabi imunski sistem in ga s tem pripravi na ponovno okužbo v naslednji sezoni, pri cepivu pa tega ni. To dokazuje ogromno raziskav, ki spremljajo imunost po naravni okužbi in po cepljenju," še pojasnjuje.

Prav tako Simoniti pravi, da prisotnost protiteles nikakor ne vpliva na cepivo: "Cepivo je varno takoj, ko simptomi izzvenijo in je obdobje kužnosti mimo, vendar je smiselno počakati, da začne izzvenevati tudi naravna zaščita." Trenutna priporočila sicer govorijo o cepljenju šest mesecev po preboleli okužbi.