Zakaj vsi starostniki ne živijo dostojne starosti?

'Soočiti je treba izkušnje s terena z izkušnjami birokracije'

Dostopnost do sistemskih rešitev je poleg dolgotrajne oskrbe ena največjih težav, poudari Ninna Kozorog, zdravnica in humanitarka, prvo ime društva Humanitarček in projekta Vida. "Smo ena izmed izrazito informacijskih družb, veliko stvari je na internetu, kjer ti piše, ta formular je na spletu, natisni ga ali pa elektronsko podpiši, zato je dosti sistemskih rešitev enostavno zanje nedostopnih. Zelo redke so manjše knjigarne, ki so včasih imele recimo formular za varstveni dodatek, zato mora na primer nekdo iz Ruš po formular v Maribor, ki je več kot 15 kilometrov oddaljen, kar pomeni, da je za njega ta rešitev sistemsko skoraj nedostopna."

Prav zato so naredili projekt Vida, spletno stran, ki ni namenjena toliko starostnikom, ampak predvsem tistim, ki v svoji okolici ali pri svojcih zaznajo potrebo po pomoči. "Dali smo to možnost recimo vnuku, ki želi pomagati svoji babici. Svoje starostnike pa mi zalagamo s temi formularji po točkah, da jim v resnici pomagamo odpisati RTV prispevek, jim pomagamo do dodatka za pomoč in postrežbo."

Kozorogova opisuje izkušnje s terena, v katerih se znajdejo starostniki, in ugotavlja, kako zares velik sistem je birokracija. "Soočiti je treba izkušnje s terena z izkušnjami birokracije." Starostniki se izgubijo v zelo razdrobljenih pristojnostih, ki so za povrh razpršene med različnimi spletnimi stranmi. Rešitve niso zbrane na enem mestu, niso poenostavljene, poudarja. "Najšibkejši izpadejo ponovno tisti, ki nimajo sami oziroma njihovi svojci dovolj sredstev, če je prosto mesto v zasebnem domu, da bi si ga pa lahko privoščili. Nekatere storitve so postale nedostopne. Tudi pomoč na domu. Ponekod je zastonj, ker jo v celoti plačajo občine, drugače pa so cene od štiri pa do osem evrov na uro, pa si izračunajte, ali si jo lahko privošči nekdo, ki ima recimo 400 evrov pokojnine."

Starostnikom na voljo ducat oblik finančne pomoči, a (pre)mnogim nedostopne

Starostnikom v težkem socialnem položaju so na voljo številne oblike finančne pomoči, za marsikatero ne vedo in je zato ne izkoristijo. Našteli smo jih ducat: varstveni dodatek, dodatek za pomoč in postrežbo, oprostitev plačila socialnovarstvenih storitev, kritje razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev, denarna in izredna denarna socialna pomoč, pomoč na domu, medicinski tehnični pripomočki, odpis RTV prispevka, letni dodatek, pogrebnina in posmrtnina ob izgubi družinskega člana, subvencija najemnine, vključitev v projekt Vida. 

Zakaj starostnikom na robu država avtomatsko ne dodeli varstvenega dodatka? To bi se moralo sistemsko urediti takoj, poudari Kozorogova. "Če mi vemo, da ima nekdo 320 evrov pokojnine, to ve tudi Finančna uprava. Zakaj potem temu starostniku domov ne pošljejo avtomatsko formularja za varstveni dodatek? Položnica Fursa me vedno najde, naj na takšen način najdejo tudi te starostnike. Predvsem pa moramo razbiti to stigmo, da sta izredna finančna pomoč ali pa varstveni dodatek nekaj, kar morajo vračati."

Zakaj to ni avtomatična pravica, da bi varstveni dodatek prejemalo več ljudi, na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve (MDDSZ) ne odgovorijo. Zapišejo le, da je bilo leta 2018 mesečno 18.500 upravičencev varstvenega dodatka, izplačali pa so 32,5 milijona evrov. Lani je bilo za desetino več prejemnikov – 20.300, kar je znašalo petino več z letom poprej, torej 39 milijonov evrov. Višina je odvisna od cenzusa za varstveni dodatek in lastnega dohodka. Od avgusta lani znaša cenzus za samsko osebo 590 evrov, maksimalna višina varstvenega dodatka pa je 190 evrov.

Dodatek za pomoč in postrežbo v višini od 150 do 430 evrov je lani decembra prejemalo 35.200 ljudi. Na MDDSZ pa izpostavijo še enkratni solidarnostni dodatek, ki ga je med epidemijo prejelo več kot 400 tisoč upokojencev, ki imajo pokojnino nižjo od 700 evrov. Ta je znašal med 130 in 300 evri v skupnem znesku 66 milijonov evrov.

Ampak kaj v resnici ta dodatek pomeni? Tole je del zgodbe 85-letne Mici, ki že leta živi sama, mož ji je umrl, sin je odšel. Zanjo je prijavo izpolnila soseda. Od konca aprila je tako del projekta Vida. Položnice pomagajo poravnati botri, pa tudi mleka ji ni treba več redčiti z vodo.

'V dom ne bi šel, pa tudi plačati ga nimam s čim'

Ivan Zorko iz Krškega je brez obeh nog, invalidsko upokojen, s slabimi 500 evri pokojnine. Dokler je lahko, je zanj skrbela žena, zdaj zaradi bolezni ne zmore več. Brez pomoči drugih, priznava, ne bi šlo. V dom ne želi, še več, ve, da si ga sploh ne more privoščiti. Sam ima srečo, ker mu pomagajo v okviru tako imenovane integrirane oskrbe Most. Gre za pilotni, 1,7 milijona evrov vreden projekt dolgotrajne oskrbe. Pomoč je v Krškem, ker je v večini financiran iz evropskih sredstev, za uporabnike brezplačna.

Število ponudnikov pomoči na domu se je precej povečalo, kakovost pa ni vedno zanesljiva, opozarja Kozorogova, ker da ni jasnih normativov, zato lahko pomoč na domu nudijo osebe, ki za to niso usposobljene. Poleg tega je ta pomoč na domu v 80 odstotkih družabništvo. "Primer, gospa živi v izrazito zanemarjenem stanovanju, ki ji recimo ne dela odtok, nima tople vode, pomoč na domu se s sedanjo zakonodajo ne bo vključila. Center za socialno delo te problematike ne bo razreševal. Se pravi, očistiti, urediti odtok, zamenjati bojler bo moral tretji deležnik, in to so humanitarne organizacije."

Potrebno bi bilo skupno partnerstvo, razmišlja Ninna Kozorog, bodisi postavit 'predinstitucijo', ki bo naredila, razrešila te težave, da se bo pomoč na domu sploh lahko vključila, ali pa enostavno formalizirati delo humanitarnih organizacij. 

Družba, sosedje še vedno gledajo stran

Ivana so pristojne službe našle, zato dobi pomoč, hvaležen je zanjo, zelo. Medtem ko jih preštevilni Centri za socialno delo (CSD) ne odkrijejo, ne opazijo jih niti najbližji sosedi, opozarja Kozorogova. 

"Navadno je prisotno zgražanje, izobčenje. V redkih primerih stopijo sosedje na pomoč. Nemalokrat se nam zgodi – tudi pri enem od zadnjih primerov, da so se vozili mimo, prišli poslikat kupe smeti, želeli celo poslikat notranjost, ampak roke pomoči ni ponudil nihče. Nedojemljivo je, kako enostavno ljudje v svojem okolju izolirajo nekoga, ki je 'čuden', četudi je to gospa, ki si pri 80 ne more več sama popraviti oken in jih ima seveda nato prelepljene s časopisnim papirjem. Pogosto nato prijavijo, a ne zaradi skrbi zanjo, ampak ker 'kazi podobo kraja'."

Pomoč mora biti dostojna in dostojanstvena. Če nekdo ne želi zamenjati starega štedilnika, tega ne smemo zamenjati za indukcijsko pečico, četudi se nam to zdi morda boljše. "Ko je skupina prostovoljcev gospe pomagala, ji zamenjala štedilnik za indukcijsko ploščo, gospa na koncu ni imela niti posode, ki bi delovala na indukcijo, niti se ni znašla med samimi gumbi, zato je nujno, da je pomoč ciljna in predvsem premišljena."

Kakšen bi bil pravi odgovor, da bi CSD našel gospo, ki živi v stari hiši sredi Pohorja, se sprašuje Kozorogova. "Enostavno nimamo dobrega sistema. Med epidemijo smo se soočili z dvema odklopoma električne energije. Do obeh starostnikov smo prišli po čistem naključju, ker so jih prijavili – prve sosedi, druge naključni ljudje, ki so se tam sprehajali. Mi nimamo nekega obveščanja, da bi elektro obvestil CSD, da so nekomu izklopili elektriko. Zame je to jasen pokazatelj, da je nekaj šlo narobe, da je nekje neka stiska. Enako je, če se ti začnejo nabirati dolgovi. Morali bi narediti enovit informacijski sistem, ki bi obveščal CSD-je, vsega vseeno ne moremo prelagati na CSD, saj se ne morejo voziti od hiše do hiše in iskati ljudi, ki so potrebni pomoči."

Na MDDSZ pojasnjujejo, da so CSD-ji tiste vstopne točke, kamor se lahko človek v stiski vedno obrne za pomoč in po vse potrebne informacije. "Avtomatizacija postopkov za odločanje o pravicah se bo nadaljevala, pogoj je tudi poenostavitev zakonodaje, ki je trenutno tako kompleksna, da ne omogoča popolne avtomatizacije postopkov. Ocenjujemo, da bo ta omogočila, da bodo strokovni delavci CSD lahko več časa namenili terenskemu delu."

MDDSZ v sodelovanju z nevladnimi organizacijami ugotavlja, da se prvi stik z najbolj ranljivo populacijo vzpostavi, ko pride po hrano v humanitarno organizacijo oziroma v okviru izvajanja socialno varstvenega programa, npr. starejši za starejše. Lani so sofinancirali 10 programov za starejše: dnevni centri, medgeneracijske skupine za samopomoč, program prostovoljske pomoči starejši za starejše, programi za demenco – v vrednosti 765 tisoč evrov.

To so starostniki z izjemno nizkimi dohodki, ki si doma in pomoči na domu torej ne morejo privoščiti. Država namreč prispeva le slabo tretjino za dolgotrajno oskrbo, dobri dve tretjini sta breme starostnika oziroma svojca. Če ta nima nikogar, mu dom plača občina. Da je breme za starostnika oziroma predvsem svojca zares previsoko, priznava celo minister za delo Janez Cigler Kralj. "Če je v razvitih zahodnih državah breme med javnimi in zasebnimi sredstvi razporejeno v razmerju 80 proti 20, na primer v Avstriji, je v Sloveniji to ravno obrnjeno. In to je skrb vzbujajoče in veliko breme za aktivno populacijo. Ti ljudje ponavadi hkrati skrbijo za svoje otroke, za svojo eksistenco in obenem še za ne zelo poceni oskrbo svojih sorodnikov."

Minister napoveduje, da naj bi po 18 letih do jeseni le dobili zakon o dolgotrajni oskrbi. Kako bodo dolgotrajno oskrbo tudi financirali, še ni znano. Cigler Kralj omenja dodatno socialno zavarovanje, DeSUS predlaga dodaten vir v bodočem demografskem skladu, ki ga politika tudi napoveduje za jesen, a spomnimo, da ga ustanavlja že slabo desetletje.

Zavedanje politike, da je treba nekaj storiti, je premalo, premalo je tudi navajati skrb vzbujajoča dejstva, potrebna je akcija, sistem je tik pred kolapsom. Prebivalstvo se stara, leta 2050 bo vsak tretji Slovenec starejši od 65 let, nataliteta je prenizka, komaj 1,6 otroka na žensko, denarja za pokojnine zmanjkuje, brez proračunske milijarde in pol letno ne bi šlo. Dr. Jože Ramovš, predstojnik Inštituta Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje, poudarja, nemogoče je, da bi v razvitem svetu danes kdo s svojo pokojnino plačeval polno oskrbo, kot je v domu ob demenci. "Vendar pa je treba vse te vire spraviti na en kup, od lastnih, družinskih, javnih, državnih, in jih pametno upravljati."

Kdaj bo družba spremenila pogled na starostnike? Kozorogova trdi, da bo težko, da bo potreben generacijski obrat. "S projektom Vida smo začeli javno govoriti o revščini kot stigmi, o teh starostnikih, ki imajo kup težav – od demence do drugih psihičnih in telesnih težav, zaradi katerih so malce drugačni. Predvsem pa mislim, da je treba začeti mlajše generacije vzgajati v staroljubju, kajti, če so otroci naša prihodnost, se moramo začeti zavedati, da so starostniki so tisti, ki so nam omogočili, da sploh imamo sedanjost in prihodnost. Pa četudi ne bodo nikoli več aktivno prispevali k naši državi."

Torej ne stigma, ampak izziv za celotno družbo.