Tujci rešujejo naš turizem, država pa njihovo zaposlovanje duši z birokracijo

"Prihajam iz Gvatemale, to je srednja Amerika. Ne vem sicer, koliko je to kilometrov, ampak ja, zelo daleč je od tu." S 23-letno Ashly Acabal se dobimo v hotelu Postojnske jame, kjer bodo kmalu našteli 42-milijontega obiskovalca. K nam je prišla v začetku letošnjega leta in pred tem še ni slišala ne za Slovenijo ne za Postojnsko jamo. "Težko mi je bilo zapustiti družino v Gvatemali. Veste, tam ni veliko priložnosti za službo, moje sanje pa so, da bi enkrat dobila Michelinovo zvezdico. V Gvatemali to ne bi bilo mogoče, zato sem vedela, da moram čim prej na delo v tujino," razlaga.

Življenje v Gvatemali se precej razlikuje od življenja v Sloveniji. Tam, pojasnjuje Ashly, brez diplome ne moreš dobiti dobre službe, življenje je tako za večino mladih težko. Poleg tega je država precej bolj nevarna. "V Gvatemali ne moreš hoditi zunaj po deseti uri zvečer. Tukaj v Postojni pa lahko hodiš okoli ob enih ali dveh zjutraj in se ti nič ne bo zgodilo. Res je velika razlika." Minimalna plača je v kraju, iz katerega prihaja Ashly, okoli 400 evrov, kar je premalo za preživetje družine, razlaga. Denar, ki ga zasluži pri nas, zato pošilja domačim. Z veseljem bi ostala v Sloveniji, saj so pogoji za življenje in delo dobri. Postojnska jama je, pravi, dober zaposlovalec. "Dali so mi pogodbo o zaposlitvi, preden sem prišla. Ponudili so mi, da mi plačajo vse. Letalske karte, namestitev, tudi stroške pridobivanja vize. Nisem bila ravno prepričana, da je njihova ponudba resnična." Ima plačan dopust, prevoz na delo, regres, celo nagrado za delovno uspešnost.

Edini minus pri vsem skupaj je bilo čakanje na delovno dovoljenje. Trajalo je pol leta in to obdobje je bilo zanjo zelo stresno. "Nisem vedela, ali bom sploh lahko dobila to službo, ker nisem vedela, ali bom dobila vizo in papirje za delo. Ali me bodo torej sploh spustili v državo? "

Kje se zatakne? Zakaj je postopek izdaje dovoljenj tako dolg?

Tudi Mate Matjaž, ki ima v družinskem butičnem hotelu v Portorožu zaposlene štiri tujke, sobarice iz Srbije ter Bosne in Hercegovine, razlaga, da se na dovoljenje za delo čaka predolgo. "Ko sem zaposloval zadnjo, sem skoraj tri mesece čakal na papirje. Ne vem, ali se sploh kdo od teh, ki pripravljajo zakonodajo in ki urejajo te papirje, zaveda, kako težko je biti tri, štiri ali pet mesecev brez službe in čakati. Tujec, ki bo tako dolgo čakal, si bo raje službo poiskal drugje, v kaki drugi državi, če se je že odločil, da gre delat v tujino."

"Ja, lahko rečemo, da so ti postopki dolgotrajnejši in da bistveno odstopajo od zakonsko postavljenih rokov," gostincem in hotelirjem odgovarjajo na Ministrstvu za delo. Pogovarjali smo se z Gregorjem Malcem, vodjo sektorja za delovne migracije. Rok, ki ga predpisuje zakon o tujcih, sicer določa, da mora biti dovoljenje za prebivanje in delo izdano v največ enem mesecu, če je vloga, vložena na upravno enoto, popolna. V praksi pa je ta rok med dvema in šestimi meseci. Težave, zaradi katerih so zamude tako velike, razlaga Malec, nastanejo predvsem na upravnih enotah. Imamo jih kar 58. "Upravne enote so pristojne za izdajanje teh dovoljenj in več je razlogov, zakaj prihaja do zamud v teh postopkih. Kmalu bo sicer začela veljati spremenjena zakonodaja tako Zakona o tujcih kot Zakona o zaposlovanju in samozaposlovanju tujcev, ki bosta poenostavila nekatere postopke. Vse z namenom, da se ti postopki v praksi pohitrijo." 

 V turizmu sicer še vedno ni možno sezonsko zaposlovanje tujcev. "Trenutno je možno sezonsko delati samo v kmetijstvu in gozdarstvu. Bomo pa do konca tega leta, ko se pripravlja še ena sprememba zakonodaje, razmislili, da bi se možnost sezonskega dela razširila tudi na področje gostinstva in turizma. Mislim, da bi s to rešitvijo bistveno povečali možnost za hitrejši angažma delavcev."

 Postopek zakompliciran za vse – tuje delavce, delodajalce in uradnike

"Če želimo dejansko privabiti in zadržati tujo delovno silo, potem potrebujejo tako delavci kot delodajalci ustrezne in celovite informacije. Od tega, kakšen je postopek zaposlovanja, katere dokumente potrebujete, do tega, kakšna je naša delovno-pravna zakonodaja, kakšni so pogoji za delo in življenje v Sloveniji. Nastanitev, šolstvo, zdravstvo."  Nam na Info točki za tujce razlaga Anka Rode, koordinatorka zaposlovanja in dela tujcev.

Info točka sicer deluje v okviru Zavoda za zaposlovanje na Cesti dveh cesarjev v Ljubljani. Samo v letošnjem letu so odgovorili na okoli 12 tisoč vprašanj. "Postopek ni zakompliciran samo za tujce, ampak je zakompliciran tudi za delodajalce in za nas uradnike, ki vodimo te postopke. Ampak ja, tuji delavci so v tem postopku posebej ranljiva skupina." Rodetova, ki sicer v sistemu zaposlovanja in integracije tujcev dela že od osamosvojitve, je prepričana, da je naloga vseh, ki so vključeni v sistem, čim boljše informiranje. "Večkrat smo priča kršitvam in zlorabam. Če pride do nas takšen delavec, ga napotimo na inšpektorat, finančno upravo, Policijo. Odvisno od njegove težave. Žal se srečujemo tudi s takimi postopki." 

Kje je nadzor? Kje so inšpekcije? 

A nimajo vsi v Sloveniji sreče z dobrimi delodajalci. Eden od takih je 37-letni Anowar Parvez Babu, ki je pred enajstimi leti k nam prišel iz Bangladeša. Na Trubarjevi ulici v Ljubljani je doživel res hudo izkoriščanje, ko je skupaj s sodelavci tujci živel in delal na le nekaj kvadratnih metrih. "Takrat nam je plačal 500 evrov, kar je bilo absolutno premalo, glede na to, da smo delali po 16 ur na dan. V treh letih nismo imeli niti enega prostega dne," nam razlaga na Miklošičevi ulici, kjer ima danes svoj lasten lokalček, kjer navdušuje z azijsko ulično hrano. Tako zelo je priljubljen, da nekateri na njegov "pad thai" na ulici čakajo tudi po pol ure ali več.

Babu je za Slovenijo slišal leta leta 2002, ko je naša država sodelovala na svetovnem nogometnem prvenstvu, ki sta ga gostili Japonska in Južna Koreja. "Tam sem spoznal Slovenijo in sem bil nad njo takoj navdušen."

V Delavski svetovalnici se dnevno srečujejo z zgodbami, kot je Babujeva. Tam se dobimo z Goranom Lukićem. Prepričan je, da sta panogi turizem in gostinstvo vzorčna primera tega, do kam gredo lahko delodajalci pri izkoriščanju. "V bistvu je tukaj vzrok in posledica. Če so delovni pogoji takšni, da ti delodajalec reče 'Jaz ti dam na račun minimalno plačo, ostalo na roke ali pa v kuverti,' ti pa delaš po 250 ali 300 ur na mesec. Če nimaš dopusta in tako naprej. Seveda, da imajo potem delodajalci kadrovski primanjkljaj ... In bolj kot bodo imeli takšen poslovni model, večji bo kadrovski primanjkljaj in več bo takšnih zgodb izkoriščanja. Dajmo se ne slepiti, eno so administrativni problemi pri pridobivanju dokumentov, drugo pa so vzroki, zakaj sploh prihaja do kadrovskega manka."

 Manjka 10 tisoč ali ena četrtina zaposlenih

Delodajalci, združeni v turistično gostinski zbornici, sicer glavni razlog za kadrovski manko vidijo v zadnjih letih, ki jih je zaznamovala korona. Kot pripoveduje direktor Fedja Pobegajlo, so bili v letih 2020 in 2021 gostilne in hoteli zaprti kar devet mesecev in pol. "Kljub državni pomoči se je takrat del zaposlenih odločil za zaposlitev v drugih panogah in se potem ni vrnil nazaj v turizem. Potem pa je pa tukaj še demografski razlog , kjer se vsako leto v Sloveniji več ljudi upokoji, kot jih vstopi v delovni proces."  

Pobegajlo sicer opozarja, da Slovenija ni izjema in da se s kadrovskim primanjkljajem soočajo tudi številne okoliške države: "V Avstriji je po naših podatkih že vsak drugi v turizmu tujec. Švica je tudi relativno blizu tega." Kar pomeni, razlaga, da tudi vse te države svojo delovno silo iščejo v tujini. Na vprašanje, kakšen bi bil optimalen čas za celoten postopek izdaje dovoljenj, zato odgovori: "Vse, kar je več kot en mesec, je nespodobno dolgo."

Delavci pa preko Sindikata svobodnih sindikatov, kjer smo se pogovarjali z Mirelo Žnidarec, pravijo, da je glavni razlog za kadrovski osip neurejen in zahteven delovni čas. "V gostinstvu se dela takrat, ko večina nas počiva, ali ni res? Ko se večina nas želi sprostiti ali zabavati. Oni takrat za nas delajo. To so delavniki, ki so izjemno neugodni. Ne samo da trajajo, dela se petke in svetke." Prepričani so, da bo tako, dokler bodo lahko delavci enako plačo zaslužili v proizvodnji pri osemurnem delavniku, ki traja od ponedeljka do petka. 

Po podatkih Statističnega urada je sicer v gostinstvu vsako leto več redno zaposlenih. Pred desetimi leti jih je bilo dobrih 31 tisoč, lani pa že skoraj 38 tisoč.

Trenutno je na Zavodu za zaposlovanje objavljenih 451 prostih delovnih mest. V prvi polovici letošnjega leta pa so delodajalci v gostinstvu iskali dobrih šest tisoč zaposlenih. Natakarje, kuharje, točaje, receptorje se bo na veliko iskalo tudi do konca letošnjega leta, nam razlaga vršilka dolžnosti direktorice Zavoda za zaposlovanje Greta Metka Barbo Škerbinc. "V naslednjih šestih mesecih bodo delodajalci iskali okoli dva tisoč delavcev. Gre za nadomeščanje upokojitev in porodniških, za sezonske delavce, nekaj je pa tudi novih delovnih mest." 

Številni delodajalci sicer zaposlene iščejo tudi na druge načine in ne samo preko Zavoda za zaposlovanje. Na primer preko socialnih omrežij, agencij za zaposlovanje in podobno. Številka, koliko delavcev primanjkuje, je zato verjetno precej višja. Težave z iskanjem kadrov ima sicer velika večina gostincev in hotelirjev. "Gostinstvo je takoj za zdravstvom in socialnim varstvom na drugem mestu glede na pomanjkanje kadra. Kar 70 odstotkov delodajalcev pravi, da ima težave s kadri," razlaga Barbo Škerbinčeva.

Slovenija ima sicer trenutno sklenjena zgolj dva sporazuma s tujima državama. To sta Srbija ter Bosna in Hercegovina. Na Zavodu za zaposlovanje so zato prepričani, da bi morala biti politika v tem trenutku bolj aktivna tudi na tem področju. "Glede na pomanjkanje delavcev in glede na pomanjkanje razpoložljivega potenciala mislim, da se bomo morali obračati in tudi urejati zaposlovalske poti s sporazumi, tudi z državami, kot so Filipini, Moldavija, Gruzija in tudi drugimi. Ampak to je na koncu odločitev politike," dodaja direktorica.

Hrvaška je veliko bolj učinkovita

Da bi v praksi preverili, kakšna je razlika med Slovenijo in Hrvaško, smo se odpravili na slovensko obalo, kjer smo se pogovarjali z Željkom Staševićem, direktorjem hotelov Kempinski. Imajo dva petzvezdična hotela na obeh straneh Piranskega zaliva, v slovenskem Portorožu in v hrvaški Savudriji, zato zelo dobro pozna razliko med državama. "Če delavci prihajajo iz Evropske unije, tu ni večjih razlik. Nastane pa velika razlika, ko zaposlujemo ljudi iz tretjih držav, na primer ljudi z Balkana. Iz Bosne, Makedonije, Srbije, Črne gore, Albanije. Tu je ogromna razlika s Hrvaško, ki bolj razume, kakšne so potrebe delodajalcev. Dovoljenja tu dobimo v roku dveh tednov. Ko je največja gneča, se ta podaljša na maksimalno mesec dni. Medtem ko je v Sloveniji ta postopek največ dva meseca, realno pa je dolg pol leta."

Predolgi postopki pa so slabi tako za posel kot za samo destinacijo, je prepričan Stašević.

Sicer še vedno največ tujih delavcev k nam prihaja iz tako imenovanega balkanskega kadrovskega bazena. V zadnjih petih letih 234.632 tisoč, največ iz Bosne in Hercegovine (137.732), sledi Kosovo (41.782). Je pa res vsako leto več tistih, ki pridejo iz Azije. Iz Nepala jih je bilo leta 2018 sedem, lani že 106. Ali pa iz Bangladeša, ko jih je bilo pred petimi leti 11, lani  pa že 94. Za primerjavo, iz Gvatemale so k nam prišli v zadnjih letih štirje, iz Združenih držav Amerike pa 547. Podatke nam je za vsa izdana delovna dovoljenja za vse panoge posredovalo ministrstvo za notranje zadeve.