Zadnja v vrsti prodaj agroživilskih podjetij je Panvita, eden največjih igralcev na slovenskem kmetijskem in živilskem trgu. Z nakupom 51-odstotnega lastniškega deleža, jo je prevzel hrvaški sklad Bosqar in tudi že dobil zeleno luč od Agencije za varstvo konkurence. Gre za strateškega lastnika, ki ne prihaja iz prehranske industrije, pojasnjuje izvršni direktor Panvite Toni Balažič. "Cilj je seveda, da rastemo. Ni bojazni, da bi zaradi prevzema prišlo do kakršnegakoli odpuščanja." Načrtujejo tudi, da naj bi vsa surovina – pšenica, koruza in ostali pridelki, ki se pridelujejo na državnih 3200 hektarjih, ki jih imajo v dolgoročnem najemu, ostajala v Sloveniji. "Ta zemlja je bila do danes zelo dobro obdelana in tudi v prihodnje bo. In mislim da je to osnovni interes države."
Kakšno vlogo ima Panvita na slovenskem trgu mesa? "Odkupimo in pridelamo približno 45 tisoč ton žitaric, kar gre vse v našo verigo vzreje živali. Pri vzreji prašičev smo največji, imamo vzrejo 60.000 prašičev od približno 190 tisoč v Sloveniji. Imamo lastne piščance in odkupujemo slovensko govedo. Vse nadaljnje procese imamo pod svojo kontrolo," pojasnjuje Balažič.
Država svoj delež prodala
Država je kot lastnica družbe Farme Ihan leta 2021 svoj 25-odstotni delež v Panviti prodala družini Polanič za milijon evrov. Strokovne službe DUTB, ki jo je takrat vodil dolgoletni odvetnik Janeza Janše Franci Matoz, so prodaji po tej ceni nasprotovale. Opozorile so, da je dejanska vrednost več kot dva milijona evrov. Matoz pa je bil v času Janševe vlade na čelo DUTB imenovan tri mesece pred prodajo.
Toni Balažič zagovarja, da niti Farma Ihan niti država od tega lastniškega deleža niso imeli nič. Kaj pa družina Polanič? "V primeru prodaje tega deleža je šlo največ denarja za dokapitalizacijo, da bi obstoječi lastniki bistveno zaslužili na tem deležu, sploh na nivojih, o katerih se pravzaprav ves čas govori v javnosti, preprosto ni tako," zanika Balažič. In še, da država v tem času, ko je imela delež, ni prispevala ničesar k razvoju podjetja. "Pred približno štirimi, petimi leti je bil mesni del Panvite dokapitaliziran s petimi milijoni s strani obstoječih lastnikov, razen države."
V času prodaje deleža v Panviti je bil direktor Farm Ihan Uroš Lozej, ki je kmalu po podpisu pogodbe – novembra 2021 – odšel v Spar na mesto direktorja nabave. Denimo, ko je bil Lozej zaposlen v Mercatorju, je bil Balažič takrat predsednik uprave.
S to prodajo se je lastništvo Panvite tako konsolidiralo okoli družbe Regal – Trgovina in z njo povezanimi podjetij Imo-Real in Imo-Rent oziroma družine Polanič. Hrvaški Bosqar je za 51-odstotni delež odštel 50 milijonov evrov, preostali delež ostaja v lasti družine Polanič. So novi lastniki zaupanja vredni? "V primeru Mplusa oz. Bosquarja so vlagatelji izredno ugledne mednarodne institucije, ki dejansko vlagajo v ta sklad, da bi denar oplemenitili," ocenjuje Balažič.
Kdo je na istem naslovu?
Sedež podjetja Future Food Solutions, ki so ga Hrvati ustanovili za prevzem Panvite, deluje na naslovu Razlagova ulica 4 v Mariboru. Podjetje vodi Srđan Janićijević. Na istem naslovu pa že delujeta dve podjetji, povezani z Matjažem Kovačičem, nekdanjim predsednikom uprave Nove KBM, je poročal portal Necenzurirano. Gre za podjetji MK-Fin in SK Svetovanje. MK-Fin je od lani v lasti Kovačičeve soproge Viktorije Kovačič. Lastnik SK Svetovanje pa je dunajski odvetnik Sebastian Kellermayr in Kovačičev poslovni partner. Kovačič nam je v telefonskem pogovoru potrdil, da je zaposlen v podjetju SK Svetovanje. Sicer pa zanika povezavo s podjetjem Future Food Solutions. "Iz medijev sem izvedel, da se to podjetje nahaja v tej stavbi. Ne poznam podjetja, ne poznam direktorja, z njimi nimam nobene povezave, niti poslovne niti finančne. Sploh ne vem, v kateri pisarni so."
Na istem naslovu deluje podjetje MPC Consulting, ki je prek IECG Maribor v lasti Dušana Jovanoviča in Boruta Bratine. Jovanovič je bil v času Kovačičevega mandata predsednik nadzornikov banke, Borut Bratina pa je bil vodja skupine za privatizacijo NKBM.
Kovačič je bil na prvi stopnji obsojen zaradi zlorabe položaja pri financiranju prevzema časopisne hiše Večer. Sodba sicer še ni pravnomočna, zadeva se nahaja na Višjem sodišču v Mariboru. V zadevi, v kateri se Kovačiču očita zlorabo položaja pri kreditiranju nakupa Dela Revij, je bil v ponedeljek določen narok za zaključne besede strank. Specializirano državno tožilstvo za Kovačiča predlaga štiri leta in pol zapora. Na sodišču pa poteka sojenje zoper nekdanje vodilne NKBM zaradi domnevno spornih poslov s hrvaškimi nepremičninami. Trenutno je v fazi glavne obravnave, v kateri je bila večina predlaganih dokazov že izvedena.
Po Panviti v hrvaške roke Celjske mesnine?
Konec maja je kazalo, da bodo šle Celjske mesnine iz rok Iztoka Krivca oz. njegovega avstrijskega podjetja CM Invest v roke hrvaške mesne industrije Braća Pivac, ki je glavni igralec na hrvaškem trgu z mesnimi izdelki. A prodajo večinskega 60-odstotnega deleža – največjega odkupovalca živine in predelovalca rdečega mesa v Sloveniji – je junija blokiralo specializirano državno tožilstvo. Braća Pivac nakupa, dokler traja postopek, nočejo komentirati.
Krivec pred naše kamere ni želel, za rubriko 24UR Fokus je sporočil, da v Celjskih mesninah zaradi pridobivanja soglasja za integracijo v veliko in kapitalsko močno skupino, kar bo omogočalo nadaljno rast, razvoj in uspešno poslovanje, ne dajejo izjav.
Hrvati so najprej od kranjskega poslovneža Danila Dujovića kupili 40-odstotni delež avstrijskega podjetja CM Invest, lastnika Celjskih mesnin. Ko bi morali od Krivca pridobiti večinski delež, pa je to – na zahtevo specializiranega državnega tožilstva, ki Dujovića preganja zaradi kaznivega dejanja gospodarske kriminalitete – najprej preprečilo celjsko okrožno sodišče. Nato pa je Krivcu načrte prekrižalo še celovško sodišče.
Na specializiranem državnem sodišču je bila februarja lani vložena zahteva za preiskavo zoper tri fizične osebe – med njimi Danila Dujovića – zaradi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti. Sodišče je že izdalo sklep o izvedbi preiskave, v delu pa je bil izdan sklep o zavrženju, ker ni bil podan utemeljen sum, da je bilo izvršeno očitano kaznivo dejanje. Zoper Izidorja Krivca pa postopkov ne vodijo, so nam odgovorili na specializiranem državnem sodišču.
Zakaj sta se Krivec in Dujović odločila za prodajo Celjskih mesnin, uradno ni znano. Lani so sicer prvič poslovale z izgubo – slaba dva milijona evrov. Kaj se prodaja? Družba Celjske mesnine Z'dežele z obrati za proizvodnjo in predelavo mesa, Pršutarna S' Krasa ter invalidsko podjetje Celjske mesnine– Storitve. Radgonske gorice, največji izdelovalec penine pri nas, naj ne bi bile predmet prodaje in bodo v bodoče v izključni lasti Izidorja Krivca.
Zadruge prodale svoj del v Celjskih mesninah
Med lastniki Celjskih mesnin so bile nekoč tudi zadruge. Tako pa o zadružni prodaji Celjskih mesnin danes razmišlja Borut Florjančič, predsednik Zadružne zveze Slovenije. "Takrat žal nisem bil zraven, mislim pa, da bi morali temeljito razmisliti, ali je res potrebno, da smo takrat recimo Celjske mesnine dali v zasebne roke." Pojasnjuje pa, da so zadruge dobile dober delež živilske industrije, vendar so bila podjetja kapitalsko šibka, mogoče tudi kadrovsko in izgubila so jugoslovanske trge. "So se pa mogoče res kakšne prodaje zgodile tudi na našem zadružnem pragu, z malo premalo posluha za dolgoročne strategije."
Ministrstvo ne more ukrepati?
Ministrica za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Mateja Čalušić pravi, da v primeru Panvite in Celjskih mesnin država ne more ukrepati. "Razen tega, da nameni posebno pozornost, kaj se v agroživilskem sektorju dogaja in kje lahko kot država pomagamo, nismo imeli nobenega vpliva in moči. Absolutno pa je tudi pri nas vzbudilo določeno skrb, da moramo nekaj spremeniti, tudi na področju agroživilstva." Priznava pa, da si moramo kot država postaviti strateški cilj. Ne smemo dovoliti prodaje državnih agroživilskih podjetij, poudari, ampak vanje tehnološko investirati, da bodo konkurenčna.
Grožnje z leve in desne
Po mnenju Janeza Rebca, predsednika uprave skupine Pivka-Delamaris ter predsednika Zbornice kmetijskih in živilskih podjetij (ZKŽP) pri GZS, je živilska industrija v solidni kondiciji, ampak se dogajajo spremembe. "Večji postajajo še večji. Mi smo tisti, ki nismo med največjimi, zato so grožnje z leve in z desne velike. Prisiljeni smo biti tudi močni izvozniki, kar ni lahko. Zmeraj bolj smo pred tem, da nas bodo ta podjetja na daljši rok verjetno pokupila." Kako se je skupina Pivka ohranila v slovenskih rokah, v rokah menedžerjev? Janez Rebec pojasni, da jih je pred leti prevzela družba Jata Emona. Hkrati pa imajo še zadružno lastništvo. "Imamo dva trdna slovenska stebra."
Že v bivši Jugoslaviji smo bili najbolj napredni na tem področju in ta tradicija se ohranja, imamo dobre znamke, dodaja Rebec. "Na drugi strani nam manjka količin, da bi bili še bolj konkurenčni in da bi še bolj prodirali na druge trge, ki niso naši domicilni trgi." Zato bo treba kar nekaj prizadevanja tudi s strani države in vseh, "da si bomo ohranili to pozicijo. Naše meso je zelo, zelo kakovostno. Kakovost absolutno ohranjamo."
'Ni emocija, to je matematika'
Podjetja se selijo v tuje roke, predvsem hrvaške. "Konkurenčni pogoji vlaganja so zelo pomembni in tukaj nismo najboljši. Če se primerjamo s Hrvaško – koliko je njihova minimalna plača, pa koliko je naša, je kar velika razlika. Tudi glede samega sofinanciranja s strani EU skladov je na Hrvaškem to bistveno boljše," ocenjuje Rebec. Hrvaška minimalna plača znaša 840 evrov bruto, slovenska pa 1.253,90 bruto. Po njegovo, mora imeti tujec nek finančni razlog, da investira v Slovenijo. "To ni neka emocija, to je matematika, in če se to ne izide, potem je lahko težava."
Manj razvite države kupujejo naša uspešna podjetja. "To je ta žalost, da ne znamo tega znanja dovolj uveljaviti, namesto da bi mi prevzemali ostale, ampak zaradi teh obsegov, ki pa niso tako veliki, jih pač ne moremo. Kadar te nekdo prevzame, se strategija potem določa v tujini."
'Nismo znali izkoristiti tistega trenutka, ki smo ga imeli pred 15, 20 leti'
Toni Balažič ima dolgoletne izkušnje v živilskopredelovalni industriji. Bil je predsednik uprave Fructala, skupine Žito in Mercatorja. Vsa tri podjetja so zdaj v rokah tujih lastnikov, lastniki – to je v prvem primeru pivovarna Union, v drugem država ter v tretjem banke – so jih prodali v času, ko sicer Balažič ni bil na čelu teh podjetij. Same po sebi prodaje tujcem niso slabe, pravi Balažič, nekatera podjetja so s tem zacvetela, denimo Ljubljanske mlekarne. Če pogledamo prihodke od prodaje, so se ti v mlekarni precej povečali – pred prodajo skupini Lactalis so leta 2012 imeli 163 milijonov evrov čistih prihodkov od prodaje, lani pa dobrih 236 milijonov. Smo pa v Sloveniji naredili nekaj napak, priznava. "Nekateri menedžerski prevzemi so bili izvedeni s premalo lastnega kapitala, kar je v končni fazi pripeljalo do stečajev."
Kaj se je zgodilo s paradnimi konji slovenske živilske industrije? Leta 2009 je – potem ko ga je izčrpala družina Volk – kot prvi padel MIP. Leto kasneje je Istrabenz hrvaški Atlantic Grupi prodal Drogo Kolinsko. Izgubili smo Donat, Smoki, Cockto, Argeto in Barcaffe. Leta 2011 je Pivovarna Laško srbskemu Nectarju prodala ajdovski Fructal. Leta 2013 je francoska skupina Lactalis kupila Ljubljanske mlekarne. Leto kasneje je češka Kofola prevzela Radensko. Pred desetletjem je v rokah hrvaškega Agrokorja končal Mercator. Leta 2015 je hrvaška Podravka kupila Žito. Štiri leta kasneje so novega lastnika dobiliv Perutninah Ptuj, in sicer ukrajinskega prehrambenega velikana MHP.
Se bodo prodaje poznale na trgovskih policah?
Da bi se prodaje tujcem lahko že kmalu poznale tudi na trgovskih policah, Branka Ravnika, varuha odnosov v verigi preskrbe s hrano vsaj za zdaj še ne skrbi. "Dokler imamo še vedno tako velik delež slovenskih izdelkov na trgovskih policah, organizirane dobavitelje, tako visoko kakovostno hrano, mislim, da ni zaradi tega bojazni, ker je kapitalu poleg dobička pomemben tudi ugled. Za zdaj namreč potrošnik pričakuje, da bo na policah slovensko blago.
Prodaje pa skrbijo Tomaža Cimermana z družinske prašičerejske kmetije pri Ptuju. "Če vsak laik pogleda, kakšno je stanje, koliko nas je še slovenskih podjetij v živilski branži, so stvari jasne. Kar se tiče varnosti, mene osebno zelo skrbi, ampak tukaj ne znam odgovoriti, ker ne vem, kdo pije in kdo jé. Kakšni so resnični nameni tega, zakaj se je to naredilo v tako pridni in uspešni Sloveniji."
Vsak lastnik zasleduje svoj interes
Da posledice zagotovo bodo, razmišlja Stanko Tomšič, direktor največje zadruge KZ Trebnje-Krka. Sicer to ne pomeni, da bomo Slovenci ostali brez hrane, a izgubljamo suverenost in svojo neodvisnost. "Vsak lastnik zasleduje svoj interes. Sam mislim, da je predvsem slabo to, da država nima strategije, kaj je pomembno za državno kmetijstvo, za državno gospodarstvo in kaj je treba sistemsko obdržati, da država ohrani nadzor nad tem in kaj je pač tisto, kar se lahko proda."
'Nihče nič ne reče, če nas prevzemajo tujci'
Premalo smo koncentrirali domača živilska podjetja, je jasen Janez Rebec. "Ko so se ti prevzemi začeli, bi verjetno bilo smiselno to spodbujati, tudi s strani države. Je bil pa trend, da so se prevzemi nekako omejevali. Zdaj pa nihče nič ne reče, če nas prevzamejo tujci."
Po mnenju Boštjana Florjančiča je nujno povezovanje, ne samo zaradi stroškovnega vidika, ampak zaradi oblikovanja blagovnih znamk. "Če imaš blagovno znamko in 10 ton produkta, je nekaj drugega, kot če imaš 300 ton produkta in potrošniku poveš, to smo pa takole naredili, imamo standarde in kontrolo." Dodaja, da imamo že zadruge, ki imajo dodelane izdelke in blagovno znamko.
KOMENTARJI (150)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.