V slovenskih zaporih narašča delež tujcev. "To je resničen problem," opozarja direktor Zavoda za prestajanje kazni zapora Ljubljana na Povšetovi Denis Perše. "Zaporski sistem je obremenjen s tujci, delo je s strokovnega vidika zelo oteženo. Problem so jezikovne bariere. Dogaja se, da priprti poznajo več pravic kot pa dolžnosti." Potrebne so sistemske rešitve, ker v zaporih vzvoda več nimajo, opozarja Perše. "Upam, da bo politična volja, da se proces pospeši in da pridemo do rešitev."  

Prihaja tudi do konfliktov, predvsem verbalnih, tako Perše, saj se znotraj ene sobe srečajo različne narodnosti in veroizpovedi. "Opozarjajo na nezmožnost skupnega bivanja in potem jih sodelavci z različnimi manevri preseljujejo iz sobe v sobo, iz nadstropja v nadstropje, da rešujemo konflikte. Ločiti jih moramo tudi po sprehajalnih skupinah, da ne prihaja še do dodatnih tenzij." 

Slovenski zapori pa imajo že sicer hudo prostorsko in kadrovsko stisko. Perše pozdravlja gradnjo novega zapora v ljubljanskih Dobrunjah in verjame, da bodo z novimi kapacitetami razbremenili zaporski sistem. Druga težava je pomanjkanje zaposlenih. "To je pač družbeni pojav, ki se odraža v vseh porah, tudi v državnem aparatu, ki je podhranjen, predvsem v delu operative." 

Rekordno: 36,8 odstotka tujcev v slovenskih zaporih

V slovenskih zaporih je skupno zaprtih nekaj več kot 1400 oseb. Vseh tujih državljanov v priporu ali na prestajanju zaporne kazni je 552, kar trenutno predstavlja 36,8-odstotni delež tujcev med vsemi zaprtimi osebami, kažejo podatki uprave za izvrševanje kazenskih sankcij (URSIKS). Tujci v naših zaporih niso nič novega, je pa njihov delež trenutno najvišji doslej.

V ljubljanskem zaporu je zaprtih 210 oseb (podatki 15. junija), od tega je 185 pripornikov. Med priporniki je več kot 90 odstotkov tujih državljanov. "Do vrhunca smo prišli v februarju, marcu, ko je bil porast enormen. V zadnjih dveh, treh mesecih smo dobili prek 90 priprtih zaradi kaznivega dejanja tihotapljenja." Ljubljanski zapor ima novomeški oddelek, ko je ta preobremenjen, se pripornike pripelje v Ljubljano. "Tukaj je 80- ali celo 90-odstotni delež pripornikov, ki izhaja iz sodnega območja. Morali bi biti nameščeni v Novem mestu, ampak kapaciteta tega ne dopušča in potem se obremenjuje ljubljanski pripor. V zadnjih tednih pa smo tudi te pripornike zaradi naše prezasedenosti premestili na druge lokacije." 

Na URSIKS so večji porast tujcev v zaporih opazili že leta 2018, ko je bilo dobrih 18 odstotkov tujcev. Občutnejši pa v letih od 2019 dalje, ko se ta delež giblje okrog 30 odstotkov. "Lani smo denimo v slovenskih zaporih in prevzgojnem domu obravnavali tujce iz kar 60 različnih držav." 

V ljubljanskem zaporu pa imajo zaprte osebe iz 30 različnih držav, največ iz Bosne in Hercegovine, Romunije in Srbije. "Pojavljajo se tudi državljani afriških republik, ki so bili bodisi izgnani ali so šli za boljši jutri v svet in potem tu pristanejo, ker iščejo različne možnosti preživetja," pojasnjuje Perše. 

Struktura tujcev se v zaporih pomembno spreminja, Pakistan je npr. postal velika manjšina, kar za zapor pomeni svojevrsten izziv. Problem je že sama komunikacija s tujci. "Večina ljudi iz tretjih držav ne pozna niti osnov angleščine in se zelo težko sporazumevamo," pojasnjuje Perše. Na URSIKS so pripravili priročnik v 23 različnih jezikih, ki govori o pravilih in dolžnostih zaprte osebe.

Samo za delovanje zapora ima to negativne vplive, kaj šele, če razmišljamo o zaporu kot instituciji, ki je namenjena tudi resocializaciji, rehabilitaciji, kar naši zapori tradicionalno so, pojasnjuje raziskovalka Inštituta za kriminologijo Mojca Plesničar. "Kako izvajati programe z ljudmi, s katerimi ne moreš niti komunicirati, je zame popolna uganka." Se sistem sesuva? "Ne, ampak gotovo ga te stvari pretresajo. Sploh en tak majhen zapor, kot je slovenski. Te vrednote ohranjati z izzivi, kot so danes, je zelo težko," opozarja.  

Med tujci 91 odstotkov zaradi tihotapljenja

Trenutno je v priporu zaradi suma storitve ali na prestajanju zaporne kazni zaradi obsodbe za kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države (308. člen Kazenskega zakonika, KZ-1) skupaj zaprtih 343 oseb. Med vsemi temi osebami je tujih državljanov dobrih 91 odstotkov.

V letih od 2020 do 2023 je bilo – po podatkih Policije – med tihotapci skupno prijetih največ državljanov Slovenije, Srbije, Ukrajine in Hrvaške. V letu 2023  pa največ državljanov Romunije, Ukrajine, Hrvaške in Srbije.

Kazniva dejanja zoper javni red in mir, kamor sodi tudi 308. člen, so druga najbolj pogosta kazniva dejanja glede na strukturo obsojencev. Leta 2022 je bilo teh kaznivih dejanj 21,3 odstotka, naraščati so začela leta 2019. 

Novela zaostrila kazni

Zaradi povečanja problematike tihotapljenja ljudi čez mejo je državni zbor junija 2020 sprejel novelo Kazenskega zakonika (KZ-1G), ki je uvedla na videz minimalne spremembe – zvišala je predpisane kazni. Minimum, ki je bil prej postavljen na eno leto, je zdaj na tri leta, kar v našem sistemu pomeni, da razen ko storilec prizna kaznivo dejanje v predobravnavnem naroku ali dogovoru, ni več mogoče izreči pogojne obsodbe, pojasnjuje Plesničarjeva. Pogojnih obsodb skoraj nimamo več in več kot podvojila se je povprečna kazen, ki se je običajno pri teh kaznivih dejanjih izrekala. "Prišli smo iz slabih devet mesecev povprečne kazni na dobrih 22 mesecev. Do zdaj je bil izrazito velik pritisk na pripore, ki bo sicer še ostal, ampak zdaj se iz priporov obdolženci spreminjajo v obsojence in se prelivajo v zapore," pojasnjuje Plesničarjeva. 

"Sprememba je bila popolnoma nepotrebna, nepremišljena, vnesla je težave z vidika sistematike kaznivih dejanj. Dela več težav našemu sistemu kot koristi. Razumem potrebo po represivni reakciji, ampak s podaljševanjem kazni ne bomo rešili prav veliko," je prepričana Mojca Plesničar. Redko pri spremembi kaznovanih razponov pomislijo nekaj korakov naprej. "Težave se vlečejo čez celo verigo – od priporov in tožilstva do sodišč. Del težav je neodvisen od kaznovalnega razpona, del pa je. Vidimo, da se tokovi niso ustavili, kar najbolj jasno pokaže, kako učinkovito je zastraševanje." 

Ta kazniva dejanja niso omejena na Slovenijo, ampak so v ozadju mednarodne kriminalne združbe, ki organizira tokove prevažanja tujcev na nezakonit način v Evropo, pojasnjuje Mojca Plesničar. "Odgovor ene majhne države, kot je Slovenija – ne glede na to, kako represiven bo – ne bo veliko vplival na delovanje kriminalnih združb oz. na omejevanje tovrstne kriminalitete. Se mi zdi malo naivno to pričakovati." 

Tudi na ministrstvu za pravosodje pritrjujejo, da so dvigi predpisanih kazni problematični. "Prinesli so podaljšanje kazenskih postopkov zaradi nepripravljenosti osumljencev na pogajanja in sporazume o krivdi ter večje število izrečenih kazni zapora v zvezi z zadevami na področjih sodišč in državnih tožilstev, ki obravnavajo zadeve v povezavi s prepovedanim prehajanjem meje ali ozemlja države." Na ministrstvu bodo v luči priprave naslednje novele kazenskega zakonika proučili ustreznost predpisanih kazni in predlagali morebitne spremembe.

Ob zadnjih postopkih pomilostitev je tudi predsednica države Nataša Pirc Musar ugotovila, da so bili obravnavani dvigi predpisanih kazni nesorazmerni. 

Kriminaliziramo begunce?

"Strogo formalno bi tukaj rekli ne, ne kaznujemo beguncev, ampak tiste, ki jih nezakonito spravljajo čez mejo," pojasnjuje Mojca Plesničar. So pa pogoji, v katerih so nastanjeni, v nekaterih državah zelo podobni pogojem, ki jih najdemo v zaporskih sistemih,  postopki pa kazenskim, dodaja. "V postopkih azila bi pričakovali največ sočutja do sočloveka."  V družbi radi iščemo krivce v tistih, ki so drugačni od nas, je prepričana. "To je bolj nekaj, kar izhaja iz našega imaginarija, ne pa iz podatkov. Iz strahu pred nečim, kar ne poznamo, da bodo prišli in zavzeli našo kulturo in državo. Vprašanje priseljevanja je gotovo eden od izzivov našega časa, ampak kazensko pravni odziv ni tisti, s katerim ga bomo razrešili."

Raziskave kažejo, da je s tujci, ki pridejo in najdejo zatočišče, relativno malo težav. "Imamo težave z vidika integracije, prilagajanja večinski kulturi, ampak v smislu kriminalitete prva generacija izvaja manjši delež kaznivih dejanj, ponavadi celo manjši od splošne populacije, težave se pojavljajo pri drugi generaciji, pri otrocih tujcev, kjer so težave zaradi vprašanja kulturne identitete, pogosto marginaliziranosti, torej tega, da so postavljeni na obrobja mest." To je značilno za Francijo in Belgijo.

Lažje kaznujemo tujce?

Literatura ugotavlja, tako Mojca Plesničar, da države, ki imajo zmerno kaznovalno politiko do lastnih državljanov oz. skupin, ki jih dojemajo kot svoje, kažejo bolj represiven pristop do tistih, ki jih dojemajo kot tuje, tuje državljane ali ljudi drugih narodnosti. Za slovenski sistem sicer to ne moremo trditi v enaki meri. 

V evropskem in globalnem merilu se uvrščamo med države, kot so skandinavske, ki najstrožje kaznujejo le tista dejanja, ki so res huda in kjer ni veliko zaprtih oseb. Pri čemer na ta račun ne trpi delež kriminalitete. Pri deležu tujcev pa je slika obratna. "Države iz naše bližine, npr. Madžarska in države vzhodne Evrope, imajo delež zaprtih oseb tri- ali štirikrat višji v primerjavi z nami. Je pa delež tujcev manjši, ker je represivni odgovor tudi sicer tako velik. V smislu deleža tujcev smo mi izjema v našem prostoru, smo pa tudi izjema v številu zaprtih oseb oz. deleža oseb, ki jih zapiramo. To ne pomeni, da Madžari nimajo strogega pristopa do tujcev."