Za vas smo testirali, kako zanesljivi so testi za samotestiranje otrok

12-letni Jakob obiskuje sedmi razred osnovne šole. Ne Jakob ne njegovi starši niso niti pomislili, da se ne bi testiral. In tako se je Jakob samotestiral prvič kar pred našo kamero, da bi pokazal preprost postopek, ki ne sme skrbeti nikogar.

Če vlada ob (za zdaj časovno nedoločenem) začetku testiranja ne bo spremenila pravil, ki so jih prejele srednje šole, se bodo učenci po svoji ustaljeni jutranji rutini odpravili v šolo. Tisti, ki se bodo odločili za samotestiranje, bodo najverjetneje v šolo prišli nekoliko prej. Na Srednji vzgojiteljski šoli, gimnaziji in umetniški gimnaziji Ljubljana bodo teste na primer izvajali pol ure pred pričetkom pouka. Učenec ali dijak bo nato samotestiranje opravil v šestih enostavnih korakih.

Pomembno je, da je pred uporabo testa površina mize očiščena, učenec pa si mora tudi temeljito umiti roke. Po uporabi pribor shrani v plastično vrečko, ki jo je po treh dneh treba odvreči med mešane odpadke.

Jakob je testno ploščico izvlekel iz embalaže, jo položil na ravno površino in si pripravil palčko za odvzem brisa. V eni roki je držal epruveto, z drugo pa si je odvzel bris. Palčko je potisnil približno 2,5 cm globoko v nosnico in petkrat zaokrožiti ter nežno podrgnil po sluznici, najprej v eni, nato pa še v drugi nosnici.

Palčko z brisom je vstavil v epruveto, z njo 20 sekund mešal, nato pa iz epruvete previdno nakapljal tri kapljice v manjšo odprtino na testni ploščici. Po dobrih petnajstih minutah je preveril rezultat testa. 

Če bo na testni ploščici vidna ena črta pri oznaki C, je rezultat negativen. Učenec bo lahko ostal pri pouku. 

Če na testni ploščici ne bo nobene črtice ali če se bo pokazala le ena črtica pri oznaki T, je test neveljaven. 

Če bosta na testu dve črti, tako pri oznaki C kot tudi pri oznaki T, pa je test pozitiven. V tem primeru se mora učenec ali dijak samoizolirati, starši pa ga morajo pri osebnem zdravniku naročiti na PCR-test. 

Do konca nosnega žrela ali pa le dobra dva centimetra

Ena od glavnih razlik med hitrimi antigenskimi testi in testi za samotestiranje je v načinu odvzema vzorca. Kot pojasnjuje Viktorija Tomič, vodja strokovne skupine za hitre teste in mikrobiološkega laboratorija na kliniki Golnik, se pri samotestiranju bris vzame iz nosnice. "Le nekaj centimetrov globoko, dokler ne pridemo do nosne kosti," je dejala in dodala, da strokovnjaki vzorec vzamejo globoko iz nosnega žrela. 

Nosni del žrela se neprekinjeno nadaljuje navzdol v ustni del žrela, povezan je seveda tudi z nosno votlino, pojasnjuje Iztok Štrumbelj iz Nacionalnega laboratorija za zdravje, okolje in hrano (NLZOH) in dodaja, da bris odvzamejo vsaj 5 centimetrov globoko. "Tam palčka ostane nekaj sekund, da se prepoji z izločki, nekajkrat jo obrnemo in izvlečemo," je še pojasnil.

V Sloveniji velja dogovor, da se za testiranje odvzema bris nazofarinksa, in sicer ne glede na to, ali bo potem izveden test PCR ali hitri test, je razložila Tomičeva. Pojasnila je, da si laik takšnega brisa ne more odvzeti sam, zato se pri samotestiranju uporablja bris začetnega dela nosu. "Ni težav, ne boli, ni neprijetno," je dodala. Glede na navodila za samotestiranje, ki jih je pripravila vlada, je treba palčko za bris potisniti le približno 2,5 centimetra globoko v nosnico. 

Glavna razlika med testoma je zato v palčki, ki jo uporabljamo za bris. "Če opravljamo test nazofarinksa, mora biti palčka čim tanjša, zato da ne povzroča nelagodja," pojasnjuje Tomičeva, saj gre palčka vse do konca nosu. "Kot pravijo ljudje, do možganov," je dodala. 

Kot pojasnjuje Roman Jerala s Kemijskega inštituta, je prednost jemanja vzorca iz nosnice prav to, da ga lahko vsak izvede sam. To pa je tudi eden od razlogov, zakaj bi učenci v šolah uporabljali prav teste za samotestiranje. Kot pojasnjuje Jerala, za izvedbo hitrih testov ni dovolj medicinskega kadra, ki bi vzorce iz žrela jemal v vseh šolah. "Povrhu vsega pa je cena odvzema dokaj visoka," je še dodal.

"V Sloveniji imamo gotovo preko 40, skoraj 50 različnih hitrih testov, vsaj glede na to, kar je bilo poslano meni," je pojasnila Tomičeva. Kot vodja strokovne skupine za hitre teste namreč sestavlja tudi sezname proizvajalcev. Na seznamu so testi opredeljeni z vsemi karakteristikami, med drugim tudi z občutljivostjo in specifičnostjo, a to ni potrdilo, da so ti testi dobri – gre zgolj za seznam ponudnikov, je dejala. Kakšne pa so cene?

Cene hitrih testov se gibljejo med 1,5 evra in 30 evri, vlada za samotestirne plačala 1,49 evra na kos

Za samotestiranje učencev je vlada naročila 300.000 testov kitajskega proizvajalca Joysbio (Tianjin) Biotechnology. Kot so nam povedali na Ministrstvu za zdravje, je cena enega testa 1,49 evra. Če preračunamo, smo za 300.000 testov za samotestiranje plačali 447.000 evrov.

Cene hitrega testa se sicer gibljejo med 1,5 evra in 30 evrov. "Tisti, ki so dražji, so praviloma vezani na aparature, ki odčitajo rezultat testa," je pojasnila in dodala še, da to izloči subjektivnost, saj aparat rezultat vedno odčita na isti način. "Pri PCR-testih so tu še dodatni stroški amortizacije, potrošni material in tako naprej," je dejala Tomičeva in dodala, da potrošnega materiala pri hitrih testih skoraj ni. Cene PCR-testov se tako gibljejo pri nekaj deset evrih. "To so aparature, ki so zelo sofisticirane," je še dodala. 

Za rezultat hitrega testa potrebujemo 20 minut, za rezultat PCR-testa pa tri ure

Prednost hitrega testa – tako tistega, ki ga izvede strokovni delavec, kot tistega, ki je namenjen samotestiranju – je to, da rezultat dobimo precej hitro, in sicer med 15 in 20 minutami. "PCR-reakcija in procesiranje vzorca trajata kakšne tri ure, se pa mora izvajati v laboratorijih, tako da gre še nekaj časa za logistiko," pojasnjuje Jerala in dodaja, da zato rezultate običajno dobimo šele naslednji dan. 

Samotestiranju so praviloma namenjeni hitri testi

Ko govorimo o samotestiranju, govorimo o neki vrsti hitrega antigenskega testa (HAT), ki se razlikuje od PCR-testa. Razlika med njima je v metodologiji diagnostike, pojasnjuje Tomičeva.

Testi, namenjeni samotestiranju, so praviloma hitri testi in zanje velja vse, kar velja za hitre teste za profesionalno rabo, torej tiste teste, ki jih jemlje usposobljeno osebje. Kljub temu pa, kot pojasnjuje Štrumbelj, obstaja nekaj posebnosti, predvsem pri odvzemu vzorca in izvedbi testa. Poznamo dve različni stopnji samotestiranja. Nekateri testi so odobreni le za samotestiranje s samostojnim odvzemom brisa, pri čemer si torej bris preiskovanec vzame sam, test pa izvede in odčita profesionalec. Drugi testi so odobreni za celotno samotestiranje, tako da si preiskovanec sam odvzame vzorec, izvede test in odčita rezultat. "Velika večina hitrih testov je validiranih in posledično odobrenih le za profesionalno rabo," dodaja Štrumbelj. 

Kako zanesljivi so testi za samotestiranje?

"Najpomembnejša razlika med metodama je ta, da so hitri testi manj občutljivi," pravi Štrumbelj in pojasnjuje, da za pozitivnost potrebujejo približno 1000-krat večjo količino virusa kot profesionalni testi PCR. "PCR-testi so zagotovo zanesljivejši kot hitri testi," je dejala tudi Tomičeva in dodala, da sicer niso nič novega. "V laboratorijski diagnostiki jih poznamo že desetletja," pravi in pojasnjuje, da se prav zaradi slabe občutljivosti niso uveljavili. 

"Hitri testi, kot piše v navodilih vseh hitrih testov in kot tudi vemo strokovnjaki, so za orientacijo. To ni potrditveni test, s katerim bi jasno določili – ti si okužen, ti nisi okužen. To je potem treba potrditi še s PCR-testom," je dejala Tomičeva. Jasno je torej, da obstaja razlika med zanesljivostjo PCR-testa in hitrega testa. A kot pravijo strokovnjaki, obstaja tudi razlika v zanesljivosti med hitrim testom, ki ga odvzame strokovnjak, in hitrim testom, pri katerem si bris odvzamemo sami. "Oba testa lahko zaznata prisotnost virusa pri pacientu, ko razvije simptome in postane kužen, pred tem pa v manj primerih," pojasnjuje Jerala. 

"Ko govorimo o laičnih osebah, ki si vzamejo bris nosu, bo zagotovo izgubljenih deset, če ne celo malo več odstotnih točk občutljivosti," pojasnjuje Tomičeva. Pravi, da približno petodstotna razlika obstaja tudi med testi, ki jih odvzamejo strokovnjaki. "Obstaja razlika glede na to, ali bris vzame medicinska sestra ali zdravnik ali bris vzame analitik, ki je usposobljen prav za delo v laboratoriju," je dodala Tomičeva.

Občutljivost hitrega testa je odvisna od količine virusa pri preiskovancu, ta pa je odvisna predvsem od časa od okužbe, pojasnjuje Štrumbelj. "Količina virusa je največja na začetku simptomov bolezni, zato je občutljivost hitrega testa na začetku bolezni velika, po približno petih dneh simptomov pa strmo pada," pravi.

Je samotestiranje sploh smiselno?

Če je vlada torej odločila, da so testi dovolj zanesljivi za testiranje otrok v šolah, bi bila potemtakem njihova uporaba smiselna tudi v drugih panogah? "Da, teste za samotestiranje bi bilo koristno uporabljati tudi v organizacijah, kjer je skupaj veliko ljudi, npr. v podjetjih," meni Jerala, ki pojasnjuje, da lahko s testi ugotovimo, kdo je okužen, in tako zmanjšamo širjenje bolezni. "Niso pa dovolj občutljivi, da bi lahko jamčili, da posameznik ni okužen," je dodal. 

"Testi so pomanjkljivi, ker niso tako zanesljivi, kot bi si človek želel," pravi Tomičeva, a dodaja: če pričakujemo, da bomo s ciljanim testiranjem populacije 'ulovili' nekatere okužene osebe, ki bi jih sicer zgrešili ali pa bi jih odkrili šele takrat, ko bi postale simptomatske in bi že dan ali dva pred tem širile virus, ugotovimo, "da nek izplen vendarle bo". Pri tem je opozorila, da je pomembno pripraviti celoten načrt in testiranje osmisliti. 

Marsikomu se je ob novici o tem, da bodo na voljo testi za samotestiranje, porodilo vprašanje, zakaj otroci ne bi ob negativnem izvidu dobili tudi potrdila, s katerim bi se lahko na primer udeležili nogometne tekme. Kot pojasnjuje Jernej Dolinšek, predstojnik pediatrične klinike UKC Maribor, je treba razmisliti, kdo bo izdal potrdilo. "Tvegamo namreč, da nekdo sploh ne bo opravil testiranja in bo samo prikazal negativno ploščico, ki bo potem potrjevala, da ni okužen," opozarja in dodaja, da je zaupanje, da si je oseba resnično adekvatno opravila test, izrednega pomena. "V situacijah, ko lahko manipulacija s testom prinaša neupravičeno korist, je treba vsa tveganja, ki jih prinaša samotestiranje, še posebej dobro opredeliti," je dodal.

Test na osnovi grgranja je občutljivejši kot hitri antigenski test, vendar da rezultate kasneje

"Test na osnovi grgranja, ki ga izvajajo v Avstriji, deluje na osnovi metode PCR, kar pomeni, da je precej občutljivejši kot hitri antigenski test," pojasnjuje Jerala, a dodaja, da traja dlje, da dobimo rezultat. Noben od dveh omenjenih testov ni invaziven. Podobno velja za uporabo sline kot vzorca. Čeprav je to odločitev stroke, pa Jerala meni, da ni razloga, da ne bi testa z grgranjem izvajali tudi pri nas, če dobi dovoljenje JAZMP za uporabo. "Menim, da bi tak test zmanjšal odpor prebivalstva do testiranja," je dodal.

"Pri grgranju v usta potegnemo tekočino, ki jo potem izpljunemo. To je boljše kot testiranje sline za tiste, ki imajo bolj suha usta, in zato, ker z grgranjem v tekočino spravimo celice iz vseh ust, ne samo z enega dela ust. Po drugi strani pa s tem vzorec razredčimo, zato je za ta način vzorčenja treba uporabiti občutljivejši molekulski test," še pojasnjuje Jerala. Tudi sicer se mu zdi redno testiranje v večjih skupinah ljudi, ki so pogosto skupaj, koristno, ker s tem lahko zmanjšamo širjenje okužb. "Dober zgled je Anglija, kjer so najprej samotestiranje omogočili učencem, nato še njihovim svojcem doma in zdaj še splošni populaciji, in sicer dvakrat tedensko," je še dejal Jerala.

Tomičeva pri tem dodaja, da je pri vseh testih, ki so na njenem seznamu hitrih testov v Sloveniji, zabeleženo, iz katere kužnine se jih lahko jemlje. "Nekateri imajo napisano celo 'nazofarinks, nos in slina'. Nekateri celo 'izmeček s putom', torej kar bi človek izkašljal," je dejala. Vsaka kužnina je drugačna, a pomembno je le, koliko virusa vsebuje, pojasnjuje Tomičeva. "Če imate veliko virusa, bo test deloval, tudi če testirate slino," je dodala. "Če delamo PCR-test, precej teh razlik ne pride do izraza, če delamo hitri test, pa lahko že majhne razlike odločajo o pozitivnem ali negativnem rezultatu," je še dodala. 

"Mislim, da je samotestiranje še en kamen(ček) v mozaiku ukrepov za preprečevanje prenašanja okužbe," se strinja tudi Dolinšek, a dodaja, da je pri tem treba pretehtati vse koristi in vsa tveganja. Meni, da mora testiranje – tako kot izvajanje vseh ukrepov, ki jih priporoča stroka – temeljiti na večplastnem zaupanju. "Na zaupanju v strokovnjake, ki uporabo določenih ukrepov priporočajo, in zaupanju v sam ukrep (test), ki ga priporočajo, pa tudi na zaupanju v ljudi, na katere se ukrepi nanašajo. Upam, da je zaupanje med nami še vedno takšno, da bomo lahko imeli strokovno utemeljene ukrepe," je še dodal.