'Šla bi na konec sveta, če bi mi odvzeli pravico do splava hudo bolnega ploda'

Zgodba 39-letne Hrvatice Mirele Čavajda je pretresla javnost. In vnovič odprla debato o težko prigarani temeljni ženski pravici do splava, o vnovičnem poskusu, da bi ženskam to pravico odvzeli. Hrvaška ni izjema. Na Poljskem sta morali umreti dve ženski, ker nista smeli prekiniti nosečnosti. Na Irskem so leta 2018 sprejeli zakonodajo, ki prvič v zgodovini države dovoljuje umetno prekinitev nosečnosti. Zdaj so vse oči uprte tudi v ameriško vrhovno sodišče in njihovo odločitev, ki bo še naprej dovolila ali omejila splav. 

Spomnimo se, Mirela je v 24. tednu želela prekiniti nosečnost zaradi hudo okvarjenega ploda, ki je imel tumor v glavi. V štirih zagrebških bolnišnicah so ji splav zavrnili, čeprav zakon v določenih primerih omogoča izjeme. Šele po kalvariji in nastopu v javnosti, kjer je skrušena in povsem nemočna spregovorila o svoji zgodbi, so ji omogočili le prezgodnji porod, ne pa tudi prekinitve nosečnosti. Zato je Čavajda nosečnost prekinila na Ginekološki kliniki v UKC Ljubljana, stroške pa bo poravnal hrvaški zavod za zdravstveno zavarovanje. Gorazd Kavšek, predstojnik oddelka za perinatologijo v ljubljanskem UKC-ju, pojasni, da so vsi pogoji, razen plačila, enaki kot za zavarovane slovenske državljanke. "V primeru, da nimajo urejenega zdravstvenega zavarovanja v Sloveniji, je storitev samoplačniška in je cena od 3.000 do 5.000 evrov, odvisno od posameznega primera in dejanskih storitev." 

Mirelina tragedija ni osamljen primer. Ne na Hrvaškem. Ne v Sloveniji. S pomembno razliko, v Sloveniji je splav dostopen in urejen v ustavi. Mojca je zato varno in nadzorovano prestala eno najtežjih preizkušenj v življenju, pripoveduje. Ob tem pa doda, da si sploh ne predstavlja, kakšno agonijo je preživljala Mirela, s katero čuti vsako njeno solzo. 

Mojca je najprej imela več spontanih splavov, nato se je odločila za umetno oploditev in izvedela, da pričakuje dvojčka. Toda z njenima dvojčkoma je bilo v četrtem mesecu nekaj hudo narobe. Najprej je v maternici umrl eden, kasneje so preiskave pokazale, da se drugi ne razvija pravilno in ga verjetno čaka enaka usoda. "Hodiš po ulici in si vesel, nato izveš to novico in je, kot da bi te nekdo na ulici brcnil v trebuh. Poruši se ti svet, padeš v neko globino. To je najbolj grozen občutek, ki se mi je zgodil v življenju, da ti povejo: konec je." Drugi najbolj grozen pa, da splav več ni mogoč, ampak da bom morala roditi. "Dobivaš popadke, ker rojevaš, rojevaš pa mrtvega otroka."

Pravica do varne umetne prekinitve nosečnosti je torej del pravice o svobodnem odločanju o rojstvu otrok, pojasnjuje Bojana Pinter, specialistka ginekologije in porodništva z Ginekološke klinike UKC Ljubljana. "Države članice Združenih narodov so že leta 1968 razglasile, da je svobodno odločanje o rojstvu otrok temeljna človekova pravica. Jugoslavija, in s tem Slovenija, je bila prva država na svetu, ki je pravico do načrtovanja družine leta 1974 zapisala v ustavo; to pravico, ki zajema tudi dostopnost do kontracepcije in zdravljenja neplodnosti, zagotavlja tudi naša ustava iz leta 1991." 

Obrazložitev 55. člena je bila sprejeta skupaj z besedilom ustave leta 1991, torej izglasovana z več kot dvotretjinsko večino delegatk in delegatov takratne skupščine. "Ob tem dokumentirana razprava o 55. členu nedvoumno dokazuje, da določba tega člena implicira pravico ženske do abortusa. Vse to izraža jasen namen zakonodajalca in vsaka drugačna interpretacija bi bila v nasprotju s tem," je jasna sociologinja Metka Mencin, ki predava na ljubljanski Fakulteti za družbene vede. 

Predsednik Komisije Republike Slovenije za medicinsko etiko Božidar Voljča pojasnjuje, da je stališče komisije do splava identično slovenski zakonodaji na tem področju. "Vsaka država pravico do splava z vsemi posledicami oblikuje po svoje." 

Mišo Rajić, ginekolog iz Zdravstvenega doma za študente, pa poudarja, da je to ustavna pravica ženske, zato moramo izpolnjevati osnovne pogoje. "Ženska mora prosto odločati o svojem telesu, zato ker ženska nosi glavno breme reprodukcije. Samo ženske so noseče, to vsaki povem." Poudarja, da je sicer pomembnejša preventiva kot kurativa, zato je potrebna zanesljiva kontracepcija. "Ohranimo reproduktivno zdravje žensk, da bodo ženske takrat, ko bodo želele, imele želene nosečnosti."

Maja je s partnerjem načrtovala družino, a pot do dveh zdravih otrok je bila trnova. Noseča je bila petkrat, imela pa je kar tri zaporedne spontane splave. "Prvič mi je bilo predvsem zelo težko, ker nisem vedela, da je to pogosta stvar. Na srečo mi je to ginekologinja pojasnila, da nisem krivila sebe. Iz enega v drugi splav greš s strahom v 'projekt otroka'." Spominja se besed ginekologinje v tistih težkih časih: "To je tako kot športna tekma. Enkrat zmagaš drugič izgubiš, vseeno greš z mislijo v novo zmago." Misli pa, da ne glede na to, kakšen je vzrok za splav, da je to odločitev tiste ženske, v kateri se rojeva ali ne novo bitje. S spontanim splavom se konča kar četrtina nosečnosti. 

Omejevanje pravice do splava vodi k mazačem

Kakršno koli omejevanje pravice oziroma dostopa do legalne in strokovne pomoči ženskam, ki želijo prekiniti nosečnost, ima lahko negativne posledice za zdravje, je jasna Barbara Mihevc Ponikvar z Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ). "Kot nas lahko uči lastna zgodovina ali izkušnje iz predelov sveta, kjer pravica do splava ni zagotovljena, ženske, ki se soočijo s hudo stisko zaradi neželene nosečnosti, v takšnih situacijah iščejo pomoč drugje, bodisi v tujini bodisi se zatekajo k različnim ilegalnim in nestrokovnim postopkom oziroma posegom, ki imajo lahko izredno hude posledice za njihovo zdravje ali celo življenje."

Gorazd Kavšek zagovarja, da omejevanje še nikoli ni prineslo rešitve. "Posledice so znane, že mnogokrat preizkušene in vedno prinesejo še več gorja posamezniku." Aleksander Merlo, direktor Porodnišnice Postojna pa, da je omejevanje pravice do splava korak v preteklost.

Mojca zaradi svoje izkušnje razume, zakaj je pomembno, da pravico do splava ohranimo. "Od takrat lahko naš sistem samo hvalim." 

Prekinitev nosečnosti na zahtevo nosečnice do 10. tedna, kasneje z odobritvijo komisije

Prekinitev nosečnosti oziroma splav je sicer v Sloveniji dovoljen na zahtevo nosečnice, če nosečnost ne traja več kot 10 tednov. In tudi večina umetnih prekinitev nosečnosti, 92 odstotkov, je pri nas opravljenih pred 10. tednom nosečnosti, po tem o njeni prošnji odloča Komisija za umetno prekinitev nosečnosti prve stopnje, ki je organizirana v regionalnih ginekološko-porodniških oddelkih. Te odločajo tudi o odobritvah sterilizacije žensk in moških. 

"Več kot 70 odstotkov prošenj vložijo ženske zaradi razvojnih nepravilnosti ploda, ki jih ugotovimo s sistematičnimi in presejalnimi pregledi v nosečnosti. Manjši del so prošnje zaradi zakasnitve odločitve o prekinitvi nosečnosti. Lahko, da je nenačrtovana in neželena nosečnost ugotovljena šele čez dva ali tri mesece, npr. pri ženskah z nerednim menstruacijskimi ciklusi, ali če kontracepcija zataji, ker žal nobena kontracepcija ni stoodstotno učinkovita," pojasni Bojana Pinter. Ob tem doda, da komisijo prve stopnje sestavljajo trije – dva zdravnika in en socialni delavec, eden od zdravnikov mora biti biti specialist ginekologije in porodništva. Vse komisije na leto obravnavajo približno 250 prošenj. 

Mojca se spominja, kako grozno je bilo, ko so čakali, če bo komisija odobrila splav. Ne bi razumela, da bi lahko bil nekdo proti, če je bilo potrjeno, da je z otrokom nekaj hudo narobe. "Ne predstavljam si, da bi mi takrat nekdo rekel ne. Iskala bi kakršno koli možnost, kakršno koli rešitev. Šla bi na konec sveta, borila bi se do konca. Ne predstavljam si, da bi mi nekdo to pravico odvzel."

Ženskam svetujejo uporabo kontracepcije

Ko se ženska odloči za splav iz drugih razlog, torej ne zaradi hude okvare ploda, ji vedno svetujejo uporabo kontracepcije, kot sta maternični vložek ali hormonska kontracepcija, da se neželena nosečnost ne ponovi. "Stisko zaradi neželene nosečnosti večinoma povzročajo slabe socialno-ekonomske razmere, kot je nezaposlenost, ali ko je zveza s partnerjem v času te zgodnje nosečnosti razpadla oziroma se pojavi partnerjevo nasilje. V vseh teh primerih ženske dolgo časa upajo, da se bodo razmere uredile, in da bodo obdržale nosečnost, vendar zaradi neurejenih razmer na koncu zaprosijo za prekinitev nosečnosti kot izhod v sili," dodaja Bojana Pinter.   

V primeru, da komisija prošnje ne odobri, se lahko ženska pritoži na Komisijo za umetno prekinitev nosečnosti druge stopnje, ki je organizirana na državnem nivoju. Komisijo druge stopnje sestavljajo štirje – specialist ginekologije in porodništva, specialist internist, specialist psihiater in en socialni delavec. Na leto obravnavajo približno štirideset prošenj.

Osnovno zavarovanje splava ne krije v celoti, razen v primeru zdravstvenih razlogov

"Umetna prekinitev nosečnosti ni popolnoma krita iz osnovnega zdravstvenega zavarovanja, zato bi bila ureditev popolnega kritja, ne glede na status zdravstvenega zavarovanja, nujna," meni Bojana Pinter. Z obveznim zavarovanjem je krito 80 odstotkov stroška prekinitve nosečnosti, preostalih 20 odstotkov krije dopolnilno zavarovanje. V kolikor oseba nima dopolnilnega zavarovanja, mora ta del kriti sama – ko je potrebna hospitalizacija, mora plačati dodatnih 108 evrov, ko ni, pa 31,50 evra. To predstavlja hudo stisko za ženske z neurejenim zdravstvenim zavarovanjem, pove Pinterjeva, ki so običajno že tako ranljive zaradi svojega slabšega socialno-ekonomskega stanja in morajo poseg še plačati oz. doplačati.  

Kot pravi Pinterjeva, se stroški umetne prekinitve nosečnosti gibljejo okvirno od 150 do 600 evrov, odvisno od vrste prekinitve. Doplačilo pri ženkah brez dopolnilnega zavarovanja je okvirno od 30 do 120 evrov. "Stroški umetne prekinitve nosečnosti iz zdravstvenih razlogov pa so polno kriti od ZZZS in so torej brez doplačila. V primerih prekinitve nosečnosti zaradi zdravstvenih razlogov so zaradi dodatnih postopkov in preiskav stroški lahko višji," še dodaja. Mišo Rajić se ne strinja s tem, da je del splava plačljiv, vendar kot pravi, zdravniki nimajo vpliva na to, kaj zavarovalnica plača in kaj ne. "Zdravniki zagovarjamo medicino, kar se tiče vse ostale administracije, pa smo že sedaj preveč obremenjeni. Jaz naredim vse za žensko, načeloma se da pri nas vse urediti."

Splav je pri nas torej že sedaj deloma plačljiv, lahko pa obstaja možnost, da se višina doplačila poviša, pove sociologinja Metka Mencin. "Navsezadnje je nekaj takih pobud že bilo, tudi v Državnem zboru. Upam le, da bomo tudi v prihodnje te pobude uspeli ustaviti." 

Dovoljena splavnost upada od 80-ih let naprej

Stopnja dovoljene splavnosti v Sloveniji upada vse od začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je bila skoraj šestkrat višja kot v zadnjih letih, ocenjujejo na NIJZ. Prav tako se je v tem obdobju pomembno zmanjšalo razmerje med številom dovoljenih splavov in živorojenih otrok. "Če smo v osemdesetih imeli tudi po sedem prekinitev nosečnosti na 10 živorojenih otrok, imamo v zadnjem desetletju manj kot dve prekinitvi nosečnosti na 10 živorojenih in to kljub dejstvu, da je bilo v osemdesetih letih število živorojenih precej višje." Razmerje med številom dovoljenih splavov in številom živorojenih otrok je v obdobju 2011–2020 upadlo za 19 odstotkov.

V letu 2020 je bilo v Sloveniji 5.381 fetalnih smrti oziroma 12,6 primera na 1.000 žensk v rodni dobi. Med njimi je bilo 55 odstotkov dovoljenih splavov, 40 odstotkov spontanih in drugih patoloških oblik nosečnosti, pet odstotkov pa je bilo izvenmaterničnih nosečnosti. 

Od 2945 dovoljenih splavov jih je bilo več kot 90 odstotkov pri plodih, starih 10 tednov ali manj. Največ dovoljenih splavov je bilo pri ženskah, starih od 35 do 39 let, najmanj pri ženskah, starih od 45 let naprej. 

Regijske razlike dovoljenih splavov so v Sloveniji velike, najvišja stopnja dovoljenih splavov je bila leta 2020 v podravski regiji, kjer jih je bilo tudi največ na 1.000 živorojenih otrok. Najnižja stopnja dovoljenih splavov je bila zabeležena v goriški regiji, kjer je bilo tudi najboljše razmerje med številom dovoljenih splavov in številom živorojenih otrok.

Aleksander Merlo ocenjuje, da število splavov upada zaradi ozaveščenosti populacije in možnosti izbire zaščite pred neželeno nosečnostjo. Gorazd Kavšek pa, da število splavov že vrsto let upada zaradi dveh razlogov: "Dobro delo primarne ginekologije z relativno dobro dostopnostjo do kontracepcije in splošen demografski upad reproduktivne populacije v Sloveniji." V zadnjih desetih letih (2020–2010) je število žensk v rodni dobi upadlo za več kot 50.000.

Prekinitev nosečnosti je v večini primerov posledica nenačrtovane nosečnosti

Prekinitev nosečnosti je v večini primerov posledica nenačrtovane nosečnosti, v nekaterih primerih pa tudi posledica zdravstvenega stanja ženske ali ugotovljenih hujših razvojnih nepravilnosti ploda, ocenjuje Barbara Mihevc Ponikvar. "Ključne za zmanjševanje dovoljenih splavov so tako aktivnosti za preprečevanje nenačrtovanih nosečnosti, na kar lahko vplivamo s sistematično in celovito vzgojo mladih za zdravo in odgovorno spolnost, dobro dostopnostjo do storitev načrtovanja družine in kontracepcijskega svetovanja ter široko paleto dostopnih in sprejemljivih metod kontracepcije." Vsaj 50 odstotkov nosečnosti je namreč nenačrtovanih.

Med dejavnike tveganja za prekinitev nosečnosti sodijo tudi slab socialno-ekonomski položaj, izpostavljenost nasilju intimnega partnerja in različne duševne stiske. Zato je pomembna tudi skrb države za zmanjševanje družbenih neenakosti, krepitev enakosti spolov, preprečevanje nasilja nad ženskami, dodaja. Z razlikami v vseh naštetih aktivnostih in dejavnikih so povezane tudi razlike v stopnji dovoljenih splavov med regijami.