Prostovoljci, društva, humanitarci ... Izjemni posamezniki, ki starostnikom omogočajo lepše in dostojnejše življenje

Danes bom jaz pomagal tebi, jutri bo kdo mlajši pomagal meni

Starejši za starejše je najboljši primer dobre prakse za starostnike, meni asistentka na Fakulteti za socialno delo dr. Anamarija Kejžar. Gre za projekt medsebojne pomoč med starejšimi Zveze društev upokojencev Slovenije (ZDUS), ki mu je leta 2017 Evropski parlament podelil nagrado "državljan Evrope". "Moto programa Starejši za starejše je: danes bom jaz pomagal tebi, jutri bo kdo mlajši pomagal meni. Omogočiti starejšim, bolnim in invalidnim pravočasno, kakovostno in interdisciplinarno pomoč ter čim daljše samostojno življenje v domačem okolju," pove strokovna vodja programa Starejši za starejše Urška Borak.

Rožca Šonc, ki je prav tako vodja tega programa, je dejala, da je bilo do leta 2019 vanj vključenih več kot 3.500 prostovoljcev, ki so pri starejših uporabnikih opravili več kot milijon obiskov. "V času karantene, ko naj ne opravljali obiskov naših uporabnikov, saj so rizična skupina, smo fizične obiske nadomestili z več kot 29 tisoč telefonskimi pogovori, 6000 SMS-sporočili, Viber pogovori in izvedli tudi nekaj delavnic preko ZOOM aplikacije," je povedala Šončeva. Borakova pa dodaja, da so v tem času pričeli izdelovati tudi zaščitne maske, ki so jih nato razdelili med svoje uporabnike, prostovoljce in druge krajane.

V ZDUS, ki deluje že 74 let, je sicer včlanjenih kar 230.000 članov ter več kot 500 društev in so s tem ena največjih nevladnih organizacij v Sloveniji. Pri samem programu Starejši za starejše je sodelovalo 276 društev. "Od skupnega števila več kot 3.500 prostovoljcev, jih je bilo v letu 2019 aktivnih 2.900, ki so pri skoraj 58 tisoč uporabnikih programa opravili 115 tisoč obiskov in izvedli in organizirali 76 tisoč pomoči in storitev," je povedala Šončeva.

Borakova naniza še druge primere dobrih praks – Univerzo za tretje življenjsko obdobje, ki se prek programov, izobraževanj in dejavnosti trudi izboljšati življenje starejših in celotne skupnosti, medgeneracijske centre in projekt Prostofer, ki ga izvaja Zlata mreža. Prostofer oz. prostovoljni šofer je projekt, ki starejšim omogoča mobilnost in socialno življenje, saj se mnogi starostniki ne morejo posluževati javnih in plačljivih prevozov. Poudarila je tudi pomen humanitarnih organizacij, dnevnih centrov in Hospica, ki pomaga umirajočim bolnikom in njihovim svojcem, jim lajša trpljenje, jih podpira in zagotavlja celostno sočutno oskrbo.

Obstajajo še številne druge dobre praks, med katerimi je tudi Festival za tretje življenjsko obdobje, ki si med drugim prizadeva v ospredje postaviti tudi delovni potencial starejše populacije.

Izjemno vlogo pri izpostavljanju problematike starejšega prebivalstva igra društvo Humanitarček, društvo za promocijo humanitarne dejavnosti, ki se že vrsto let trudi, da bi starostnikom zagotovili tudi dostojno in dostojanstveno pomoč. V ta namen so ustanovili projekt Vida in skozi zgodbe starejših opozorili na številne stiske, s katerimi se srečujejo nekateri. Ob vsem tem pa tudi izobražujejo in spodbujajo ljudi k vsakodnevnim dejanjem, ki lahko spremenijo svet na bolje. Tudi v času koronavirusa se je močno izkazalo in v sodelovanju z društvom Simbioza ustvarilo prvi brezplačni klepetalnik za starejše ČvekiFON.

Združenje Spominčica - Alzheimer Slovenija pomaga in svetuje osebam z demenco ter njihovim sorodnikom, o njej ozavešča in pripravlja številne aktivnosti, med njimi tudi Alzheimer Café. V času epidemije je pripravila tudi nasvete, aktivnosti in predloge za dobro počutje oseb z demenco in njihovih svojcev v času koronavirusa.

Za zagotavljanje pomoči starejšim in izpostavljanje problematike starejših je zelo pomembno tudi delovanje različnih humanitarnih organizacij, je povedala Kejžarjeva. Dodala je, da sta ponekod v lokalnih okoljih zelo dobro razviti Karitas in Rdeči križ, "kar pomeni pomembno skupnostno obliko pomoči". 

"Ljudje so osamljeni in potrebujejo socialni stik"

Ena od vej dobrih praks predstavlja tudi medgeneracijska pomoč. Zavod za oskrbo na domu (ZOD), ki je bil ustanovljen pred 18 leti, izvaja socialno oskrbo na domu, prostovoljstvo in medgeneracijsko sodelovanje. "Ukvarjamo se predvsem s starejšimi nad 65 let z namenom medgeneracijske pomoči in premagovanja osamljenosti," je povedal strokovni vodja programa organiziranega prostovoljstva in medgeneracijskega sodelovanja na ZOD Amir Crnojević.

Program prostovoljstva izvajajo že šesto leto, vanj pa je vključenih 68 prostovoljcev, ki starostnikom pomagajo dvakrat na teden po dve uri. "Prostovoljci izvajajo družabništvo na domu, saj so ljudje osamljeni in potrebujejo socialni stik. Z uporabniki se sprehajajo, pogovarjajo, hodijo na kulturne dogodke, izvajajo razne tečaje in druge stvari," in dodal, če povezava med uporabnikom in prostovoljcem ne zaživi, prostovoljca dodelijo drugemu uporabniku.

Ker so med epidemijo novega koronavirusa prekinili stike v živo med prostovoljci in uporabniki, so zasnovali posebno telefonsko akcijo prostovoljcev in s starejšimi vzpostavili telefonski kontakt.

Med epidemijo koronavirusa so se tako izkazali posamezniki in društva, med njimi tudi društvo Udarnik MC Velenje. Prostovoljci v Udarniku sicer že vrsto let nudijo brezplačno pomoč družinam in posameznikom iz Velenja na domu, v okolici hiše, gozdu ... "Pomoč ponujamo tistim, ki si zaradi slabšega socialnega stanja ne morejo privoščiti dodatne pomoči, starejšim osebam in tistim, ki zaradi zdravstvenih omejitev dela ne zmorejo opraviti sami," so zapisali na svoji spletni strani. Starejše in druge družbeno izključene skupine tudi obiskujejo, animirajo, med korona-krizo pa so starejšim pomagali tudi pri nakupih.

Še dve podobni društvi, ki se zavzemata za pomoč starostnikom sta društvo UP-ornik in Petka za nasmeh. Medtem ko je cilj UP-ornika predvsem reševanje socialnih stisk upokojencev in samohranilcev v Mariboru in okolici, pa primarna dejavnost Petke za nasmeh sicer ostaja pomoč otrokom, ki so zaradi stiske staršev ali skrbnikov prikrajšani za topel obrok in ostale šolske aktivnosti, vendar pa so zaradi povpraševanja svojo dejavnost razširili tudi na starostnike.

"Dobri domovi se prepoznajo po načinu dela s stanovalci"

Kljub temu, da je povprečna oskrba v domovih, ki v javnih znaša 620, v zasebnih s koncesijo pa 780 evrov, predraga za številne starostnike, saj mnogi z nizko pokojnino živijo pod pragom revščine, pa se številni domovi za svoje oskrbovance trudijo, da bi jim zagotovili kar najlepše in najbolj dostojno življenje. "Nehvaležno je govoriti o dobrih in slabih' domovih za starejše. Sama sem kot direktorica prišla v takrat 'najslabšega' v Tržiču, v petih letih pa je dobil nagrado in bil prepoznan kot eden izmed najbolj inovativnih," je o svoji izkušnji povedala Kejžarjeva. Dodala je, da so številne dobre prakse vzniknile tudi Štajerskem, "čemur so v prvi vrsti verjetno botrovala tudi prazna mesta".

Izboljšanje je botrovalo tudi uporabi aplikacije za podporo samoocenjevanju e-Qalin, ki naj bi izboljšala kakovost storitve za stanovalce, povečala motiviranost in zadovoljstvo zaposlenih in na splošno pomagala vodstvu pri bolj uspešnem delovanju. Kejžarjeva pravi, da je zaradi tega sistema v domovih takoj moč zaznati več topline. "Dobrih primerov je kar nekaj, ki se ne prepoznajo po urejenih papirjih, temveč načinu dela s stanovalci, prilagajanju njihovim željam, možnosti, da so še vedno aktivni, tudi ko živijo v domu."

"Vsak dom je na nekem področju inovativen in kreativen z namenom izboljšanja življenja stanovalcev," pravi Benjamin Penič s Skupnosti socialnih zavodov Slovenije (SSZS). Pri tem je izpostavil tri domove. "Dnevni center v Domu starejših občanov Ljubljana - Šiška  je odličen primer takšne oblike varstva starejših, saj deluje na samostojni lokaciji, zaradi česar starejši nimajo občutka, da je center povezan z domom za starejše, ki mnogim predstavlja predsodek."

Tako kot Kejžarjeva, je med primere dobrih domov za starejše postavil Dom Tisje z gospodinjskimi skupnosti, ki se približujejo življenju zunaj doma za starejše. "Gospodinjske skupnosti večino opravil opravijo same, prisoten je stalni tim, vsak stanovalec pa ima tudi svojo referenčno osebo, ki predstavlja nekakšnega posebnega zaupnika za vsakega posameznika."

Med dobre prakse je dodal tudi Dom starejših občanov Fužine, ki je razvil sistematičen pristop paliativne oskrbe. Del tega je tudi psihosocialna podpora stanovalcem in njihovim svojcem ob zaključku življenja, zato "zaposleni prejemajo poglobljena dodatna znanja in spretnosti, s katerimi so opolnomočeni, da stanovalcu skladno z vnaprejšnjim načrtom nudijo najprimernejšo obravnavo." Penič dodaja, da gre pri tem "za celostno psihosocialno podporo, del katere so tudi družinski sestanki, ki stanovalcu in svojcem omogočajo razumevanje stanja in lažje odločanje ter dajejo prostor za odkrit pogovor. Svojci podporo prejmejo tudi po smrti stanovalca".

V kategoriji dobrih domov je tudi Dom Hmelina, ki na inovativne načine pomaga nepomičnim starostnikom in osebam z demenco. Pri nepomičnih stanovalcih se poslužujejo vodnega stolpa z optičnimi vlakni in ogledali, s katerimi poskušajo starostnikom izboljšati zbranost. Stanovalcem je omogočena tudi interakcija z živalmi. V domu imajo namreč številne živali, kot so zajčki, morski prašički, želve in tudi robotsko interaktivno terapevtsko mačko, ki je zelo koristna za osebe z demenco ter tudi tiste stanovalce, ki so na živalsko dlako alergični.

Center starejših občanov Notranje Gorice, ki ga vodi Ana Petrič, močno sodeluje s prostovoljci. "Prostovoljstvo je izjemnega pomena," meni Petričeva, ki sodeluje s številnimi prostovoljci. Izvajajo tudi inovativen projekt, kjer sodelujejo že upokojeni prostovoljci. "V zameno za dve uri prostovoljnega dela na teden imajo omogočene tople obroke. Na ta način rešujemo dve situaciji: dobimo nekoga, ki je že dalj časa z nami in pozna stanovalce, po drugi strani pa tudi mi pomagamo njemu," je povedala.

Prav tako v Notranjih Goricah nadaljujejo s projektom, kjer v zameno za tri ure prostovoljnega dela na dan ponujajo brezplačno bivanje v apartmaju DEOS Centra starejših Notranje Gorice, z vključeno brezplačno prehrano, čiščenjem apartmaja in vključevanje v program centra ter paket terapevtskih storitev. "Center bo zanje pripravil predlog prostočasnih aktivnosti, v katere se bodo prostovoljci po opravljenih treh urah prostovoljnega dela dnevno vključevali po lastni želji. V neposredni bližini so tudi različne turistične točke," je na svojem Facebook profilu zapisala Petričeva ter nadaljevala, da "so bile izkušnje prvih – lanskih prostovoljk zelo dobre, stanovalci in zaposleni pa smo dobili nove prijatelje in neprecenljive trenutke, ki so obogatili življenje v našem centru".

Kot enega izmed dobrih domov, so starostniki opisali tudi štajerski Dom pod gorco, ki starostnikom ponuja številne aktivnosti in animacije, pogosto pa izvajajo tudi delavnice s hišnimi ljubljenčki, kjer sodelujejo tudi z Društvom za zaščito malih živali.

Bi se lahko česa naučili iz dobrih praks, ki jih poznajo v tujini?

Številne tuje države na različne načine poskušajo pomagati starostnikom. Slovenija je edina država v Evropski uniji brez zakona o dolgotrajni oskrbi, medtem ko so v Avstriji, Nemčiji, skandinavskih deželah, Veliki Britaniji in na Nizozemskem dolgotrajno oskrbo uvedli že pred pred 20 leti. Medtem ko v Sloveniji nimamo niti enotne opredelitve dolgotrajne oskrbe, pa se je kot dobra praksa iz tujine pokazalo načelo, da upravičenci do dolgotrajne oskrbe sredstva dobijo neposredno in jih potem uporabijo po svojem premisleku, prioritetah in glede na življenjske okoliščine. Dobri praksi pa sta tudi osebno načrtovanje in sestavljanje osebnih paketov, ki ljudem omogočata, da dobijo zares tisto, kar potrebujejo.

Značilnost skandinavskih držav je, da je pritisk na domove za starejše manjši, saj veliko starostnikov potrebno oskrbo prejema v oskrbovanih stanovanjih. Norveška pa je pri skrbi za starostnike poskrbela tudi na ravni pokojnin, ki se financirajo iz vladnega pokojninskega sklada. To je sklad v katerega se vlaga presežek dobička naftnih podjetij.

Številne dobre prakse na tem področju pozna tudi Nizozemska. Nizozemska študentka Liz Vermeulen sicer meni, da bi se celoten sistem sesul, če ne bi bilo zaradi dela odličnih prostovoljcev. Vendar pa priznava, da imajo prav tako tudi številne primere dobrih praks. Ena izmed teh je primer medgeneracijskega sobivanja. "Še pred nekaj leti je bila to bolj redkost, sedaj pa je medgeneracijsko sobivanje zelo razširjeno," je povedala. Tako na Nizozemskem obstajajo številne stanovanjske skupnosti in domovi, kjer sobivajo študentje in upokojenci. "So tudi primeri, ko starejši par kupi večjo hišo in jo deli z drugimi starostniki. Na ta način skrbijo eden za drugega, vendar pa je ta način življenja bolj pogost med bogatejšimi starostniki," je dodala. Imajo pa tudi posebno vas, ki je zasnovana za potrebe oseb z demenco.

Večgeneracijske stanovanjske stavbe poznajo tudi v Nemčiji, medtem ko imajo v ZDA v domu za starejše celo vrtec. Na ta način poskrbijo tako za osamljenost starostnikov, kot tudi za dodatno izobraževanje otrok. Za upokojence in otroke imajo pripravljene številne glasbene, plesne, umetniške in druge aktivnosti. Nova Zelandija pa ima za starostnike zasnovane tudi celotne vasi.

Seveda  obstaja še vrsta drugih primerov dobrih praks v tujini. Evropska poslanka Romana Tomc je za revijo ZDUS+ na primer izpostavila tudi uspešno koriščenje evropskih sredstev za potrebe starejšega prebivalstva v Španiji. Z evropskim denarjem bodo tako gradili 19 modernih domov in oskrbovanih skupnosti za starejše prebivalce ter tako zagotovili dodatnih 3200 postelj v domovih in več kot 500 mest v stanovanjskih skupnostih.