'V eni roki sem imel petardo, z drugo sem prižgal, v sekundi je počila'

10. november – dan, ko se je takrat 19-letnemu Ranku Lazareviču iz Koroške življenje obrnilo na glavo. Družil se je s prijatelji, ki so prinesli petarde. "V eni roki sem imel petardo, z drugo sem prižgal, v sekundi je počila." Ranko jo je prižgal, a ni vedel, da je bila predelana doma. Namočena je bila v bencin. "Moral sem v Ljubljano, ker sem izgubil preveč krvi. Enostavno se mi je življenje obrnilo v sekundi." Takoj po poškodbi ni mogel nič delati, samo ležal je. V trenutku je ostal brez desne roke. Po letu dni še vedno močno boli. Ranko ni več desničar, ni več športnik, a ni obupal, pravi. "Hvala bogu, da se nikomur ni nič zgodilo, mlajši brat in kolega sta bila zraven, ostala sta cela." Roka ga po enem letu še vedno boli. 

Približno ena amputacija na leto

Samo zanj bodo v URI Soča naredili protezo, ki mu bo omogočila, da se bo znova vrnil v službo. Preizkusil jo bo v prvem tednu januarja. Vsako leto pomagajo – na oddelku za rehabilitacijo pacientov po amputaciji – približno enemu takšnemu pacientu, kot je Ranko, pove predstojnica dr. Helena Burger. "Marsikdo ima samo amputacijo prsta ali dela prsta. Tiste obravnavamo le ambulantno." Več imajo pacientov, ki doma izdelujejo kakšno eksplozivo ali ga najdejo in potem eksplodira.  

Za en dan uporabljajte samo eno roko, pa boste razumeli, kaj vas lahko doleti, če prižgete kakršnokoli pirotehniko, opozarja doktorica Helena Burger. "En vikend si vzemite čas, zjutraj vstanite, naredite vse z eno roko, umijte se, oblecite se, pripravite si zajtrk in pojejte. Tako se vam življenje lahko spremeni, če bo šlo kaj narobe."

'Še vedno daleč, daleč od roke'

Poškodovanci imajo na izbiro tri proteze. Ena je čisto pasivna in je samo zato, da se takoj ne vidi, da ima nekdo amputiran del roke. Druge so mehanske. "Pacienti lahko primejo različne stvari, gibljivi so samo trije prsti, četrti in peti sta negibljiva." Od 1. januarja lahko predpisujejo tudi električne proteze, pojasnjuje Helena Burger. "Če se le da, uporabljamo EMG signale iz mišic krna, v ležišču sta dve površinski elektrodi, s katerimi pacienti odpirajo in zapirajo protezno roko. Gibljivi so trije prsti, kot pri mehanski. Glavni problem je, da pacienti nič ne čutijo s protezami, morajo ves čas nadzorovati z vidom, kaj se dogaja." Proteza se vedno naroči za vsakega pacienta posebej. "Še vedno daleč, daleč od roke."

Kakšno leto nimajo nobenega amputiranca, spet drugič imajo do pet, celo do 10 svežih pacientov. "Leta 1992 je bilo 400 pacientov, veliko še od 2. svetovne vojne ali po njej, zdaj je številka manjša."

Veliko psiholoških težav

Na oddelku rehabilitirajo tiste, ki imajo amputacijo v zapestju ali višje. "Sestre jim pomagajo, dokler osnovnih stvari ne zmorejo delati sami, delovni terapevti jih začnejo učiti, kako bi potrebovali čim manj pomoči drugih, izdelajo jim lahko različne pripomočke. Že prej izdelajo vsaj testno ležišče, da lahko pacienti, ko so sprejeti, začnejo takoj z vadbo proteze v delovni terapiji. V fizioterapiji se dela veliko na mišični moči, na sami drži, ki se lahko spremeni po amputaciji zgornjega uda." Nudijo jim psihosocialno obravnavo, ker imajo veliko psiholoških težav. Ker gre večinoma za mlade, jih vključujejo v triažni pogovor v centru za poklicno rehabilitacijo in ocenijo, katere prilagoditve osebnega vozila bodo potrebovali.  

Lani trije poškodovani

Vendarle se stanje izboljšuje, poškodb je manj, kažejo podatki ljubljanskega kliničnega centra. To je zahvaljujoč preventivnim akcijam, meni travmatolog dr. Simon Herman z ljubljanskega kliničnega centra. Če je bilo v sezonah med decembrom in januarjem v letih 2000 in 2005 povprečno 20 poškodovanih, jih je v zadnjih petih letih pet. Lani trije.

Od leta 2000 dalje so v ljubljanskem kliničnem centru oskrbeli več kot 240 oškodovancev. V več kot polovici primerov so poškodovane roke, tretjina pride k njim s poškodbami glave ali obraza, predvsem oči in ušes.

Med poškodovanci so v več kot polovici primerov najstniki oziroma populacija od 10 do 20 let. Vsaj en mlad človek na leto ostane zaradi pirotehnike invalid. Hermanu v spominu ostanejo težji primeri. "Ko je odtrgana celotna dlan ali večina prstov. "Pri tako mladi populaciji vemo, da oni ne bodo nikoli sposobni opravljati poklica, ki so si ga želeli."

Letos pacienta s poškodbo zaradi pirotehnike še niso imeli. Enako tudi v Celju, v mariborskem urgentnem centru pa so v decembru oskrbeli že okoli 10 težje poškodovanih zaradi pirotehnike.

Nemoč v operacijski dvorani 

V prazničnih časih plastični kirurg dr. Uroš Ahčan pomisli in sliši pirotehniko na ulici. "Pomislim na mlade ljudi, na možnost hude poškodbe, trajno invalidnost, žalost in to v napačnem času, božič in novo leto sta čas veselja, čas družinskih srečanj." Opozarja na eksplozijske poškodbe, povsem enake, kot jih srečamo na bojnih poljih. "Kljub znanju sodobne medicine, vsem mikrokirurškim tehnikam, smo zelo omenjeni pri reševanju takih problemov, posameznih delov telesa praktično ni več." 

Ko gre za tako težke zgodbe, pripoveduje Ahčan, nemoč v operacijski dvorani večkrat podoživljaš. Vsi primeri mu ostanejo trajno v spominu. "Pred seboj imaš hudo poškodovanega mladega človeka, njegovo družino, njegov poklic." Pravi, da ga je Martin Bučer, ki se je poškodoval s pirotehniko pred osmimi leto in izgubil obe dlani, veliko naučil. "Ga občudujem kot mladega človeka, ki je s tako hudo poškodbo ne samo preživel, ampak kakovostno živi in je pripravljen opozarjati na tovrstne poškodbe. Zato njega in njegovo družino globoko cenim."

Najmlajši pacient, ki se ga dr. Herman spominja, sega precej nazaj. "Ko se je nekoč raketa odtrgala in je zadela punčko v obraz. Dobila je precej obsežne opekline." Pa tudi, ko so nekoga pred leti v Zasavju prepričali, da je dal petardo v usta kot cigaret in jo prižgal. Gre za eksplozijsko poškodbo, kot posledica te pa ostanejo brazgotine, kot so popolnoma uničena mehka tkiva, raztrganine, defekti tkiv, poškodovane kosti. 

Zato poduk, kaj lahko trenutek in nespametna poteza v hipu spremenita. "Pri takih pacientih se zaveš, kakšno je v resnici življenje in da ena napaka, en trenutek, nespametna poteza lahko v hipu vse popolnoma spremenijo. Iz nasmejanega fanta, polnega idealov, športnika, glasbenika, naenkrat postane poškodovanec s trajno invalidnostjo."

Hermanov nasvet je, da se starši pogovorijo s svojimi potomci glede pirotehnike in če se odločijo za uporabo, naj to delajo z nadzorom, brez vpliva psihoaktivnih substanc, v skladu z navodili in proč od množice ljudi, da ne bo kakšnih poškodb. "S skupnimi napori smo dosegli zmanjšanje poškodb in to je treba vzdrževati naprej."