Kdo so osebni asistenti in kaj dejansko počnejo?

Angela Martinović, ki je po poklicu kuharica, je po sedmih letih življenja na Obali, kjer je v hotelu sprva stregla, pozneje kuhala, od letos osebna asistentka. Za službo, o kateri prej ni niti razmišljala, je izvedela od prijateljice. "Sem bila približno eno uro in pol na razgovoru oziroma pogovoru z njo. In sva se kar ujeli," je Martinovićeva povedala o svojem prvem srečanju z uporabnico.

Posebnega seznama lastnosti, ki jih mora imeti osebni asistent, ni. Predvsem je pomembno, da uporabnik in asistent sama izbereta drug drugega. In če služba osebnega asistenta pri nas še do lani ni bila pretirano pogosta, je bilo septembra že 2028 osebnih asistentov.

"Meni je služba čudovita. Za razliko od prej prihranim svoje zdravje, svoj hrbet. Kuham še zmeraj, Ines uživa tudi v moji hrani," je povedala Martinovićeva.

Več kot polovica osebnih asistentov je zaposlena za nedoločen čas. Tako je tudi s Tadejo Gmajnič, ki je bila včasih zaposlena na Centru za socialno delo. "Nikoli si nisem predstavljala, da bom v teh vodah. Maša mi je dala toliko ene srčnosti," je dejala Gmajničeva.

Nekoliko drugače pa je bilo za Ines Ivanšek. Zanjo ta služba namreč ni bila nova. Svoje prve izkušnje je pridobila v Angliji, kjer je kot osebna asistentka delala več kot tri leta. "Potem sem se pa po spletu okoliščin znašla nazaj v Sloveniji in sem se odločila, da osebno asistenco opravljam tudi tukaj," je povedala.

Največjo razliko med državama vidi v tem, da v Angliji družinski člani ne morejo biti osebni asistenti svojim sorodnikom. "Verjetno ravno zaradi navez. Sama to oddelam profesionalno. Pomagam, kolikor je v moji moči, vsa ostala čustva pa morajo ostati na strani," je razložila Ivanškova.

A tako kot drugod se lahko tudi tukaj stkejo prava prijateljstva, ki pa ne smejo prerasti v pretirano navezanost. Najpomembnejši cilj osebne asistence je namreč čim bolj neodvisno in samostojno življenje invalidov.