'Občinske strukture so izsilile gradnjo na poplavnih območjih'

Kako smo prišli do takšnega kriznega stanja? 30 let zanemarjanja, odgovarja dr. Primož Banovec, direktor Inštituta za vodarstvo. "V prvem trenutku, v letu, dveh se ti zdi, da ne čutiš posledic zanemarjenja nekega specifičnega področja, ampak po tem, ko to področje izgubi kadre, arhive, finančno pomoč, je naporno postaviti tako področje nazaj, da začne spet polno funkcionirati." 

Bi se lahko katastrofi, če ne bi zanemarjali vodotokov, v določeni meri izognili? Po besedah Roka Penca, vodje sektorja za gospodarske javne službe direkcije za vode, vsak vložen evro v preventivo pomeni prihranjenih 10 evrov po kurativi. "Nedvomno bil bil obseg škode manjši. Ne bi pa se glede na padavine poplavam oz. škodi izognili."

Tudi Rok Fazarinc, gradbeni inženir, hidrolog in vodja Sveta za vode pritrjuje, da bi lahko bila škoda gotovo manjša, a je dogodek presegel vsa pričakovanja. "Recimo, v Celju so nasipi načrtovani približno na nekaj manj kot 100-letno povratno dobo, dogodek je bil pa 500-letni. Če bi celoten val prišel v Celje, bi bila tam katastrofa. Moramo načrtovati bolj varno, bolj odporno, ne pa se uspavati, da zdaj mogoče tri mesece ne bo dežja." 

Predvsem bi lahko bilo veliko manj škode v urbaniziranih območjih, izpostavlja krajinska arhitektka Darja Matjašec z Biotehniške fakultete. "Določena mesta smo sicer zavarovali pred poplavami, ampak smo zaradi tega naredili dolvodno veliko več škode." 

Po osamosvojitvi skrajno zanemarjeno področje voda

Po besedah Roka Fazarinca je bilo po osamosvojitvi področje voda skrajno zanemarjeno. "Področje, ki se ga je država otepala. Ni bilo sredstev za obnovo obstoječega fonda, kaj šele za nadgradnjo. Tudi kadrovsko se je precej oslabilo v teh 30 letih. To se danes kaže v tem, da ni dovolj strokovnjakov v državni upravi, strokovnih službah, niti pri koncesionarjih."  Upoštevanje stroke ni dovolj, izpostavlja Fazarinc. "Zelo malo nas je, ki se s tem ukvarjamo. Stroko bo v bodoče treba zelo okrepiti. Problem je, da je to proces, ki traja vsaj pet do 10 let, da dobiš prave strokovnjake." 

'Občinske strukture so izsilile gradnjo na poplavnih območjih'

Problem je razdrobljenost občin, pojasni dr. Igor Zelnik z Biotehniške fakultete in ponazori, da imamo v Savinjski dolini denimo od izvira do Žalca 11 občin namesto treh, kot je bilo nekoč. Vsaka je želela svoj razvoj in prebivalcem ponuditi nova poselitvena območja za tovarne, obrtne cone in hiše. Prostora, razen ob Savinji, določene občine, kot so Nazarje, Braslovče, Rečiča ob Savinji, nimajo. "Občinske strukture so 'forsirale', da se omogoči gradnja na teh poplavnih območjih. Dejansko so izsilile od upravnih enot, od direkcije za vode, soglasja, da so ta zemljišča postala zazidljiva. Upravne enote so razpolagale s kartami poplavnih voda oz. z območji, ki so potencialno zelo podvržena poplavam, ampak teh kart niso resno jemali. Žal se takrat ni nihče zavedal, da so zadeve lahko zelo resne."

Posledično je nastala tragična zgodba za številne ljudi, ki so tam gradili hiše in ostali brez vsega, dodaja Zelnik. "Še pred temi poplavami so ljudje že vložili nove zahtevke za izdajo gradbenih dovoljenj na teh območjih in so bila odobrena. Bodo zdaj zahtevali vračilo vseh sredstev od upravnih enot? Bodo gradili? To je odprt problem." 

Manj kot 300 milijonov evrov

V 20 letih smo za čiščenje, vzdrževanje vodotokov namenili manj kot 300 milijonov evrov.  "Funkcija opravljanja se je skrčila samo na vzdrževanje. Sredstva so sicer naraščala, v zadnjem letu smo namenili 40 milijonov evrov. Glede na to, da je 28.000 kilometrov vodotokov, seveda en tak dogodek pripelje do tako velike škode," pojasnjuje državna sekretarka na ministrstvu za naravne vire in prostor dr. Lidija Kegljevič Zagorčeva. "Pred 15, 20 leti ni prišel denimo na območje Savinje niti en milijon, ampak po par 100 tisoč evrov," doda Fazarinc. 

Problem je, pravi Zelnik, da mi ta denar namenjamo za čiščenje vodotokov. "Ki jih je treba vedno znova čistiti in je to na nek način stran vržen denar, ker ne rešujemo vzroka. Vzamemo tableto proti bolečinam, ne pa da bi odpravili vzrok." Za dolgoročne ukrepe, za nadgradnjo je to premalo denarja.

A razlog ni samo v premajhnem vlaganju v sistem, meni Kegljevič Zagorčeva. "Neočiščeni gozdovi, skladiščenje materiala ob vodotokih, neustrezni nadzori. Vse skupaj je nato naplavilo sistemski problem. Poleg sanacij, ki tečejo na terenu, izvajamo tudi kadrovske sanacije, predvsem v smislu reorganizacij, zaposlovanja dodatnih kadrov, optimizacije postopkov, priprave investicij." 

Nič ne rešimo, če v sistem 'zmečemo' denar, pravi Banovec. "Lahko vržemo pol milijarde evrov v ta sistem, pa rečemo temu stresni test. Najslabša so nihanja, najbolj kritično je bilo okrog leta 2012. Spomnimo se, ko se je strašilo s trojko. Takrat se je cel sistem tako skrčil, da ga skoraj ni bilo več. Že zadnja leta so viri financiranja impresivno večji. Sistem potrebuje kontinuiteto." 

"Enako, kot moraš stanovanje očistiti vsake toliko časa, moraš tudi vodotoke vzdrževati," pravi Fazarinc in doda, da je vodi treba dati več prostora, kar je bilo v teh letih prekinjeno. "Imeli smo poplave, katastrofe – Železniki 2007, leta 1998 Log pod Mangartom, ampak država se ni zganila tako, kot bi se bilo res potrebno," opozarja Fazarinc. Po njegovem mnenju se je začelo premikati na bolje šele po letu 2014, ko je bil žled in nekaj poplav. "Strah me je, da bo ta zagnanost, ki je bila lani avgusta, septembra, oktobra, počasi izzvenela in bomo spet na istem. Ali pa da bodo druge stvari bolj pomembne." 

Denar za vodotoke porabljen za hidroelektrarne

"Minister Novak je izjavil resnico: da se je z denarjem, ki bi moral biti namenjen za vzdrževanje vodotokov, urejalo hidroelektrarne na spodnji Savi. Objekti, ki so zdaj imeli en meter vode, bi jo verjetno imeli v vsakem primeru, ker vode ne moremo izničiti, lahko pa bistveno umirimo njeno silo," izpostavlja Gregor Križnik, ribič, gasilec in operater na številki 112 ter eden izmed domačinov, ki opozarja na težave, da so nekatera dela med interventnimi ukrepi izvedena nestrokovno. Po Križnikovih besedah je Ribiška družina Ljubno že okoli leta 2012 dala poziv vladi, naj se začnejo čistiti zaraščena prodišča v zgornjem toku Savinje. "Dobili smo negativen odgovor, predvsem z vidika varovanja narave. Tukaj se sprašujem, kaj varujemo. Posledica ekstremnega varovanja suhih prodišč je bila bistveno večja škoda, kot bi bila v nasprotnem primeru." 

Sami smo ustvarili poplavni val

"Poznamo rek, gora ni nora, nor je tisti, ki gre gor. Lahko potegnemo vzporednico – reka ni podivjana, ampak je podivjan tisti, ki je spremenil njen kanal, zazidal še njene bregove in potem tam zgradil svoje tovarne, svoja bivališča," nazorno problematiko pojasni Zelnik. 

In opozori, da smo sami podrli sistem, ker smo kanalizirali reke in iz reke z zavoji ustvarili raven kanal, s tem pa spremenili njeno delovanje. Izravnan kanal pa je bistveno krajši od naravnega toka, kjer imamo rečne zavoje. V krajšem času se pretoči večja količina vode. "S tem smo sami ustvarili oz. okrepili poplavni val, ki potem postane katastrofalen za tiste, ki so prekršili pravilo, da je treba vodi pustiti prostor tam, kjer ga je nekoč imela."

Namesto da bi se voda razlila po poplavnih ravnicah ob Savinji in ne bi nihče sploh vedel, da se je kaj zgodilo. "Avgustovske poplave so razgalile, da nam je pri urejanju obvodnega prostora, pri gospodarjenju z vodotoki povsem spodletelo."

Glinščica – brutalno kanaliziran vodotok

Kot primer brutalno kanaliziranega vodotoka Zelnik izpostavi reko Glinščico. Dno je prekrito z betonskimi ploščami, struga pa je popolnoma izravnana. "Videti je kot cesta, če bi jo gledali iz zraka." Namen je bil, da zgradijo odvodnik meteorne vode. "Hoteli so imeti nek psevdo urejen prostor, da ne bi reka spreminjala svojega toka. Leta 2012 so bile obsežne poplave v Rožni dolini, na Biotehniški fakulteti, ker ni bilo dovolj prostora za vodo v strugi." Kot zasilni ukrep, pojasni Zelnik, so zgradili suhi zadrževalnik, voda se tam zbira in počasneje odteka. Zadeva je v mejah gabaritov, ki so jih ljudje postavili pred 50 leti. 

Načrtovali smo na 100-letne poplavne dobe, te pa so se nam dogajale na 10 let

Rok Farazinc napoveduje, da se bodo gradbeni predpisi zaostrili, v pripravi je nova poplavna uredba. "Vsi objekti, ki se bodo umeščali v dosegu, ne samo 100-, 500-letnih voda, bodo morali izkazovati odpornost. Niti negativno vplivati na ostale."

Načrtovali smo na 100-letne poplavne dobe, te pa so se nam dogajale na 10 let, pojasnjuje Fazarinc. "Če bi v Celju prebilo nasipe, bi imeli 100-milijonsko škodo ali še več. To se je že dvakrat zgodilo. Nasipi so danes višji, poplave bi bile hujše, če bi bili leta 1990 ali 1998. Problem pa je tudi dolvodno. Tukaj iz široke doline prehajamo v ozko dolino proti Laškemu, kjer lahko samo čakajo, kaj jih doleti iz Zgornje Savinjske doline, s Pohorja, iz Spodnje Savinjske doline."

Sistem prostorskega načrtovanja je razgrajen

Sistem prostorskega načrtovanja je razgrajen, opozarja Darja Matjašec. Rekam smo odvzeli prostor. Zelo enostransko načrtujemo prostor oz. ga sploh ne načrtujemo. "Pozabili smo na to, da moramo v prostoru usklajevati različne interese. Prostor je omejena dobrina. Moramo gledati, kaj so prednosti in slabosti posegov v prostor. Ključni vidik je razvoj, na drugi strani varstvo. Varstvo nikakor ne pomeni samo omejitve, ampak ga lahko pogledamo v kontekstu razvoja. Tukaj imamo velike težave v naši državi." 

Prek mehanizma prostorskega načrtovanja se prepreči napačno poseganje v prostor, pravi Banovec. "Imamo močno uredbo, ki je žal začela veljati po letu 2009, ampak če pomislimo, koliko investicij, objektov,  prostorskih aktov je bilo sprejetih po letu 2009, pa koliko napak je bilo storjenih že do leta 2009, si lahko mislimo, da imamo kaj za početi."

Protipoplavni ukrepi na pol kilometra reke v nekem kraju

Smo se kaj naučili iz preteklih poplav? Očitno ne, odgovarja Zelnik. "Leta 1990 so bile hude poplave ob Savinji. Očitno ljudi to ni odvrnilo od gradnje." Vsaka občina vidi samo svoje zgodbo, pri reki pa moramo gledati celo porečje, izpostavlja Zelnik. "Ne moremo reševati tega problema na primeru ene občine. Občine po toku bolj navzdol so prepuščene na milost in nemilost upravljanja z vodami v občinah, ki so po toku navzgor." 

Škofja Loka je tak primer, ki ga Darja Matjašec kot domačinka lahko spremlja vsak dan. "V Škofji Loki delamo protipoplavne ukrepe in glavnino vode spuščamo naprej, zato je tudi bil v Medvodah tak problem. Ne moremo načrtovati protipoplavnih ukrepov samo na pol kilometra reke v nekem kraju."

In ključno vprašanje: kdo je odgovoren? 

Odgovornosti praktično ne prevzame nihče, opozarja Zelnik. "Ker je ta zadeva potekala skozi desetletja, leta, vlade so se menjavale, tudi občinske strukture. Tudi kar se tiče urejanja voda, so bile nekoč vodne skupnosti, to je razpadlo po osamosvojitvi. Potem je kar nekaj časa trajalo, da je iz območnih enot agencije za okolje, kjer spet ni bilo nobenega upoštevanja stroke, nastala direkcija za vode in zdaj je jasno postalo, da te zadeve ne smejo biti ignorirane." 

Več glasu za župane

Župani, med njimi tudi škofjeloški Tine Radinja, želijo imeti v rokah več nadzora in glasu, kako upravljati z vodotoki. "Nadzorno vlogo, pa nek glas v sistemu, kako upravljamo z vodotoki, predvsem z manjšimi. Ni pa čisto nujno vprašanje, ali dati pristojnost občini ali državi, predvsem je vprašanje, ali bo financiranje zadostno in bomo kadrovsko uspeli podpreti tiste, ki so za to odgovorni."

Katastrofalne škode so Škofji Loki prinesle ogromno škodo. "Zabeležili smo 24 milijonov škode na občinski infrastrukturi, poleg tega še na vodotokih, zasebnih hišah, gospodarstvu. Teh 24 milijonov evrov škode v naravi pomeni med 60 in 64 milijonov, da bi vse, kar je odneslo, postavili nazaj." 23 mostov je bilo uničenih ali poplavljenih. Precej delov občine je bilo odrezanih. "V sanaciji pa je naša ogromna naloga, da standard ljudi, ki so ga bili navajeni, vrnemo nazaj. Da v teh treh najbolj prizadetih dolinah na Poljanski Sori ljudje normalno zaživijo." 

Sistem ni vzdržen

Darjo Matjašec, krajinsko arhitektko, smo vprašali, če je sistem vzdržen. Glede na stanje v prostoru očitno ni, pravi kot prostorska strokovnjakinja. "Ravno na Sori so v času zaprtja dolvodno od mesta naredili goloseke brežin. In kaj se je zgodilo v času poplav? Ni bilo obrečne vegetacije, ki bi zadržala deročo vodo, in je voda razširila svojo strugo ter odnesla vse nanose. Si upam trditi, da je tudi zaradi tega padel kakšen most."

Potrebujemo razlivna območja

Treba je, tako Zelnik, predvideti razlivna območja. Z razlivanjem reke kompenziramo poplavni val, tok reke se upočasni. "Več strok mora govoriti isti jezik, cilj mora biti zmanjšanje poplavne ogroženosti. Če bo vsaka občina stvari urejala po svoje, ne bomo prišli do rešitve. Razlivna območja je zdaj težko umeščati v prostor. V vsakem primeru smo jih mi vzeli reki, zdaj jih moramo vrniti. Če so to kmetijske površine, je to najmanjša škoda, bolj kot pa da preselimo cela naselja."

To je boljša možnost od postavljanja zidov. "Če vi postavite ob robu reke zid, je mogoče res za tiste objekte, ki so tik za zidom, zadeva rešena, ampak kaj se pa zgodi tistim, ki so tam, kjer se zid neha. Več bo gozdnih površin, več vode se bo ulovilo v krošnje, v drevesa. To je eden od ukrepov, ki so dejansko zelo poceni."

Smo za časom

Ljudje so poplavljeni iz dveh virov – rek in meteornih vod. Morali bi dvojno načrtovati poplavno varnost, meni Matjašec. To se v svetu dela na zelo sonaraven način. Ves prostor – med reko in urbanim prostorom – namenjamo temu, da so tam parki oz. filtrirne površine, kjer meteorno vodo zadržujemo in jo čistimo. Potem v svetu to vodo porabljajo ponovno za zalivanje zelenih površin, ker vemo, da imamo vedno daljša sušna obdobja in bomo za ves ta zeleni prostor v mestih potrebovali vodo. Ko so močne padavine, pa tam zadržujemo vodo. "Ti problemi so zelo kompleksni in mi jih ne rešujemo na kompleksen način. To je največji problem," zaključuje Matjašec.