Nas bo prihodnjo zimo zeblo?

"Večji problem kot pri elektriki vidim pri plinu, saj smo 90- do 95-odstotno odvisni od Rusije. Sicer je nekaj možnosti uvoza po LNG-terminalih," je v pogovoru za našo televizijo izjavila Alenka Bratušek. 

Več kot polovica slovenskih gospodinjstev, skoraj 52 odstotkov, se ogreva na lesna goriva – kurijo drva, pelete, sekance. Na drugem mestu je kurilno olje, na tretjem zemeljski plin. Plinovodno omrežje je v Sloveniji vzpostavljeno v 85 občinah (od 212). Proti koncu lanskega leta so možnost ogrevanja na plin kot zadnji dobili prebivalci Grosuplja, koncesijo za distribucijo je prejela Energetika Ljubljana. Po podatkih Gospodarskega interesnega združenja za distribucijo zemeljskega plina se s tem energentom pri nas ta hip oskrbuje 136.093 odjemalcev.

Slovenski trgovci oziroma dobavitelji največ plina uvozijo čez  Avstrijo. V kraju Baumgarten tik pred slovaško mejo stoji plinsko vložišče, ki velja za največje skladišče plina v Avstriji. Od tam Slovenija pripelje kar 90 odstotkov celotne količine zemeljskega plina. Kot pojasnjujejo na ministrstvu za infrastrukturo, tudi Avstrija veliko večino plina uvozi iz Rusije. Preostali del pa uvažamo neposredno iz Rusije. 

V preteklosti smo zemeljski plin uvažali tudi iz Italije, ki je dobavljala plin iz Alžirije. Kot pravijo na ministrstvu za infrastrukturo, pa je bil alžirski plin dražji od ruskega, zato je ta trg zadnja leta popolnoma zastal.

To torej pomeni, da smo Slovenci pri plinu skoraj v celoti odvisni od federacije, kot je izjavila Alenka Bratušek. 

Se lahko dobava plina čez noč prekine?

Kot se kaže po zasedanju neformalnega vrha Evropske unije v Parizu, vojna v Ukrajini dobave – vsaj za zdaj – ne bo ustavila. Če bi se to vseeno zgodilo, pa je v danih razmerah ugodno, da se letošnja kurilna sezona počasi zaključuje. Na plin se ogreva 195 milijonov evropskih gospodinjstev, v večini držav pa je delež gospodinjstev, odvisnih od plina, še večji kot pri nas (pri nas torej 12 odstotkov, evropsko povprečje znaša približno 25 odstotkov). Po podatkih Eurostata Rusija Uniji dobavi 39 odstotkov zemeljskega plina, to pa pomeni, da je od federacije odvisnih 76 milijonov evropskih gospodinjstev.

Kaj pa, če embargo bo?

Kakšna bo prihodnost dobave ruskega zemeljskega plina, bodo članice Evropske unije odločile skupaj, odločitev pa bo veljala za vse energente, tudi za nafto. Premier Janez Janša je sicer v Parizu poudaril, da se zavzema za čimprejšnjo izključitev ruskih energentov iz EU, saj da je govoriti o tem, da se bo to zgodilo čez deset let, žalitev za tiste, ki umirajo v vojni.

Unija medtem ostaja previdnejša. Kot poudarjajo voditelji največjih evropskih gospodarstev, bodo posledice vojne dolgotrajne, za energetsko neodvisnost od Moskve pa da bi bilo tudi sicer potrebnih več let. Prve ocene Unije so, da bi lahko energetske vezi z Rusijo postopoma pretrgali do leta 2030.

Trenutno se zdi manj verjetno, da se bo to zgodilo čez noč.

Rusija je največja izvoznica zemeljskega plina na svetu, ki že skoraj 50 let v veliki meri oskrbuje tudi največje evropsko gospodarstvo, Nemčijo. Obe gospodarstvi sta soodvisni, saj je Nemčija – poleg tega, da je največja evropska porabnica ruskega plina – država, v katero Rusija izvozi največ plina, kar 20 odstotkov. Pri tem  ni zagotovila, da bi Rusija plinsko pipo za Unijo zaprla sama. Alternativ je malo. Prva in najočitnejša je dobava plina iz Alžirije čez Italijo druga možnost je izvoz iz Norveške. Količine so seveda na obeh trgih omejene, cene pa višje od ruskih. 

Rešitev v obliki utekočinjenega zemeljskega plina (LNG) ponujata ZDA in Katar. Gre za plin v posebnem agregatnem stanju, ki prvotno obliko zmanjša za 600-krat, to pa omogoča lažji transport, ne le po plinovodih, ampak tudi po morju, rekah, cesti in železnici. ZDA so količino uvoženega utekočinjenega plina od začetka vojne v Ukrajini precej povečale, to pa  se že kaže v polni zasedenosti LNG-terminalov v Evropi, v katerih utekočinjen plin pretvarjajo nazaj v prvotno stanje in ga potem dostavijo končnim odjemalcem.