KOMENTAR: Naj odločajo Dejstva

Svet v katerem živimo, nič posebnega, pretekle dni sta v medijih na naslovnicah prevladovali dve različni novici, ena iz klana Kardashian in ena iz Bele hiše.

Prva je bila dramatična zgodba o tem, kako je partner menda prevaral eno izmed Karadashianovih, Khloe. Gre tudi za očeta njenega takrat še nerojenega otroka, ki se je potem rodil le dan za velikim razkritjem. Videli smo lahko posnetke, celo filmček, kako se zaročenec mečka z drugimi.

Splet je znorel, kot vedno, ko gre za Kardashianove, grešnik, ki je sicer košarkar NBA lige in igra v moštvu z zvezdniki, kot je Le Bron James, pa je bil na tekmi deležen ogorčenih žvižgov in videti je bilo tudi napise, transparente med gledalci, v podporo ubogi prevarani Khloe.

Druga novica je bila, da se Trump resno spogleduje s tem, da bi napadel Sirijo in morda tako povzročil tretjo svetovno vojno. Po teži torej povsem različni novici, vsaj na prvi pogled in za, upajmo, še vedno večino ljudi.

Sta si pa vseeno podobni.

Obe svojo dramatičnost, najverjetneje, gradita na bolj ali manj narejenih, oziroma popularno rečeno, fake novicah.

Tisti, ki nekaj vedo o Kardashianovih, so skoraj prepričani, da za celotno zgodbo o Khloe in njenem zaročencu Tristanu stoji mati, šefica klana Kris Jenner. Da je torej najverjetneje, če ne drugega, sama javnosti posredovala sporne posnetke. Pač, morda se je zgodilo, da je zanimanje za družino nekoliko upadlo, pa je bilo treba priliti malo olja na ogenj. Kaj lepšega, kot v to vključiti prihodnjo, najverjetneje, mater samohranilko (čeprav je slišati, no ja, da mu je menda Khloe domnevni skok čez plot že oprostila!!). Kardashanovi, ki tolčejo milijone samo s tem, da so, seveda ne morejo stvari prepuščati naključju. Kot vemo, pa se vseeno na koncu najbolje prodajajo zgodbe. Koga briga, ali so resnične.

Druga zgodba, Trump in Sirija, domnevni napad s kemičnim orožjem. Med žrtvami seveda tudi otroci. Ne moremo si kaj, da se ne bi ob tem spomnili prve iraške vojne. Eden od povodov je bil, da naj bi iraški vojaki v Kuvajtu nedonošene novorojenčke metali iz inkubatorjev. O tem je pričala domnevna očividka, mlado dekle, ki naj bi to videla na lastne oči. Precej pozneje, ko je bil efekt že dosežen, ko je umrlo na desettisoče ljudi, je prišlo na dan, da je bilo pričanje povsem izmišljeno, dekle, ki je pričalo, je bila v resnici hčerka veleposlanika Savdske Arabije v ZDA, njeno pričanje, podkrepljeno s prepričljvimi solzami, pa izmišljeno, s pomočjo takratnih spin doktorjev, ki so vneto iskali povode za napad na Irak. (Razlog so že imeli v prav tako neobstoječem kemičnem orožju.)

Trumpu bi kakšna vojna prišla prav, kot je doslej še vedno ameriškim predsednikom, ki so se znašli v kakšni domači godlji. Trump sicer ne izgleda, kot da bi se posebej sekiral zaradi česar koli, videti pa je, da ga nekatere afere vendarle nekoliko obremenjujejo, nenazadnje so preiskovalci FBI njegovemu odvetniku zaplenili dokumente, zanima jih namreč, ali je Trump lagal, ko je šlo za plačilo zvezdi porno filmov za njen molk o njunem razmerju ... ali pa nova oziroma stara zgodba o tem, ali v resnici obstaja posnetek Trumpa v neki sobi v Moskvi, zapletenega v določene seksualne prakse, ki se jim reče zlati dež.

Trump seveda sveta ne bo potegnil v vojno samo zaradi uriniranja, to bi bilo res prehudo. Vedno so močnejši vzroki, finančni interesi, pa interesi orožarjev, vojske.

Ampak tokrat ne govorimo o politiki, temveč o medijih in poročanju.

In ni zdaj ta svet, tudi svet novic, v katerem živimo, tako zelo izjemen in da bi prej imeli nekakšno idilično stanje.

Na misel mi pride film o enem najbolj cenjenih in odlikovanih novinarjev. Med drugo svetovno vojno je bil vojni dopisnik iz Evrope in kasneje voditelj oddaje na CBS, Edvard Murrow.

Murrow je prišel v zgodovino tudi in predvsem zato, ker se je lotil zloglasnega senatorja Josepha McChartyja. McCarthy je po drugi svetovni vojni, v petdesetih, pognal takomenovani lov na čarovnice, preganjal je ljudi, ki da so imeli kar koli skupnega s komunisti, pa če je bilo res ali ne, uničil je na tisoče življenj, ZDA pa spravil v stanje histerije in predvsem strahu, bali so se ga vsi, tudi mediji, nenazadnje, vsakdo lahko ima kakšno teto v drugem kolenu, ki je kdaj morda obiskala Moskvo, to pa bil že povsem zadosten razlog za napad, diskreditacijo, izgubo službe ali še kaj hujšega.

Murrow je z veliko mero osebnega poguma, znanja, v svojih tekstih je na primer brez težav na pamet citiral Shakespearjeve drame, pa seveda raziskovalnega novnarstva, načel in na koncu pomagal zrušiti grozljivo strahovlado.

Je pa v filmu Nasvidenje in lahko noč! scena, ko Murrow v svoji oddaji klepeta ... s Slovencem. Tako je, že veliko pred časi Melanie in podobnih, je bil v svetu res slavnih slovenski zdravnik dr. Milko Škofic. Poročen je bil s takrat svetovno zvezdo, italijansko igralko Gino Lollobrigido.

Murrow, izjemni, večkrat odlikovani novinar, tako klepeta o zdravju slavne igralke, hkrati pa škili na ekrane drugih televizij, saj se takrat morda odloča o njegovi profesionalni in osebni usodi.

Prepletanje usodnih, pomembnih novic s pop novicami je torej vedno obstajalo.

Je pa Murrow v svojem znamenitem govoru že leta 1958 pozval, med drugim, da gledalcev, odjemalcev novic, mediji ne bi smeli podcenjevati, da je večina pametnejših in bolj zrelih, kot si morda predstavljamo, da so pripravljeni razumeti in sprejeti tudi bolj zahtevne stvari, če so le narejene in predstavljene z raziskovanjem, znanjem, pogumom in dejstvi.

Uspešno torej, Dejstva!