Ko dostop do zdravstvene oskrbe ni več pravica, ampak privilegij

Nizozemski zdravstveni sistem je bil po indeksu Euro Health Consumer Index v letu 2018 uvrščen na drugo mesto v Evropi (za Švico). Hkrati je glede na poročilo indeksa Nizozemska edina država, ki se od leta 2005 pri evropskih indeksih organizacije Health Consumer Powerhouse pojavlja na prvih treh mestih. Slovenija je medtem zasedla 21. mesto. Prav zato smo se odločili raziskati, kako deluje nizozemski zdravstveni sistem.

Nizozemski sistem zdravstvenega zavarovanja je kombinacija zasebnih zdravstvenih programov za zavarovanje in socialne pomoči za tiste, ki si ga ne morejo privoščiti. Država je sicer odgovorna za dostopnost in kakovost zdravstvenega sistema, vendar pa ni odgovorna za njegovo upravljanje. Drugače kot v Sloveniji si mora tako zdravstveno zavarovanje na Nizozemskem urediti vsak sam, ne zagotovi ga na primer delodajalec. "Delodajalec v resnici nima nič z zavarovanjem," pravi 30-letna Natalija Nasser, ki se je na Nizozemsko zaradi dela preselila pred dobrim letom in pol.

"Edini vidik, v katerem delodajalec nekako sodeluje pri zdravstvenem zavarovanju, je ta, da imajo nekateri delodajalci pri zavarovalnicah izpogajane kolektivne popuste. Če želiš, se tako lahko pridružiš sodelavcem in dobiš določen popust," pravi 28-letni Enej Ličina, ki na Nizozemskem živi od leta 2017. Vsak prebivalec Nizozemske si je dolžan zagotoviti zdravstveno zavarovanje, v nasprotnem primeru je namreč v prekršku, pojasnjuje Thomas Breedveld, svetovalec za odnose z javnostmi z nizozemskega ministrstva za zdravje. Če si nizozemskega zdravstvenega zavarovanja ljudje ne uredijo v roku štirih mesecev, jih lahko doleti kazen v višini 426,24 evra.

Nizozemci morajo pokriti dva stroška, vezana na zdravstveno zavarovanje: mesečno premijo – fiksno pristojbino, ki jo mesečno avtomatično odtegnejo s posameznikovega bančnega računa (višina je odvisna od sklenjenega zavarovanja) – in znesek "lastnega tveganja", ki se plačuje letno. Minimalni znesek "lastnega tveganja" je 385 evrov (za leto 2021), kar pomeni, da bodo za doplačilo za nekatera zdravljenja in zdravila zavarovanci krili stroške do 385 evrov, vse, kar presega ta znesek, pa bo plačala zavarovalnica. Osebe, ki v celem letu nimajo nobenih stroškov z zdravili ali zdravljenjem, za "lastno tveganje" ne plačajo ničesar. "Za ljudi, ki si zavarovanja ne morejo privoščiti, so urejene državne subvencije," je pojasnil Ličina.

Breedveld je razložil, da so ljudje glede na višino dohodka upravičeni do nadomestila za zdravstveno varstvo, dohodek pa določa tudi višino dodatka, ki ga prejmejo. Pripomnil je, da je z najvišjim dodatkom mogoče plačati skoraj celoten znesek premije za standardno zavarovanje. "Najvišji znesek je 107 evrov na mesec za tiste, ki zaslužijo manj kot 21.500 evrov letno, najnižji pa le tri evre za tiste, ki zaslužijo 31.000 evrov na leto."  Kot pravi, država stroške zdravstvenega dodatka krije iz dela proračuna ministrstva za zdravje, v katerega se sredstva stekajo z davki. 

Za zavarovanje mesečno plačuje manj kot v Sloveniji, čakalne dobe so krajše

"Jaz plačujem 115 evrov mesečno, moje 'lastno tveganje' pa znaša 585 evrov," je dejal Ličina in pojasnil, da je to možnost izbral, ker je mlad in zdrav. S tem ima sicer večji riziko in bo, če se kaj zalomi, plačal več (kot že omenjeno, bi lahko izbrali nižji, minimalni znesek, pri čemer bi zavarovalnica krila vse stroške nad 385 evrov). Zavarovalnica mu bo tako stroške krila šele, ko bo strošek zdravljenja presegel 585 evrov. 

Na spletu je sicer več strani, ki omogočajo primerjavo različnih zdravstvenih zavarovanj. "Tam s pomočjo filtrov določiš, kaj želiš. Zadeva je precej preprosta," pravi Ličina. V osnovno zavarovanje so vključeni tudi nekateri nujni zobozdravniški posegi, a ne vsi. Ko posamezniki izbirajo zdravstveno zavarovanje, lahko vanj vključijo še zobozdravstvene storitve, fizioterapijo, zavarovanje za tujino in celo alternativno medicino.

Ličina meni, da je zdravstveni sistem v Sloveniji zelo solidaren, a da je nizozemski, kar zadeva plačevanje, pravičnejši. "Nizozemska družba je dosegla konsenz, da si ne bomo dovolili, da bi nekdo prišel v 'ameriško situacijo', da bi ljudje bankrotirali zaradi zdravstvenih stroškov. Če mesečna premija preveč zareže v družinski proračun, bo dodala država. Včasih malo, včasih veliko."

"V Sloveniji je plačevanje zdravstvenega zavarovanja kot plačevanje davka. Višina tvojega prispevka je neposredno povezana s tvojim dohodkom. Torej je 'mesečna premija' odvisna od tvoje bruto plače. Na Nizozemskem pa je zdravstveno zavarovanje bolj podobno izdelku, kar pomeni, da je cena zdravstvenega zavarovanja takšna, kot je, ne glede na posameznikov zaslužek," še pojasnjuje Ličina.

"Na Nizozemskem imam dvakrat višjo plačo od očeta, ki živi in dela v Sloveniji. On za prispevke – brez dodatnega zavarovanja, ki stane okoli 35 evrov – plačuje več od mene," pripoveduje in pojasnjuje, da oče temu znesku doda še dodatno zdravstveno zavarovanje in prispevke za popoldanski s. p., za zavarovanje pa tako plača več kot 200 evrov na mesec. "Ko potrebuje zdravnika, pa je boj," je dodal, saj so čakalne dobe tako dolge. 

Velika pomanjkljivost: "Na Nizozemskem skoraj nič ne vlagajo v preventivo"

Na drugi strani pa ima nizozemski zdravstveni sistem tudi slabosti. Ena od glavnih pomanjkljivosti je na primer to, da zelo malo vlagajo v preventivo. "To je njihova šibka točka," meni Ličina. V Sloveniji imamo programe, kot sta Svit in Zora. Če se bo v program Svit vključilo vsaj 70 odstotkov vabljenih, bo za rakom debelega črevesa in danke  vsako leto umrlo 200 ljudi manj, kažejo podatki na njihovi spletni strani. "V Programu Svit 6570 odstotkov primerov raka na debelem črevesu in danki odkrijemo tako zgodaj, da onkološko zdravljenje ni potrebno," je še zapisano. Uspešen je tudi program Zora, ki je v Sloveniji v primerjavi z drugimi državami v Evropi dobro prepoznan med ciljno skupino in uspešno pomaga pri preventivnem odkrivanju raka na materničnem vratu. 

"Letni preventivni pregledi niso del nizozemskega zdravstvenega sistema," pojasnjujejo tudi na tamkajšnjem zdravstvenem ministrstvu, a dodajajo, da lahko posameznik, če je kar koli narobe, obišče zdravnika in se posvetuje o svojem zdravstvenem stanju. "Zdravnik se bo nato odločil, ali so potrebni dodatni pregledi."

Čeprav na nizozemskem zdravstvenem ministrstvu pravijo, da vse več pozornosti namenjajo tudi preventivnim programom, ima Nizozemska relativno visoko stopnjo raka pri ženskah. Glede na podatke Svetovnega sklada za raziskave raka je v letu 2018 skoraj 319 od 100.000 žensk živelo z rakom, država pa je bila tako po številu bolnic z rakavimi obolenji na devetem mestu v svetovnem merilu. Za primerjavo: Slovenija je bila z 253,4 obolele na 100.000 žensk uvrščena na 25. mesto. Glede na število bolnic z rakom na dojkah je Nizozemska s 105,9 obolele na 100.000 žensk na 3. mestu v svetovnem merilu (za Belgijo in Luksemburgom). Da je Slovenija boljša v odkrivanju predrakavih sprememb na dojkah, kaže dejstvo, da na seznam 25 držav sploh ni uvrščena, število obolelih na 100.000 pa je tako pod 80.

Ličina je spomnil tudi na ginekološko oskrbo, saj lahko Slovenke ginekološko ambulanto obiščejo preventivno. "Na Nizozemskem tega ni. Če boš poklical zdravnika in rekel, da bi prišel zgolj na preventiven pregled – ne bo šlo," je dejal in dodal: "Ko greš, greš, ker je nekaj narobe." Nasserjeva se je, kot je tam v navadi, glede ginekoloških zadev obrnila na osebnega zdravnika. Pričakovala je, da jo bodo napotili h ginekologu, a ni bilo tako. "Na svoje presenečenje sem vse opravila kar pri osebni zdravnici, nisem šla h ginekologu," je dejala in pojasnila, da je tudi bris opravila kar pri osebnem zdravniku. Presenetila jo je tudi informacija, da ženske na Nizozemskem ginekologa običajno prvič obiščejo šele po 30. letu.

33-letna Sandra Petrović, ki se je na Nizozemsko, da bi bila bližje partnerju, preselila že leta 2016, je trenutno v 35. tednu nosečnosti, a ginekologa tam še ni videla. "Da bi imela na Nizozemskem ginekološki pregled pred nosečnostjo? Ni možno," pravi in pojasnjuje, da se lahko zgodi, da ginekologa, če nosečnost poteka brez zapletov, sploh nikoli ne vidiš. "Ginekologa obiščejo ženske le, če obstajajo medicinske indikacije, ko gre na primer za dvojčke, visok krvni tlak ali prezgodnji porod," potrjuje tudi Breedveld z nizozemskega ministrstva za zdravje.

"Leta 2019 je 12,7 odstotka vseh porodov potekalo doma," je s podatki postregel Breedveld. "Živim v bolj konservativnem in tradicionalnem okolju, celo več mojih znank je rodilo doma. Rekla bi, da več kot polovica," pa pripoveduje Petrovićeva. Ženske lahko sicer rodijo tudi v porodnišnici, vendar tega zavarovalnica ne krije vedno, še pojasnjujejo na ministrstvu. 

Prav tako je nizozemskim nosečnicam običajno po prvem trimesečju dodeljena babica, ki jih spremlja tako med nosečnostjo kot tudi po porodu. "Babica je po navadi zasebni podjetnik, kar pomeni, da storitve zelo variirajo," razloži Petrovićeva. V primerjavi s sestro, ki je bila v času nosečnosti v Sloveniji, je imela Petrovićeva tudi veliko manj pregledov. Ginekološki pregled (ultrazvok) je mogoče opraviti po 8. in po 20. tednu nosečnosti, vendar ni obvezen. "Dostikrat je stik potekal samo po telefonu. Zdi se mi, da si bolj prepuščen samemu sebi in je vse odvisno od tebe, od tega, kolikokrat boš klical," o izkušnji še pove 33-letnica. 

Ženske odidejo domov že štiri ure po porodu

Če ni zapletov, odidejo ženske po porodu domov takoj, včasih že po štirih urah. "Imaš pa pravico, da je en teden po osem ur na dan pri tebi nekakšna patronažna sestra, ki skrbi za otroka in mater, pomaga z nasveti za dojenje in celo opravlja osnovna gospodinjska dela, kot je pranje perila, ponekod tudi kuha obroke. Če je v družini že starejši otrok, skrbi zanj, da se lahko starši posvetijo novorojenčku," pravi Petrovićeva. Ženskam pripada 16 tednov porodniškega dopusta, partnerjem pa načeloma en delovni teden.

Nasserjevo so presenetile tudi nekateri drugi vidiki zdravstva na Nizozemskem. Zaradi bolečin v trebuhu je pred obiskom urgence klicala osebno zdravnico. Čeprav so ji sprva naročili, naj ostane doma, so jo po drugem klicu vendarle sprejeli na pregled. "Dežurni zdravnik me je pregledal in rekel, da ni nič hujšega, naj veliko pijem in vzamem protibolečinsko tableto," je povzela izkušnjo in dodala, da je bila malo šokirana, da ji ni predpisal nobenega recepta. Zaradi bolečin je imela dan in pol bolniškega staleža. "Prva dva dneva bolniške odsotnosti na Nizozemskem nista plačana, to je slabost tukajšnjega zdravstvenega sistema," je še dejala. Na nizozemskem zdravstvenem ministrstvu sicer pojasnjujejo, da delodajalec v večini primerov plača bolniško odsotnost. "Vendar pa delodajalec v določenih primerih zaradi kolektivnih pogodb v prvih dveh dveh bolniške odsotnosti ni dolžan plačati," so dodali. 

V Veliki Britaniji čaka na zdravljenje 5,3 milijona ljudi

V primerjavi z Nizozemsko je britanski zdravstveni sistem nekoliko bolj podoben slovenskemu. Univerzalno zdravstveno zavarovanje imajo tam že vse od ustanovitve Nacionalne zdravstvene službe (NHS) leta 1948. "Vsak, ki živi v Združenem kraljestvu, ima številko NHS , ki bi ji lahko rekli številka zdravstvenega zavarovanja, s tem pa ima zagotovljeno tudi zdravstveno oskrbo," je pojasnila Martina Simpson, Slovenka, ki se je poročila z Angležem. V Veliki Britaniji živi dve leti, še globlji vpogled v tamkajšnje zdravstvo pa ima zato, ker je njen mož zdravnik. 

Kot pravi, se na prvi pogled zdi, da je zdravstveno zavarovanje brezplačno, saj zanj ne plačujejo neposredno, ampak je financirano iz splošne obdavčitve. Leta 2016 je Združeno kraljestvo za zdravstveno varstvo porabilo 9,8 odstotka BDP. Večina sredstev za zdravstveno varstvo izvira iz splošnih davkov, manjši delež (okoli 20 odstotkov) pa izvira iz nacionalnih zavarovanj gre za davek na izplačane plače, ki ga plačujejo zaposleni in delodajalci. NHS dobi dohodek tudi od posameznikov, ki storitve NHS uporabljajo kot zasebni bolniki, je zapisano na spletni strani organizacije The Commonwealth Fund.

Na indeksu Euro Health Consumer Index 2018 je Velika Britanija uvrščena na 16. mesto, torej med Nizozemsko (2. mesto) in Slovenijo (21. mesto). Javnomnenjska raziskava iz leta 2014 je pokazala, da Britancem "biti Britanec" pomeni imeti dostop do angleške državne zdravstvene službe (NHS). Kljub temu pa se Velika Britanija še nikoli ni uvrstila na seznam desetih najboljših držav, kot navaja Health Consumer Powerhouse, predvsem zaradi izjemno težke dostopnosti zdravstvenih storitev.

Dolge čakalne vrste je epidemija v Veliki Britaniji le še podaljšala. Na rutinske operacije in postopke v Angliji čaka približno 5,3 milijona ljudi, je julija poročal BBC. Sajid Javid, ki je britanski minister za zdravje postal julija, je pojasnil, da bi lahko "zaostanek" narasel na 13 milijonov bolnikov. Med možnimi rešitvami med drugim vidi predlog, da bi NHS kril tudi zdravljenje v zasebnih bolnišnicah. Glede na analizo, ki jo je opravil BBC, so se v maju čakalne dobe podaljšale v dobri tretjini vseh bolnišnic, več kot 10 odstotkov bolnikov pa na zdravljenje čaka že več kot leto dni. 

"Največja težava britanskega zdravstvenega sistema je pomanjkanje celotnega osebja, ne samo zdravnikov, kar vodi v dolge čakalne dobe za bolnike, primanjkuje tudi bolniških postelj in postelj na intenzivni negi," razlaga tudi Simpsonova. Pojasnila je, da njen mož trenutno opravlja rotacijo v javni bolnišnici, v zadnjem letu in pol je tako zamenjal več oddelkov. "Na vseh oddelkih je primanjkovalo kadra, ampak ne povsod v isti meri. To večinoma rešujejo z daljšimi izmenami in daljšimi čakalnimi dobami," je razložila. 

"Zdravnik je simptome iskal na spletu"

"Osebni zdravnik tam pokriva toliko širši spekter zdravstvenih storitev, da nimaš občutka, da ima za vse, kar naj bi zdravil, tudi dovolj znanja," pravi 38-letna Tanja Merlak, ki je v Veliki Britaniji živela dve leti, do leta 2018. Kot pravi, je zdravnika obiskala, ker so se ji na koži pojavili izpuščaji. "Namesto da bi me napotil k dermatologu, je pred mano na spletu iskal slike in ugotavljal, katera je najbolj podobna mojemu stanju," pripoveduje Merlakova. Stanje sicer ni bilo nujno, a je vseeno zahtevalo zdravstveno oskrbo. "Ni ugotovil, za kaj je šlo, diagnozo mi je šele tri leta kasneje postavili dermatolog v Sloveniji," je dejala in dodala, da ji je napisal recept za kremo. 

"Če plačuješ dodatno zdravstveno zavarovanje, čakalnih vrst ni"

Podobno kot pri nas so vse življenjsko pomembne storitve že vključene v zdravstveno zavarovanje. V Veliki Britaniji imajo tudi kar nekaj zasebnih klinik, na katerih moraš kot pri nas vse plačati, a zasebnih klinik v primerjavi z javnimi ni tako veliko. "Povprečni Britanci običajno ne hodijo na zasebne klinike. Če jih obiščejo, je to zaradi krajše čakalne vrste ali zato, da bi dobili drugo mnenje," pravi Simpsonova. 

Leta 2015 je imelo približno 10,5 odstotka prebivalstva Združenega kraljestva zasebno zdravstveno zavarovanje. Leta 2016 je to dodatno zdravstveno zavarovanje predstavljalo 3,3 odstotka vseh izdatkov za zdravstvo. Zgolj štiri zavarovalnice predstavljajo kar 87,5 odstotka zasebnega zavarovalnega trga, preostali delež predstavljajo manjša podjetja, poroča The Commonwealth Fund. 

38-letna Špela Mrše, ki se je zaradi dela v Veliko Britanijo preselila leta 2016, se je zaradi dolgih čakalnih vrst znašla v izjemno nelagodni situaciji. "Ugotovili so, da imam tumor na hrbtenici, šlo je celo tako daleč, da nisem mogla več hoditi," je pojasnila. "Tumor imaš, takrat ne veš, ali je rakav ali ne. Ko sem slišala za čakalne vrste ... nisem imela časa, da bi čakala več let. Ne le, da nisem mogla hoditi, niti las si nisem mogla umiti, iti normalno na stranišče," pripoveduje. Odločila se je za dodatno zdravstveno zavarovanje. "Ne čakaš. Greš na zasebno kliniko, na kateri ti priporočijo strokovnjake, laboratorijske raziskave. Plačaš, potem pa ti zavarovalnica povrne stroške". Za zavarovanje plačuje 57 funtov na mesec, v ceno pa je vključeno vse, med drugim tudi zobozdravnik, ki sicer v javno zavarovanje ni vključen.

Težave s hrbtenico so se ji začele pojavljati leta 2019, osebni zdravnik pa ji je takrat predpisal le vaje. Stanje se je ob protibolečinskih tabletah najprej nekoliko izboljšalo, nato pa drastično poslabšalo. Oktobra 2020 je zato znova poklicala osebnega zdravnika, ki jo je na podlagi telefonskega klica poslal na magnetno resonanco, po prejemu izvidov pa na kirurgijo. 

"Tam pa se je zataknilo. Da je napotnica sprejeta pod 'nujno', mora biti poslana po pravem kanalu. Če ne bi sama klicala petkrat na teden, verjetno ne bi ugotovili, da je nastala napaka, in bi še danes čakala," je pojasnila. Tri mesece kasneje jo je pregledal kirurg in določila sta datum operacije, ki pa so jo 12 ur pred terminom prestavili zaradi pomanjkanja bolniških postelj. Prvo operacijo je imela slabih 14 dni kasneje. "Bolnišnica, v kateri sem bila operirana, je bila grozna, po hodnikih so bile postelje z bolniki na ventilatorjih," je opisala pandemsko stanje. 

"Kirurg se je zelo zavzel zame, spravil me je na zasebni oddelek. To se sicer ne dogaja," je pojasnila in poudarila, da se zaveda, kako veliko srečo je imela. Po pogovoru z drugimi Slovenci, ki živijo v Veliki Britaniji in imajo težave s hrbtenico, je ugotovila, koliko ljudi na zdravljenje še vedno čaka. "Nekdo, čigar zdravstveno stanje ne spada pod 'nujno', ker ima na primer 'zgolj' težave z diskom ali kaj podobnega, čaka že dve leti," je pojasnila. 

V Veliki Britaniji večji poudarek na duševnem zdravju

Merlakova je izpostavila, da je na Otoku velik poudarek na duševnem zdravju. "Dostop do terapevtov je bistveno lažji in preprostejši kot v Sloveniji. Do šestih brezplačnih terapij prideš tako rekoč s klicem," pravi.

"Imela sem panični napad, pa nisem vedela, kaj mi je," pripoveduje Merlakova, ki se je odločila svoje simptome raziskati na internetu. Informacije na spletni strani so kazale na to, da ima panični napad, zraven pa je bila telefonska številka, dosegljiva 24 ur na dan. "Gospe sem po telefonu opisala simptome, ona pa je zadevo z mano 'predihala' in me vprašala, ali se želim naročiti na terapije," je dejala in pojasnila, da ti, če se za to odločiš, pripada šest obiskov terapevta. Pogovori lahko potekajo po telefonu ali v živo. "Najprej ti teoretično pojasnijo, kaj se ti je zgodilo, potem te naučijo mehanizmov, da se znaš pomiriti sam, potem pa ti dajo še naloge, s pomočjo katerih samega sebe bolje razumeš," je opisala in poudarila, da je imela v Sloveniji drugačne izkušnje. 

"Pri nas hitreje prideš do tablete kot do pomoči," je dejala. Meni namreč, da je v Sloveniji dostop do antidepresivov prehiter in prelahek. Dodala je še, da duševno zdravje v Veliki Britaniji ni več tabu. "Tam se o tem vsi pogovarjajo. Nisi čuden, če se ti je to zgodilo, pa še zelo hitro prideš do terapevta," je še povedala. Program za olajšanje dostopa do psiholoških terapij (IAPT) so začeli v Veliki Britaniji izvajati leta 2008, s tem pa spremenili način zdravljenja anksioznih motenj in depresije pri odraslih. IAPT je splošno priznan kot najambicioznejši program pogovornih terapij na svetu, samo v zadnjem letu je njegove storitve uporabljalo več kot milijon ljudi, kažejo podatki NHS.

Zdravilo je brezplačno, plača pa se izdaja recepta

V nasprotju s Slovenijo mora večina zdravih ljudi, starih med 18 in 60 let, v Veliki Britaniji za vsak izdan recept plačati 9,35 funta (okoli 10,93 evra), in to ne glede na ceno zdravila. "Zdravilo je v tem primeru zastonj, plača pa se izdaja recepta. Če veš, da boš v določenem časovnem obdobju potreboval več receptov, si lahko urediš tako imenovano naročnino receptov in vnaprej plačaš 30,25 funta (35,35 evra) za tri mesece ali 108,10 funta (126,32 evra za celo leto)," razlaga Simpsonova, ki je opozorila, da je iz tega sicer izvzetih veliko bolezni. "Tega stroška ti ni treba plačati, če na primer zboliš za rakom, ali sladkorno boleznijo, če imaš epilepsijo ali si noseča." 

"Enkrat sem potrebovala vitamin D. Škatlica je v prosti prodaji stala štiri funte, če bi jo vzela na recept, pa bi morala plačati osem funtov," pravi Merlakova. V lekarni so ji zato svetovali, naj vitamine kupi kar samoplačniško, brez recepta.

Veliko večino zdravil, ki bi jih v Sloveniji dobil na recept, se da v Angliji kupiti v trgovini, dodaja Mršetova. "V trgovskih centrih so cele vrste prodajnih polic napolnjene z vsemi možnimi zdravili," je dejala in pojasnila, da jo je to presenetilo, saj se je v Sloveniji po zdravila odpravila v lekarno, ne trgovino. "Paracetamol, aspirin, ibuprofen, razni pripomočki proti prehladu in sirupi, pa tudi tablete za grlo. Mislim, da tudi zdravila za preprečevanje alergij. Vse to dobiš v trgovini."

ZDA kot izjema razvitega sveta, brez zavarovanja 27,5 milijona Američanov

ZDA so edina industrializirana država na svetu, ki ne zagotavlja univerzalnega zdravstvenega varstva. Visoke cene in vrtoglavi bolnišnični računi, dolgovi in bankroti po vsem tem je postal svetu znan ameriški sistem, ki bi ga sicer lahko opisali kot množico podsistemov, saj enotnega ni.

Če Slovencem o stroških zdravstvene oskrbe ni treba razmišljati, je prav denar ena prvih misli številnih Američanov, ko zbolijo. Podatki kažejo, da se kar 35 odstotkov Američanov obisku zdravnika izogiba zaradi visokih stroškov. 66 odstotkov osebnih stečajev v ZDA je povezanih z zdravstvenimi izdatki. 

Zbiranje sredstev na raznih spletnih straneh, na primer na spletni platformi GoFundMe, za plačilo zdravstvenih storitev, operacij, zdravljenja itd., je v ZDA tako postalo že skorajda nekaj vsakdanjega. Zgolj v zadnjem desetletju je bilo na omenjeni platformi objavljenih 250.000 kampanj za množično zbiranje denarja za plačilo zdravstvenih storitev, zbranih pa okoli 650 milijonov ameriških dolarjev. 

Da z obiskom zdravnika Američani čakajo, dokler ni res nujno, pravi Sawyer Bais Stephens iz Kolorada. V povprečju za obisk zdravnika zapravi 200 dolarjev, a poudarja, da gre za osnovne zdravstvene težave – če bi imel resnejše, bi zapravil veliko več. "Glavna težava našega zdravstvenega sistema je, da nanj gledamo kot na posel, ne kot na reševanje življenj. V povprečju Američan, ki zboli za rakom, zapravi od 100.000 do 600.000 dolarjev le za kemoterapijo to ne vključuje drugega zdravljenja," pravi.

Ameriški zdravstveni sistem bi sicer lahko opisali kot množico podsistemov, mešanico javnega in zasebnega. Za starejše od 65 let velja program Medicare, ki ga zagotavlja zvezna vlada. Ta skupaj z posameznimi vladami zveznih držav zdravstveno varuje tudi najrevnejše Američane, ki jih tako "krije" Medicaid. Večina Američanov podatki za leto 2018 kažejo, da 55 odstotkov pa je zavarovana prek delodajalcev. Gre za prevladujočo, zasebno obliko zavarovanja.

Gre za sistem, ki je večinoma profitno naravnan, opisuje ameriška novinarka Nina Burleigh. "Če nimaš zdravstvenega zavarovanja, te nekaj dragih krvnih testov finančno udari po žepu, huda bolezen pa finančno uniči do bankrota," pravi. Samozaposleni, med katere spada tudi sama, morajo za zdravstveno zavarovanje poskrbeti sami, prek zasebnih zavarovalnic, kar mesečno na par nanese približno 1500 dolarjev. Zavarovalnice sicer ponujajo različne "pakete" najcenejše samoplačniško zavarovanje tako krije le resnično nujne primere, kot je npr. prometna nesreča ali srčni napad. Za ta zavarovanja se večinoma odločajo mladi, kar pa pomeni, da morajo za preventivne zdravstvene storitve, kot so na primer krvni testi, plačevati pretirane zneske.

Prav zdravstvo je tudi čez lužo pereče politično vprašanje, ki vedno znova stopa v ospredje tudi v času predsedniških volitev. Medtem ko skušajo republikanci na vrhovnem sodišču vztrajno poskušajo izpodbijati Obamacare, se je v zadnjih letih kot simbol boja za korenito reformo zdravstvenega sistem pojavil samooklicani demokratični socialist Bernie Sanders, ki je sicer dvakrat neuspešno kandidiral za demokratsko predsedniško nominacijo. Mu je pa uspelo pozive in idejo o univerzalnem zdravstvenem varstvu pripeljati z (levega) obrobja demokratske stranke v njeno sredino.

Krisa Neffa s Floride obisk zdravnika stane od 30 do 300 dolarjev, zaradi zdravstvenih težav pa je precej v dolgovih. Za operacijo kile, čira na želodcu in zdravljenja bronhitisa račun je prejel že leta 2003 še vedno dolguje 140.000 dolarjev.

Združene države Amerike sicer za zdravstvo zapravijo daleč največ izmed vseh razvitih in najbogatejših držav sveta, približno polovico več kot druge države Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj.

A višji izdatki ne prinesejo tudi boljše, bolj kakovostne oskrbe. Na to kažejo tudi nekateri statistični podatki.

Visoke so tudi cene zdravil. Poročilo ameriškega zdravstvenega ministrstva iz septembra 2020 se tako osredotoča na ceno inzulina in jo primerja s ceno v drugih državah OECD. Ugotavlja, da so se cene inzulina v zadnjih letih močno poviševale v letu 2018 je bila povprečna cena v ZDA več kot desetkrat višja kot v 32 drugih državah. 

Eden od razlogov za visoke cene je tudi dejstvo, da ZDA v nasprotju z drugimi državami nimajo vladne agencije, ki bi nadzorovala oziroma regulirala cene zdravil, ki so tako popolnoma prepuščene trgu. Gre za enega od temeljev ameriškega sistema, ki se ga poskušajo (predvsem ameriška desnica) držati tudi v zdravstvu naj se država čim manj vmešava s predpisi, konkurenca in trg pa bosta poskrbela sama zase.