'Kmet je najcenejše komunalno podjetje, ki ureja našo okolico'

Kaj se je zgodilo z nekdaj slovenskimi živilskimi podjetji, paradnimi konji slovenskega gospodarstva in stebri prehranske neodvisnosti? Medtem ko se vrstijo prodaje agroživilskih podjetij tujcem, Pivka-Delamaris in skupina Farme Ihan ostajata v domačih rokah. Še več, Farme Ihan celo v državnih, njihov lastnik je Slovenski državni holding. Trenutno dogajanje v panogi, prodaja tujcem, je po mnenju Mateja Resnika, generalnega direktorja Farme Ihan, posledica dlje trajajoče slabe panožne in kmetijske politike v Sloveniji. V zadnjih letih so se sicer direktorji menjali kot po tekočem traku, dobro leto skupino vodi Resnik. "Treba se je vprašati, kaj slovenska država, gospodarsko okolje naredi, da se bo kapital obdržal v živilsko-predelovalni industriji, da bo vlagal in potem ne bo skrbi, da živilskopredelovalna industrija ne bo obstajala in se razvijala."

Osamljeni jezdeci

Kako se je skupina Pivka - Delamaris ohranila v slovenskih rokah, v rokah menedžerjev? Predsednik uprave skupine Pivka - Delamaris in predsednik Zbornice kmetijskih in živilskih podjetij (ZKŽP) pri GZS Janez Rebec pojasni, da jih je pred leti prevzela družba Jata Emona. Hkrati pa imajo še zadružno lastništvo. "Imamo dva trdna slovenska stebra." Takrat so šli v diverzifikacijo oz. v tri dejavnosti, da so nekako trdno na nogah, pojasnjuje. Ali bodo zmogli v prihodnje, je težko reči, saj je vsako leto zgodba zase. "Postajamo premajhni tudi, če smo kot skupina Jata Emona še kar veliki. Ta moč skupin je postala prioritetna v Evropi. Bomo res eni osamljeni jezdeci, če bomo tako ostali, kot smo zdaj." Ali bodo zmogli v prihodnje, pa je težko reči, saj je vsako leto zgodba zase. 

Pivka je v večinski lasti Jate Emone oz. slovenskih menedžerjev. Ti so Jato Emono odkupili z lastnimi sredstvi in posojili od paradržavnih skladov SOD in KAD, pa tudi od družb pooblaščenk in ostalih oz. so jo skozi podjetje Irgram postavili na novo. Jata Emona je pomemben slovenski proizvajalec krmil in jedilnih jajc. Največji lastnik med njimi je tudi vodilni Stojan Hergouth, ki ima v lasti dobrih 25 odstotkov. Janez Rebec ima denimo v lasti štiri odstotke Jata Emone.

Pomembna pridobitev Pivke Perutninarstva in tudi primorsko-notranjske regije pa je bil prevzem podjetja Delamaris in selitev iz Izole v Pivko. Pod isto streho sodi tudi Kras Sežana, ena najbolj prepoznavnih znamk mesnopredelovalne industrije. Iz stečajne mase podjetja MIP je Pivka perutninarstvo 2018 kupila nekdanji obrat. Skupina Pivka - Delamaris ima tri tovarne: tovarno piščančjega mesa v Pivki, tovarno konzerv Delamaris in tovarno mesnih izdelkov v Kromberku v Novi Gorici. "Imamo kar razvejano dejavnost in vsaka tovarna ima praktično tudi neko svojo usmeritev, ampak pod našo kapo." 

Boljša kontrola, boljša kakovost

V Pivki - Delamaris niso odvisni od uvoza. "To je ena prednost kontrole že od matičnih jat, dan starega piščanca, krmil. Jata je naredila tudi velike odkupne centre za žita v severovzhodni Sloveniji. Imamo vse, kar je potrebno, da sami kontroliramo vse. Tudi velika podjetja v Evropi nimajo tako integrirano, kot imamo mi tukaj. To se potem tudi pozna na kvaliteti končnega produkta." 

Prihodnost družbe Farme Ihan ni jasna

Družba Farme Ihan je v fazi prestrukturiranja, njihova prihodnost ni jasna. Čaka jih obsežno prestrukturiranje, da bi se obdržali na trgu. "Naš največji izziv je tudi največja priložnost, to je obdržati in razviti celotno verigo in jo narediti konkurenčno ter učinkovito, zato da bomo lahko na dolgi rok konkurirali s ceno in ponudbo, ker če bomo predragi, potrošnik tega ne bo kupil in smo v začaranem krogu." So investicijsko podhranjeni, ker v zadnjih letih ne samo pri njih, ampak v celotni industriji ni bilo nobenih resnejših vlaganj ne v infrastrukturo ne v obnove. "Cilj je, da zagotovimo kapital za prepotrebne obnove od hlevov do proizvodnih kapacitet. Zdaj smo v fazi razgovorov z lastnikom, jaz mislim, da bo do konca leta zadeva zelo jasna, v katero smer bomo šli." Bodo morali v prodajo tujcem?

Ni velikih vlaganj

Živilskopredelovalna industrija po oceni agrarnega ekonomista dr. Andreja Udovča ni v najboljši kondiciji. "Praktično od vstopa Slovenije v EU, ko se je bilo treba prestrukturirati iz trgov jugoslovanskih republik na druge trge, nekih zelo velikih vlaganj, posodobitev ne opažamo. Sploh pa ne v industriji predelave mesa, rastlinskih kmetijskih proizvodov. Druga zgodba je mogoče v industriji pijač." 

Prepuščeni sami sebi

Kakšna prioriteta je živilska industrija za državo? Janez Rebec meni, da deklaritivno država vedno reče, da smo pomembni, a v resnici smo več ali manj prepuščeni sami sebi. Zato se vsaka panoga znajde po svoje. Se pa, tako Rebec, bistveno premalo investira, če hočemo biti konkurenčni. "Nimamo zadosti konkurenčnosti na strani delovne sile in je relativno draga. Nimamo zadosti sodobnih kmetij, s katerih izhaja surovina, nimamo tudi opreme v samih živilskih obratih, ta je premalo sodobna, ni robotizirana še tako, kot bi morala biti." Potemtakem je prostora za izboljšanje živilske industrije zelo veliko, če želi biti pomemben del slovenske industrije, dodaja Rebec. 

'Pričakoval bi od države, ki je starejša od 30 let, da bo imela neko strategijo'

Boštjan Florjančič, predsednik Zadružne zveze Slovenije, pravi, da bi pričakoval od države, ki je starejša od 30 let, da bo imela neko strategijo, kaj je zanjo pomembno. "Je pomembno elektrogospodarstvo, telekomunikacije, zdravstvo ... Eden ključnih stebrov je hrana." V nasprotnem primeru, če bomo brez lastne živilskopredelovalne industrije, bomo primarni produkt, kot so meso, mleko in zelenjava, izvažali, nazaj bomo pa uvažali nekaj, česar nismo pridelali in nimamo kontrole nad kakovostjo, dodaja. "Nerad se poslužujem termina, da mora država za nekaj poskrbeti, ampak s strateškim pogledom bi se moralo določiti, koliko živilskopredelovalne industrije potrebujemo v posameznih sektorjih, da bi lahko svojim državljanom nudili stabilnost čez naslednja desetletja."

Ni znano, kdaj bo strategija

Na ministrstvu snujejo prehransko strategijo, ki bi zagotovila povezanost prehranske verige, s tem pa višjo samooskrbo in robustnejšo prehransko varnost države. Časovnice še niso določili, pravi ministrica za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Mateja Čalušić. Želijo si jo oblikovati skupaj z vlado, s širšo javnostjo in akterji v kmetijstvu. "Strategije nismo imeli skozi desetletja in zato se kaže neurejeno stanje na področju kmetijstva, ker se je pogosto delovalo brezciljno." Osnova so trajno varovana kmetijska zemljišča, povezovanje prehranske verige in vključevanje podnebnih sprememb. 

V mesni industriji ni kadra

Drug problem, s katerim se sooča celotna mesna industrija, tako Matej Resnik, pa je pomanjkanje kadra. Balkanski bazen je izpraznjen, gre pa za panogo, kjer so delovni pogoji zelo zahtevni. To vse vpliva na dvig stroškov. "Pred kratkim je bila sprejeta nova panožna kolektivna pogodba, ki bo najnižje osnovne plače do leta 2028 dvignila za celo več kot 60 odstotkov. Ta problem bomo reševali na način, da bomo uvozili, čeprav se to grdo sliši, delavce iz Azije, da bodo opravljali lažja dela v proizvodnji."

Konkurirajo pa evropskim cenam, pojasnjuje Resnik, kar ponazori na primeru Avstrije. "Je 4,5-krat večja od Slovenije, proizvedejo 20-krat več svinjskega mesa kot mi. Imajo povsem drugačno regulacijo, nižje proizvodne stroške, ekonomija obsega je drugačna in so konkurenčni v širšem evropskem prostoru. Mi pač z njimi tekmujemo."

Da bi vsi akterji v tej verigi lahko preživeli

Po mnenju Stanka Tomšiča, direktorja KZ Trebnje - Krka, bi morala država predvsem omogočiti pogoje, da bi lahko vsi akterji v tej verigi preživeli. Občutek ima, da gre v zadnjem času ravno v obratno smer. Povečujejo se stroški dela, stroški elektrike in nove obdavčitve. "Država bi morala vzpostaviti okolje, kjer bi vsi lahko preživeli in dosegali tržne cene. Morala bi jasno predstaviti realne tržne cene. Ne pa se iti populizma in govoriti, kako je vse predrago."

Se bo govedoreja splačala?

Ali se bo Klemnu Škufci v prihodnosti govedoreja še izplačala, ne more napovedovati, tako kot ne prihodnosti slovenskega kmetijstva. "Jaz se včasih pohecam, da se mi slovenski kmet zdi kot ene vrste najcenejše komunalno podjetje, ki ureja našo okolico." Ne zavedamo pa se, pravi, da ta kmet za evropske razmere kljub temu še vedno prideluje zelo kakovostno hrano. "Mi mislimo, da je to samoumevno, ne zavedamo pa se, da ni. To se lahko enkrat tudi drugače obrne in bomo iskali hrano drugje. Verjemite mi, da ne bomo nikoli več dobili tako kakovostne, kot jo lahko pridelamo sami doma. Že zaradi kratkih dobavnih verig in transporta."

Izgubili smo prehransko varnost v velikosti občine Murska Sobota

Ministrica opozarja, da smo v  zadnjih 10 letih izgubili 10.000 hektarjev kmetijskih zemljišč. "Izgubili smo prehransko varnost verjetno za občino Murska Sobota ali dve manjši občini. Tu je naša domača naloga, da zaščitimo kmetijska zemljišča prve kakovosti, da bomo lahko pridelali kakovostno hrano, ki bo ostala v Sloveniji."

Vsak vidi svoj vrtiček

Da poslovno sodelovanje v verigi šepa, meni Toni Balažič, izvršni direktor Panvite. Nekoč dobri odnosi so se porušili. "Konflikti so se začeli, ker so se vsi v verigi na eni strani borili za isto vrečo subvencij, namesto da bi že takrat država znala ločiti subvencije za podjetja in kmete ter imeti tudi popolnoma drugačno strategijo." Prišlo je do prevelike politizacije tega problema, dodaja.

Predvsem pa je ključno povezovanje. "Vsak vidi samo svoj vrtiček, ne vidimo pa skupne slike," je kritičen Tomšič. 

Se bomo čez pet ali 10 let spraševali, kaj smo naredili narobe?

Imamo 80 odstotkov kmetij na hribovitem in goratem predelu, večinsko so namenjene za živinorejo in iz tega mora izhajati strategija, dodaja Florjančič. "80 odstotkov govedine proizvedejo male in srednje kmetije. Zanje moramo nekaj narediti, da bomo še vedno imeli dostopno, zdravo, kakovostno slovensko govedino. Da se ne bomo čez pet ali 10 let spraševali, kaj smo naredili narobe, kot smo pri prašičereji, kjer smo samo 35-odstotno samooskrbni."