Kje končajo milijoni za vzdrževanje vodotokov?

Država je skrb za vodotoke prepustila zasebnikom s koncesijo. Osem območij je razdeljenih med pet koncesionarjev. Območje srednje Save, kamor država nameni največ milijonov, ureja ljubljanski Hidrotehnik. Pokriva tudi območje Soče. Dobi največ koncesijskega denarja – od leta 2019 – ko so bile podeljene koncesije, do danes 38 milijonov evrov. Po 24 milijonov evrov sta dobila Nivo Eko, ki skrbi za Savinjo in zgornjo Savo in Drava VGP za Dravo in jadranske reke z morjem. Pomgrad VGP pa za območje Mure 10 milijonov evrov.  Koncesije se iztečejo leta 2026.

Interesa malo

Zasledujejo strokovnost pred vsemi političnimi in drugimi vplivi, zagotavlja Rok Penec, vodja sektorja za gospodarske javne službe Direkcije za vode. Koncesije se podeljujejo za osem koncesijskih območij na trgu, vsak gospodarski subjekt ima možnost sodelovanja pri urejanju vodotokov. "Če odkrito povem, je bilo nazadnje interesa bore malo. Tudi zato, ker količina sredstev, ki so se namenjala vodotokom, niso pritegnila večjega števila ponudnikov. Če se bo trend naraščanja sredstev, krepljenja struktur nadaljeval, pa tudi, da bodo vode dobile svoje mesto v prostoru in v politiki, verjamem, da bo interes večji." Koncesije so bile podeljene leta 2019 za obdobje sedmih let.

In kdo je v ozadju podjetij? 

Zakonca Dari in Vesna Južna, 6. najbogatejša Slovenca po Managerjevi lestvici sta lastnika Hidrotehnika in VGP Novo mesto. V portfelju imata še Petrol, CGP, Lisco. Nivo Eko je v lasti Klemna Seniča. Izšlo je iz stečaja privatiziranega Nivoja, ki ga je vodil njegov oče. VGP Drava Ptuj je v lasti Leopolda Poljanška, znanega iz zgodb o lastništvu Velane, Marles Hiš. Pomgrad VGP pa družine Polanič, ki imajo še gradbinca Pomgrad in prehrambno Panvito. V treh podjetjih ima četrtinski delež država.

Koncesionarji delajo po letnem programu

Osnova za delovanje koncesionarjev je koncesijska pogodba. Ob koncu tekočega leta koncesionar pripravi končno poročilo, ki ga preda direkciji. Direkcija z nadzorniki preveri delo in plača, kar so naročili. "Da ne bo napačno razumljeno, da kar si koncesionar poželi, to dobi," zagotavlja Penec. "Ko se pripravlja program dela za tekoče leto, se opažanja koncesionarjev na terenu pretehtajo, prioritete pa v okviru zagotovljenih sredstev pretvorijo v program dela, ki ga pripravi Direkcija in ga preda koncesionarjem v izvedbo. Dela koncesionarjev nadziramo mi." 

Ministrstvo za naravne vire in prostor smo v februarju prosili, da nam razkrijejo letni program za vzdrževanje vodotokov za leto 2024. "Tako plan sanacij kot tudi plan vzdrževanja bomo oblikovali skupaj z občinami." V uredništvu rubrike Dejstva pa smo pridobili letni program za območje srednje Save, ki so ga v roke dobili župani za zaprtimi vrati. Za območje srednje Save je bil program potrjen že 22. decembra lansko leto. 

Dr. Primož Banovec, direktor Inštituta za vodarstvo, pričakuje, da bomo zaradi lanskih dogodkov verjetno drugače začeli delati letne programe. "Če se vrnem v poplavno leta 2014, se spomnim župana Iga, ki je dejal, da bo on vzdrževal vodotoke in da ima dovolj neustreznega vzdrževanja. Za vzdrževanje se je vedno namenilo premalo sredstev, premalo pozornosti, premalo natančno. Ta dogodek nas bo moral z vidika načina vzdrževanja res strezniti, da spremenimo pristope."

Banovec skupaj s strokovno ekipo pripravlja sanacijski program za območje Kamniške Bistrice. Vprašali smo ga, če se lekcije, ki smo jih dobili zaradi avgustovskih poplav, kažejo v letošnjem letnem programu za območje srednje Save. "Ja in ne. Premalo. Zato, ker je cel sistem ujetnik svoje lastne preteklosti. Kažejo se premiki na bolje, ampak premalo. Vsi se bomo verjetno strinjali, da prepočasi, ampak tako velikega sistema ne moremo premakniti čez noč, da bo prišel ven z bleščečimi rezultati."

Je program premalo konkreten? "Verjetno bi lahko izpostavili, da ga je treba čim bolj konkretizirati."

Rečni nadzorniki zaposleni pri koncesionarjih

Kaj je treba storiti na vodotokih, izpostavijo rečni nadzorniki, ki so zaposleni pri koncesionarjih. Rečni nadzorniki, enako kot cestni nadzorniki, opazujejo, kaj se dogaja na vodotokih. Če so poškodbe, kaj je treba storiti, ali pa, če je kdo posegal v vodotok, pa ne bi smel, pojasnjuje gradbeni inženir in hidrolog Rok Fazarinc. Nato obvestijo direkcijo, ki koncesionarju naroči delo. "Nadzor mora biti od države, ker se v sanacijo vlaga davkoplačevalski denar." Rečna nadzorna služba ni povezana z oddajo naročil, s finančnim tokom, dodaja Fazarinc. "Ta organizacija so detajli, ki se jih lahko hitro uskladi in prilagodi,  da bo vse izgledalo bolj čisto." 

Napačno je prepričanje v javnosti, tako Penec, da nadzor nad deli izvaja koncesionar sam. "Mogoče je bolj problem v tem, da je zakonsko poimenovan rečni nadzornik, ki je v bistvu rečni preglednik." Kar se tiče nadzora pri rednem vzdrževanju, težav ni, zagotavlja Penec. Težava je bila pri izvajanju izrednih ukrepov, ker je bilo poleg koncesionarjev tudi nekaj zunanjih izvajalcev, zato si je direkcija pomagala z državno DRI, ki je zagotovila dodatne ekipe za nadzor nad deli.

Da bi lahko nadzora bilo več, priznava Andrej Biro, direktor koncesionarske družbe Pomgrad-VGP. "Na 2800 kilometrih z dvema oz. tremi nadzorniki težko kontroliraš stanje, večkrat pridemo in ugotovimo, kaj prepozno." So bili lahko za škodo krivi neočiščeni vodotoki, bi zato država morala imeti večji nadzor? "Se strinjam," pravi Biro. 

In kako dr. Igor Zelnik z Biotehniške fakultete komentira očitke o neočiščenih vodotokih? "Ljudje so videli problem v tem, da struge niso bile očiščene. V naravi reke je, da ponekod material odnaša zaradi erozijskih procesov in ga potem nekje drugje odlaga. Sami smo zožili strugo reke v kanale. Ko prinese material in se začne odlagati, se pretočnost zmanjša in izgleda, da ne čistimo strug. To je Sizifovo delo. To je zelo drago. Koncesionarji, podjetja, ki izvajajo čiščenje, precejšnje zneske nato izdajajo Direkciji. Država pa to plača."

Smo država brez nadzora

Državni nadzor je treba nadgraditi, izpostavlja Primož Banovec. "Pred nekaj dnevi je bilo objavljeno, da lani inšpektorji niso podrli niti ene črne gradnje. Niti ene. Smo država brez nadzora, ne samo nad koncesionarji. V anglosaksonskem svetu temu rečejo checks and balances. (op. a nadzor in odgovornost). Kot družba moramo razviti koncept, da preverjamo odgovornost na vseh mogočih nivojih."

Kadrovsko okrepiti nadzor

Direkcija za vode zaposluje samo 26 nadzornikov, ki preverjajo delo koncesionarjev. Osiromašeno stroko je treba opolnomočiti, meni državna sekretarka za okolje dr. Lidija Kegljevič Zagorc. "Nadzor je vsekakor področje, ki ga je treba kadrovsko okrepiti. Nad izvajanjem rednega vzdrževanja in izvajanjem investicijskih del. Da se skuša vsaj delno nadoknaditi, kar je bilo izgubljeno v 30 letih. Da se postavi močne temelje in opolnomoči stroko za delo vnaprej."  

Župani opozarjali na neočiščene vodotoke

Župani, med njimi tudi škofjeloški Tine Radinja, so glasno opozarjali, da se vodotoki ne vzdržujejo dovolj dobro. "Mi smo na to tudi stalno opozarjali, ne samo Škofja Loka, vse občine, da vzdrževanje tistega, kar smo že imeli, glavnih vodotokov, predvsem pa manjših grap, hudournikov, ni bilo na nivoju, ki bi sploh zagotavljal varnost." 

Ni dogovora, kje bi kaj radi

Kaj so ključne težave po mnenju dolgoletnega koncesionarja? Andrej Biro izpostavlja neusklajenost med deležniki v prostoru. "Nimamo nekega konsenza, družbenega dogovora, kje bi kaj radi. Od nas zahtevajo, da preprečimo škodljivo delovanje voda, a to velikokrat ni mogoče. To je stvar medresorske usklajenosti. Če bi bila pri odločevalcih večja enotnost, bi dela lahko bolj jasno potekala. Srečujemo se z gozdarji, naravovarstveniki, kmetijci, lastniki zemljišč, z drugimi infrastrukturnimi objekti, mostovi, cestami. Težko je sodelovati, ko zadeve v ozadju niso dorečene."  Biro izpostavlja, da mora biti financiranje stabilno. "Težko se je prilagoditi – ko imaš dva, tri ljudi, težko jih je dobiti naenkrat 15. Če imam pet projektantov, jih ne morem imeti drug dan 40."

Je koncesionarski sistem zastarel?

Težko je reči, da je delo koncesionarjev slabo, pravi Kegljevič Zagorc, ker je bilo sredstev za njihovo delo malo. Na ministrstvu presojajo ali nadaljevati s tem modelom tudi vnaprej. "Treba ga je močno nagraditi in posodobiti, ali pa organizirati neko lastno službo za izvajanje te dejavnosti. Odločitev ni lahka, niti ni časovno kratka." In doda, da "se ne izkazuje za tako slabega, je pa seveda zastarel. Pri nadgradnji sistema bi prišli do bistveno boljših učinkov." 

Primož Banovec se ne strinja, da je sistem zastarel. "Vsekakor ga je nujno popraviti in izboljšati. Italijani imajo čudovit pregovor – ne vrzite stran otroka z umazano roko. Moramo popraviti sistem, ne pa z nepremišljenimi ukrepi reči, dajmo narediti nekaj boljšega, to pa vreči stran. Dajmo tega otroka oprati, mu dati veliko zdrave hrane, gibanja, ljubezni ... Potrebuje pa jasne meje."

Lepljenje obližev na rane  

Zgodba se ponavlja, pravi Biro. Velikokrat smo slišali pri poplavah, da je vodarska stroka podhranjena, kako se sistem, ki se je degradiral skozi desetletja, ne more v kratkem času spet nazaj postaviti na noge. "Z vsem, kar imamo, smo naredili najboljše, kar bi lahko. Sigurno bi lahko kaj boljše. Dolgoročna vizija bi bila zelo dobrodošla. Šele takrat lahko načrtuješ kritično infrastrukturo na dolgi rok. To, kar smo zdaj počeli, je bilo lepljenje obližev na rane."  

Vsakokratne padavine v vodotokih pustijo svoj pečat 

Koncesionar Nivo Eko pokriva območje Savinje – to je okoli 13 odstotkov vodnih površin in območje Zgornje Save, kar pokrivajo s partnerji – 12 odstotkov vodnih površin. "Vsako območje je po svoje zahtevno, vsak vodotok je svojevrsten. Če gledamo območje Savinje, je razdeljeno – severni del je bolj hudourniški, jugovzhodni je bolj nižinski. So različni karakterji vodotokov na terenu," pojasnjuje Rok Planinc, vodja gospodarske javne službe pri celjskem koncesionarju Nivo Eko. Sektor Savinje pokriva 35 občin. Kaj obsega redno vzdrževanje? "Upravljanje zadrževalnikov voda, košnja brežin, čiščenje prodnih zadrževalnikov in redna vzdrževalna dela strug," pojasnjuje Planinc.

Dela na vodotokih potekajo čez vse leto, v nobenem delu leta ni bolj mirno, izpostavlja Planinc. "Spremljanje stanja mora potekati 365 dni na leto. Definitivno se intenzivnost del prilagodi sušni dobi, ker je takrat manj škode. Vsakokratne padavine v vodotokih pustijo svoj pečat. "Vsakokratni povišani vodostaji imajo vpliv na vodotok. Pride lahko do posameznih zajed, poškodb utrjenih brežin ali dna, pride do nanosa naplavin."

Planinc priznava, da je bilo lani avgusta zgodovinsko gledano najobsežnejše neurje. Na območju spodnje Save, kjer je koncesionar VGP Novo mesto, je izredni dogodek povzročil predvsem veliko lokalnih nanosov naplavin in podrtih oz. naplavljenih dreves, ki so ovirala pretočnost. 

Več kot polovica vodotokov v zaščitenem območju

Pomgrad-VGP je koncesionar na porečju Mure že od prejšnjih koncesijskih obdobij. Porečje sega od Šentilja, ko reka Mura priteče iz Avstrije v Slovenijo, pa vse do hrvaško-madžarske tromeje na iztoku iz Slovenije. "To je približno 1400 kvadratnih kilometrov in 2800 kilometrov vodotokov, od tega 10 odstotkov vodotokov prvega reda – to so ti pomembnejši, mednje sodi Mura," pojasnjuje  Biro. Več kot polovica vodotokov je v zavarovanih območjih, kjer je potrebno usklajevanje Direkcije za vode z ostalimi deležniki. V podjetju je zaposlenih 20 do 25. "Na terenu imamo konstantno prisotne dve, tri ekipe v sklopu rednega vzdrževanja – košnja brežin, zagotavljanje pretočnosti, utrjevanje brežin."