Kako smo preživeli Zemljiško knjigo in se celo smejali

Zemljiška knjiga v elektronski obliki namreč le našteva dogodke, pogodbe, sklepe in člene statutov, jaz pa sem hotel vsebino. Izhajajoč seveda iz dejstva, da gre za skupno, recimo mu družbeno premoženje in imam zato pravico vedeti in obveščati.

Uradnica za steklom je tistega ponedeljka ob branju prošnje zmajevala z glavo: da je to primer za predsednico sodišča. Prav, v kateri elektronski predal pa pošljem prošnjo? "Sodnica je rekla, nobene elektronske pošte. Veste, koliko se tega nabere …" Skozi režo pod okencem mi je pomolila bel list papirja, kot bi že vnaprej vedela, da podpisujem predajo, kemični svinčnik pa me je že čakal, pritrjen na pult. In sem pisal. Priznam, da pisanih črk ne obvladam več. Besedila se je – v najlepši obliki, kar je zmorem – nabralo za celo stran.

In odšel, naročen na odločitev o prošnji dva dni pozneje, v sredo.

Seveda so jo, kot je nakazala že uradnica, zavrnili. V rokah je držala celoten spis, s točno tistimi pogodbami in mapami, ki sem jih želel videti. Dala mi je vedeti, da jih ima, ampak na vrhu je ležal ključ: z napisom, da se vloga zavrne, ker nimam pravnega interesa. Napisano na roke. Z modrim kemičnim svnčnikom in ličnimi pisanimi črkami. Dokumenta seveda nisem smel fotokopirati, zato ga tudi vam ne moremo pokazati: "Lepo piše, da morate, če hočete imeti tiskan izvod, za to posebej zaprositi." In sem. Za vsak primer sem dopisal svoj elektronski naslov. "Ne gre tako, prepis boste dobili po navadni pošti." To se je dogajalo 11. aprila. Pošte še vedno ni, pa gre samo za prepis sklepa.

Vodja sodišča se torej lahko odloči, da leta 2018 ne bo komunicirala po elektronski poti: to so po mojem izbruhu čustev potrdili tudi pri Informacijski pooblaščenki. (Ob tej priložnosti bi se rad opravičil svetovalki na tem Uradu.) Naslednji dan, 12. aprila, sem vložil isto prošnjo, tokrat po ZDIJZ.

Odločitve še nisem prejel, ampak vsaj začuden nisem več. In tudi popolnoma nezačuden še vedno čakam.

Iskanje igle v celjski kopici sena

Podoben absurd se mi je zgodil na sodišču v Celju: ker sem imel v rokah le drobec zelo kompleksne zgodbe, sem jih 11. aprila zaprosil za pravnomočno sodbo v primeru, ki sem ga po svojih najboljših močeh opisal v – tokrat elektronskem – pismu, in upal, da se bo zgodba sestavila. Pet dni pozneje sem poskusil po telefonu izvedeti, ali se s prošnjo kdo ukvarja, in kdaj, če sploh, lahko pričakujem odgovor. Najprej na celjskem Okrajnem sodišču. Od tam so me preusmerili na Višje, tam pa vrnili na Okrajno. Tu so zdaj ugotovili, da je najbolje, če pokličem kar v Slovenske Konjice, kjer se je zgodba dogajala. V Slovenskih Konjicah pa so me, začudeni, ker so že pred dnevi vse dokumente poslali v Celje, s prošnjo poslali na celjsko Okrožno sodišče. Kjer so me pomirili, da je zadeva v reševanju in da bom odgovor zagotovo dobil. Kdaj, ni bilo relevantno vprašanje. (Ob tej priložnosti bi se rad opravičil receptorju na tem sodišču.)

Malo pred pol četrto popoldne sem iz Celja dobil odgovor:

"... v zvezi z vašim vprašanjem z dne 11. 4. 2018 vam sporočamo, da je bila podlaga sklep o začasni odredbi z dne 11. 11. 1994, ki se je vodil v takratni gospodarski zadevi."

Upal sem na kakšno priponko. Nič. In začuden poklical v Celje, kjer pa so mi tokrat odgovorili, da lahko napišem še eno prošnjo. Tudi če z isto vsebino kot prvič. Bodo rešili, naj ne skrbim.

Tudi tega odgovora še nisem prejel, ampak vsaj začuden nisem več. In zdaj tudi popolnoma nezačuden še vedno čakam.

Obe zgodbi smo vmes že sestavili in objavili v Dejstvih. Bi pa šlo s sodelovanjem sodišča, ki bi moralo biti tudi naš servis, ne pa le branik skrivnosti, bistveno hitreje. Ampak čas je leta 2018 v vzporednem svetu, kjer se prošnje in odgovore piše na roke, najmanj pomembna kategorija.

P. S.: Slovenija je na drugem mestu v EU po novih civilnih, gospodarskih in pravdnih zadevah na prebivalca (vir: Letno poročilo sodstva 2016).