Italijani lobirajo v zadevi drugi tir, kaj pa Slovenci?

Analiziramo izjavo ministrice za infrastrukturo Alenke Bratušek, ki je na vprašanje glede domnevnega lobiranja Italijanov proti projektu odvrnila: "Ali vas to čudi? Ves čas."

Ministričino izjavo smo v Dejstvomeru označili s previdno zato, ker je lobiranje slovenski problem od vstopa v Evropsko unijo in ne zato, da Italijani ne bi lobirali.

(Ne)uspešni slovenski lobisti v Bruslju

V Bruslju ni slovenskih predstavništev podjetij ali katerih drugih institucij. Slovenija ima zgolj eno strokovno lobistično neprofitno združenje, Slovensko gospodarsko in raziskovalno združenje (SBRA), ki ga že štiri leta vodi Draško Veselinovič. Nerad ga poimenuje lobistično zaradi negativnega prizvoka, ki ga ima ta beseda še vedno v Sloveniji. Veselinovič, profesor finančne ekonomije, nekdaj prvi mož Gea Collega, KD Group, NLB-ja, Deželne banke Slovenije, Ljubljanske borze, pravi, da že "20 let v Bruslju predstavljajo slovensko gospodarstvo, znanost in raziskave ter lokalne skupnosti, hkrati pa se veliko ukvarjajo predvsem z nepovratnimi evropskimi sredstvi, z evropsko regulativo in različnimi oblikami promocije. V zadnjem času so aktivni v deželah Beneluksa."

Ob tem Veselinovič doda: "Smo edini in še vedno premalo izkoriščeni, kljub povezavam, znanju, čeprav se stvari z našimi uspešnimi aktivnostmi popravljajo."

Opozarja, imeti nevladno oz. javno zasebno predstavništvo v Bruslju, kar SBRA v bistvu je, pomeni veliko korist, medtem ko mnogi na to še vedno gledajo kot zgolj na strošek, pri čemer Sloveniji primerljive in konkurenčne države vlagajo v take stvari oz. aktivnosti bistveno več denarja. "Ključno je, da na nek cilj deluješ po več vzporednih in različnih kanalih. SBRA je nevladni strokovni kanal, ki lahko zastopa tudi vlado."

Teran in Hrvati

"Italijani so v Bruslju zelo angažirani in lobirajo proti drugemu tiru," pritrdi Veselinovič, "tako ščitijo svoje pomembno pristanišče v Trstu." Veselinovič se ne more znebiti vtisa, da Slovenci prevečkrat "potegnemo krajši konec" in nas spomni na teran, ko smo neuspešno branili sicer že zaščiteno ime, tako da to ime teran zdaj lahko uporabljajo tudi Hrvati, čeprav zgodba še ni končana.

V Bruslju drugih slovenskih lobistov, vsaj uradnih, ni. Lobiranje je tako prepuščeno "samoiniciativi" več kot 500 zaposlenim Slovencev, ki sicer delajo čisto druge profesionalne stvari v institucijah EU, in ki tega ne smejo početi, bodisi aktualni politiki, ki hodi v Bruselj na sestanke. Slednje niti ni tako samoumevno, saj se pogosto dogaja tudi zaradi pomanjkanja kapacitet, pravi Veselinovič, da stoli, rezervirani za slovenske predstavnike, ostanejo prazni. To pa ne velja za vse, nekatera ministrstva se obnašajo zelo državotvorno in bruseljsko aktivno.

Najmočnejši lobist v Bruslju je Google

V Bruslju se letno obrneta vsaj dve milijardi evrov za lobiranje. Najmočnejši lobisti v Bruslju so ameriške multinacionalke, prednjačijo farmacevtska in tobačna podjetja. Sledi nemška avtomobilska industrija, uspešni so tudi Francozi, Italijani (zlasti severni del) in Španci, ki so v zadnjih letih prehiteli Italijane po uspešnosti v programu EU za raziskave in inovacije Obzorje 2020 (Horizon 2020).

V številkah pa: najbolj razpredene lobistične lovke ima Google, podjetje z daleč največ sestanki na Evropski komisiji, za lobiranje pa potroši okoli 6 milijonov evrov letno in je v zadnjih letih močno povečal izdatke. Medtem ko v lobiranje največ investira, celo dvakrat več od Googla, 12 milijonov evrov, Svet evropske kemijske industrije. Njihov fokus je zakonodaja o kemijski industriji, klimatskih spremembah, trgovinski dogovori.

Predsednik Slovenskega združenja lobistov (so v postopku preoblikovanja v zbornico) Mihael Cigler, ki vodi Fipro Slovenija (Fipra je mednarodno združenje neodvisnih lobistov),

v Bruslju pa je mednarodni lobist, opozori: "Hrvaška nas premaguje na vseh področjih. V Bruslju nastopa enotno, v tem mandatu komisije pa ji je še dodatno pomagalo, da je bila na oblasti desna opcija."

Sloveniji v Bruslju manjka strategija, enotno stališče, preveč se odraža domača polarizacija, pravi Cigler.

Uradno skoraj 12 tisoč lobističnih organizacij, neuradno 30 tisoč

V EU je registriranih več kot 11.745 lobističnih organizacij z več kot 82 tisoč zaposlenimi, ki se ukvarjajo z lobiranjem. To so nevladne organizacije, združenja delodajalcev, sindikati in predstavništva različnih gospodarskih panog, od avtomobilske industrije do energetike.

Evropski parlament in Evropska komisija sta skupni register lobistov, ki poskušajo vplivati na oblikovanje politik in odločanje v evropskih institucijah, zagnala leta 2011.

To je v resnici dejavnost, ki zelo hitro raste, neuradno je lobistov vsaj trikrat več, kakšnih 30.000. Ob tem Veselinovič pove: "Tudi nemško združenje gasilcev ima predstavništvo v Bruslju, pa se bo kdo čudil, zakaj; že vedo, zakaj."

Med 28 državami EU je le sedem takih, ki so sprejele zakonodajo o lobiranju. Med njimi je tudi Slovenija, ob njej še: Francija, Irska, Litva, Avstrija, Poljska, Slovenija, Velika Britanija.

"Če te v Bruslju ni, se dogovorijo brez tebe"

"Legalno lobiranje je zastopanje legitimnih interesov. Brez tega jih je včasih težko predstaviti," pravi Veselinovič. Večina držav članic EU se zaveda, da je lobiranje v mreži odnosov med institucijami, različnimi akterji, ki so vključeni v procese odločanja, ključnega pomena za izplen posamezne države.

Lobiranje je po eni strani tehnično opravilo, ki se loteva gore papirjev, zbiranja informacij in nato njihovega ovrednotenja, po drugi strani pa je vrsta neposrednih stikov, srečanj na konferencah, dogodkih, ki so pogosto organizirani prav v ta namen. Kakršnokoli vezano trgovino vsi uradni lobisti ostro zavračajo, vendar je dejstvo, da se to dogaja, Veselinovič ob tem opozori, da to ni nezakonito.

Pred dnevi je prišel na dan primer, za katerega bi lahko rekli, da gre za lobiranje na meji z zakonitostjo, čeprav je formalno vse tako, kot mora biti. Zgodbo poslanca in nekdanjega zunanjega ministra Velike Britanije Borisa Johnsona, enega glavnih akterjev brexita, bi lahko razumeli kot vnaprejšnje investiranje v kontroverznega politika, če bo prihodnji premier. Odkar je zapustil vladni kabinet, so na njegov račun pritekle enormne vsote denarja. Na primer 160 tisoč funtov (kar je več od letne plače predsednice vlade Therese May) za dva govora v marcu, več donacij od podjetij, "pozabil" je prijaviti tudi lastniški delež nepremičnin, zato se marsikdo sprašuje, ali ni bilo s tem plačanega kaj drugega.

Afera Thaler

Ob tem se spomnimo afere Thaler, ko so novinarji tednika Sunday Times pod krinko lobistov več evropskim poslancem ponudili 100.000 evrov, če bi v Evropskem parlamentu predlagali določena dopolnila s področja bančništva. Eden od treh, ki so sprejeli podkupnino, je bil tudi Zoran Thaler, ki je odstopil z mesta evropskega poslanca, nato pa jemanje podkupnine priznal in si prislužil dve leti in pol vikend zapora, 32.250 evrov denarne kazni in prepoved opravljanja javne funkcije.

Primer izpostavljamo zato, ker se je veliko govorilo o pravilih lobiranja. Cigler pravi: "Thaler bi moral preveriti, ali gre za lobiste, in se nato pozanimati o tem, za katero stvar lobirajo. Tudi, če so bili novinarji registrirani kot lobisti, bi jih moral Thaler prijaviti takoj, ko je prišlo do ponudbe. To je bil dolžan storiti, saj je nadaljnje raziskovanje v rokah pristojnih institucij." Ob tem dodaja: "Temu niti ni mogoče reči lobiranje, pač pa korupcija."

Cigler ob tem pravi, da je nezakonitega lobiranja prav od te afere zelo malo.

Slovenija najmanj vplivna na politiko Unije

Po raziskavi londonskega think tanka Evropskega sveta za zunanje odnose (ECFR) iz lanskega novembra je Slovenija med 28 članicami EU po splošnem vplivu države na politiko Unije ob Latviji, Malti in Hrvaški na zadnjem mestu.

Na začelju je tudi po vplivu med državami. Za Slovenijo so Bolgarija, Hrvaška in Malta. Najbolj vplivne so Nemčija, Francija, Velika Britanija in Nizozemska, ob tem Veselinovič opozori: "Čeprav se nam zdi, da bi npr. Hrvaška morala biti višje, pa tudi Malta ni slabo organizirana, čeprav je najmanjša članica EU."