Imamo 'epidemijo zlomljenih kolkov', nimamo pa dovolj pomoči na domu in negovalnih bolnišnic

Odranci: 'Občino stane pomoč na domu bistveno manj kot plačilo doma starejših'

Odranci so majhna občina v Prekmurju, imajo komaj 1650 prebivalcev, a potrebe kot vsaka druga, tudi tam starostniki potrebujejo oskrbo na domu. Socialni položaj pa nezavidljiv, večina starejših ima minimalne dohodke. 

Pomoč na domu, zanjo morajo poskrbeti občine, za Odrance organizira CSD Lendava. Za občane je brezplačna, saj jo v celoti financira občina. Letno v povprečju za 10 uporabnikov namenijo okoli 10 tisoč evrov, pove župan Ivan Markoja. Starejši predvsem potrebujejo pomoč pri osebni negi in dostavi hrane iz gostinskih lokalov. Negovalke prihajajo na dom vsak dan in za enega vzdrževanca opravijo povprečno dve uri dela.

"Pomoč na domu je ena od najbolj racionalnih pomoči, tako za občino kot za oskrbovanca, ker občan ostane v domačem okolju dokler lahko, si poleti krajša čas z manjšimi opravili, bolj kot v domovih za starejše ga lahko obiskujejo sosedje in svojci, občino ta storitev stane bistveno manj kot plačilo doma starejših, saj ima večina naših starejših oseb minimalne dohodke in mora občina poravnati večino nastanitvenih stroškov."

Pomoči na domu je deležnih le 12 tisoč starostnikov

Pomoč na domu, kot neinstitucionalno obliko skrbi za starejše, je treba okrepiti, poudarja Ana Petrič, direktorica Centra starejših Notranje Gorice, ki jo izvajajo tudi v okviru njihovega doma. Po drugi strani pa poudari, predvsem je treba vprašati starostnike, česa si želijo - oskrbe na domu, doma, oskrbovanega stanovanja, saj bodo le tako zadovoljni. "Mi imamo doma nepokretnega dedka, bolno babico, zanju pretežno skrbi moja mama. Zato se dobro zavedam, koliko truda in energije je potrebno za delo s starimi, bolnimi ljudmi. Vsem, ki skrbijo za svojce doma, je treba izreči pohvalo."

Zagotovo je treba razvijati pomoč na domu, kajti nihče ne vpraša starostnikov, kaj želijo, pa bi morali. Če si nekdo želi biti v domačem okolju, naj bo v domačem okolju, in naj se mu pomoč zagotovi tam. Če želi nekdo priti v dom, naj dobi mesto, naj se mu to omogoči, naj se mu pomaga, če pa želi oskrbovano stanovanje, naj se mu omogoči tudi to. Ljudem je treba dati izbiro, kajti samo na ta način bodo zadovoljni. 

Mi doma imamo tudi situacijo, imamo nepokretnega dedka, bolno babico, za katero pretežno skrbi moja mama. Zato se dobro zavedam, koliko truda in energije je potrebno za delo s starimi ljudmi, za delo z bolnimi. In mislim, da resnično jim je potrebno dati vsem tistim, ki skrbijo za svoje svojce doma, pohvalo.

Konec leta 2018 je bilo 7.783 uporabnikov pomoči na domu, v vsem letu pa okoli 12.000. Deležni so je tisti, ki se zaradi starosti ali hude invalidnosti ne morejo oskrbovati in negovati sami, njihovi svojci pa take oskrbe in nege ne zmorejo ali zanju nimajo možnosti. 

Starostniku pomagajo v gospodinjstvu, pri dnevnih opravilih in ohranjanju socialnih stikov.

Pomoč na domu izvajajo domovi za starejše, centri za socialno delo, javni zavodi v občinah, pa tudi zasebni izvajalci s koncesijo ali z dovoljenjem za delo. 

Storitev pomoči na domu je torej v pristojnosti občin, saj občine izberejo izvajalca in dajo soglasje k ceni storitve. Ni povsod zastonj, tako kot na primer v Odrancih, občine v povprečju subvencionirajo storitev v višini preko 70 odstotkov. Povprečen uporabnik plačuje približno 36 odstotkov celotnih stroškov storitve, kar znaša okoli 5,4 evra na uro, pojasnijo na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve (MDDSZ). Ponekod morajo starostniki zanjo plačati tudi osem evrov in to je problem za tiste, ki imajo denimo 400 evrov pokojnine, saj si je ne morejo privoščiti ali je dobiti v takšni meri, kot bi jo potrebovali. 

Na prav to cenovno neenakost subvencioniranja pomoči na domu po občinah je opozorilo Računsko sodišče. Ob tem so navedli, da je cena za uro pomoči v domu za starejše v povprečju 17-krat nižja od ure pomoči na domu, pri tem uporabnik pomoči na domu tudi po plačilu občinske subvencije plača za uro oskrbe na domu v povprečju kar 8,5-krat več, kot plača uporabnik za uro oskrbe v domu za starejše. 

Inštitut RS za socialno varstvo (IRSSV) ugotavlja, da je bilo v letu 2017 na čakalnem seznamu za pomoč na domu 524 oseb. Podatkov o tem, koliko upravičencev bi potrebovalo večji obseg pomoči na domu, kot jo lahko prejmejo, pa ni. Za neposredno izvajanje socialne oskrbe, ki se na domu upravičenca lahko izvaja vse dni v tednu, in sicer največ do 20 ur tedensko, je zaposlenih 1007 oseb. 

Socialna inšpekcija Inšpektorata RS za delo spremlja vsebinski del storitve socialne oskrbe na domu in opravlja redne in izredne nadzore pri občinah in izvajalcih oskrbe, torej domovih, CSD-jih, zasebnikih.

Stisko starejših nemalokrat izkoriščajo tudi določeni zasebniki, ki ponujajo storitev socialne oskrbe', ki jo zapakirajo pod pomoč na domu', gospodinjska pomoč'. Socialna inšpekcija je prepovedala izvajanje socialnovarstvenih dejavnosti petim izvajalcem v Posavju v letih 2016 in 2017.

Zaradi velikega pomanjkanja zmogljivosti institucionalnega varstva se povečuje povpraševanje po socialni oskrbi, s tem pa nastajajo čakalne vrste tudi pri dostopu do nje. "Slabost je pripadajoče število ur, saj mnogi to storitev uporabljajo z namenom premagovanja časa do sprejema v dom, vendar pripadajočih največ 20 ur na teden ne zadošča za uporabnike, ki potrebujejo pomoč pri vseh življenjskih aktivnosti in opravilih," opozarjajo na Skupnosti socialnih zavodov. "Število ur ne zadošča tudi za osebe z demenco, ki begajo in potrebujejo stalno spremstvo."

Številni upravičenci storitev pomoči na domu uporabljajo za čas do sprejema v dom, vendar pripadajočih največ 20 ur na teden ne zadošča za uporabnike, ki potrebujejo pomoč pri vseh življenjskih aktivnosti in opravilih.

Ivan o pilotnem projektu Most: 'Brez pomoči drugih ne bi zmogel'

Če si star, če nimaš svojcev, če nimaš nikogar, da bo poskrbel zate, ko sam ne boš več zmogel, enostavno nimaš tiste lučke na koncu predora, opozarja zdravnica in humanitarka Ninna Kozorog. "Ogromno naših starostnikov nam reče, vse, kar lahko naredim, je, da crknem'. Velika večina nima niti toliko financ, da bi si plačala lasten pogreb."

Vsako odlašanje po 18 letih političnega kalkuliranja o sistemskem urejanju dolgotrajne oskrbe je zato nedopustno. Da imamo v državi ogromno ljudi, ki znajo, so strokovni, požrtvovalni, empatični, potrjujejo trije pilotni projekti dolgotrajne oskrbe, financirani iz evropskega denarja v Dravogradu, Celju in Krškem.

Da je temu tako, pritrdi Ivan Zorko iz Krškega, ki brez pomoči drugih ne bi zmogel. Ivan je invalidsko upokojen, ostal je brez obeh nog, s slabimi 500 evri pokojnine. Dokler je lahko, je zanj skrbela žena, zdaj zaradi bolezni tudi sama ne zmore več.

"Ne bi zmogel sam. Tudi žena je 'boga', tudi z eno nogo. Saj že tako težko shajava, od meseca do meseca. Nimaš nikogar, da bi šel v trgovino, nikogar."

Ivanu pomagajo brezplačno, saj gre za pilotni projekt dolgotrajne oskrbe Most, ki je v večini financiran iz evropskih sredstev. Gre za nadgradnjo sistema pomoči na domu, v projekt so ob socialnih oskrbovalcih vključeni tudi fizioterapevti, kineziologi, delovni terapevti, socialni delavci, tehniki zdravstvene nege. Sodelujejo tudi z osebnimi zdravniki, patronažno službo, domom za starejše, splošno bolnišnico, "to je res zdaj tista celostna podpora družini, ker tukaj ni nikoli samo pomoč tej osebi, temu upravičencu, ampak je to nekako pomoč in podpora vsej družini, poudari vodja projekta Most, Carmen Rajer. Podrobno smo o tem pisali v spodnjem članku "7 vlad, 6 ministrov za delo in 13 za zdravje dolgotrajne oskrbe ni uspelo urediti".

 V projektu Most so v letu in pol pomagali 350 občanom Krškega, denarja imajo le še do konca leta. Kako bodo pomagali vsem, ki jih nujno potrebujejo, saj že imajo čakalne sezname, Rajerjeva ne upa niti pomisliti, zakon je nujen. "Mi imamo demografijo, o kateri statistike zelo očitno govorijo in nas prehiteva po levi in desni strani. Obenem imamo tudi mlajše, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo, ki ne sodijo v noben dom starejših občanov in obstanejo v domačem okolju, na skrbi staršev, ki bi že sami potrebovali dolgotrajno oskrbo. To se nam ne bi smelo dogajati."

'Epidemija' zlomljenih kolkov

Kot tretja najstarejša družba v Evropi se soočamo z naglim povečevanjem deleža starejših od 65 let, znotraj te petine pa se še hitreje povečuje delež najbolj starih, 80 oziroma 85 let in več, pravi profesor z Ekonomske fakultete dr. Janez Malačič. "To so tisti, za katere je v resnici treba poskrbeti, povprečna dolžina življenja pa se povečuje. Življenje je zdaj v razvitih državah dolgo že več kot 100 let, na 10 let se povečuje za 2 leti, to pa pomeni 6 ur na dan."

V prihodnjih 35 letih naj bi se delež starejših skoraj podvojil.

Kljub starajoči populaciji so ljudje relativno dobrega zdravja in zato še aktivni, posledično pa je ogromno poškodb. V 10 letih se bo število poškodovancev podvojilo, s številkami ponazori travmatolog dr. Anže Kristan, vodja Urgentnega kirurškega bloka UKC Ljubljana. "Leta 2015 smo na urgenci obravnavali 4300 poškodovancev, starejših od 65 let, po projekcijah bo teh poškodovancev do leta 2025 osem tisoč."

Zlom kolka je ena tipičnih poškodb starostnika, kjer brez operacije ne gre. Tukaj gre za 'nekakšno epidemijo' zlomljenih kolkov. "Če smo leta 2015 imeli poškodovancev z zlomom kolka okoli 1000, jih pričakujemo po naših projekcijah do leta 2025 2000 na leto."

Večina starostnikov je pred poškodbo relativno samostojnih. V glavnem živijo doma, skrbijo sami zase in potrebujejo pomoč samo pri fizično bolj zahtevnih opravilih oziroma pri urejanju uradniških stvari. Po padcu oziroma poškodbi kolka je znano, da se samo nekaj čez 50 odstotkov ljudi tudi na dolgi rok vrne k aktivnostim, ki so jih bili sposobni opravljati pred poškodbo, pojasnjuje Kristan.

Ko je kirurško zdravljenje zaključeno, večina njih vsaj še nekaj časa ne bo sposobna skrbeti sama zase, pripoveduje vodja urgentnega kirurškega bloka, zato ob odpustu iz bolnišnice potrebujejo pomoč za nego in intenzivno fizioterapijo. "Zadnja leta imamo z naraščanjem starejše populacije težave na travmatološki kliniki te ljudi odpustiti iz bolnišnic. Še najmanjše težave imamo z ljudmi, ki že pred poškodbo živijo v domu starejših občanov, kamor se lahko vrnejo po končanem akutno-kirurškem obdobju, kjer imajo nego in rehabilitacijo."

V povprečju ljudje, ki živijo v domu, zapuščajo bolnišnico po zlomu kolka od štiri do pet dni hitreje kot tisti, ki so prej živeli sami doma.

"V bolnišnici lahko mi pripeljemo pacienta z rehabilitacijo in nego precej daleč, vendar so kapacitete v teh akutnih bolnišnicah omejene."  Vsak trenutek morajo imeti vsaj 10 odstotkov, to je 20 postelj prostih, "ker dobivamo nenaročene paciente s ceste". 

Človek po  zlomu kolka nekaj časa ne more biti samostojen. V pomoč so jim negovalni oddelki bolnišnic, ampak so kapacitete relativno majhne. Zgovoren je podatek, da lahko le pol drugi odstotek pacientov iz travmatološke klinike napotijo na nadaljevanje bolnišničnega zdravljenja na negovalni oddelek. "Ena od rešitev je, da se negovalni oddelki okrepijo - kadrovsko in po številu postelj. Ali pa, da bi organizirali nego in rehabilitacijo na domu pacienta." Namreč, za starejše ljudi, ko zamenjajo okolje tako na hitro, po padcu pridejo v bolnišnico, je to hud stres in imajo zaradi tega hude psihične težave, razlaga Kristan, zato je zanje najbolje, da se čim prej vrnejo v okolje, ki so ga navajeni. 

Nujni sta rehabilitacijska centra za starejše, dodatni negovalni oddelki in vsaj dve negovalni bolnišnici

Zelo podobno razmišlja direktorica Bolnišnice Sežana Silvana Šonc. Prepričana je, da bi glede na vedno večje potrebe, potrebovali zraven negovalnih oddelkov v splošnih bolnišnicah, vsaj še dva rehabilitacijska centra za starejše, to so geriatrični rehabilitacijski centri. "Če bi imeli na razpolago skupaj vsaj 250 postelj za obravnavo starejših pacientov v teh centrih, bi se po naši oceni dokaj zadovoljivo odzivali na potrebe po rehabilitaciji starejših, ki bi se vračali v domače okolje. Med temi posteljami  imam v mislih izključno postelje za rehabilitacijo in ne za nego."

Število negovalnih postelj bi bilo potrebno posebej opredeliti za celotno Slovenijo, pravi Šončeva, verjetno bi bilo zaželeno, da jih je v vsaki splošni bolnišnici vsaj med 20 in 30, ob tem pa še večja negovalna bolnišnica v Ljubljani in morda tudi v Mariboru. 

Obstoječe negovalne kapacitete so odločno premajhne. Imamo le eno bolnišnico v Ljubljani s 33 posteljami, prenova razpadajoče nekdanje pediatrije in povečanje kapacitet na 90 postelj pa se že leta odmika. Po državi imamo še pet negovalnih oddelkov v bolnišnicah Sežana, na Golniku in v Murski Soboti, bolnike sprejemajo tudi na Ptuju in Jesenicah, oddelek načrtujejo še v Slovenj Gradcu.

Na Golniku imajo 19 postelj, najdaljša ležalna doba je kar 4,5 leta, medtem ko je z njihove strani priporočena tri tedne. Povprečna ležalna doba v Murski soboti je 27 dni, najdaljša je bila 203 dni, na voljo imajo 47 postelj.

V Sežani negovalni oddelek z največ posteljami

Sredi maja je padla v kopalnici, se udarila v kad in počila sta ji kolk in komolec, pripoveduje Zdenka Macerol. Po 14 dneh zdravljenja v šempetrski bolnišnici je prišla na rehabilitacijo v sežansko bolnišnico na negovalni oddelek. "To je urejena bolnišnica za to podaljšano bolnišnično zdravljenje in sem bila zelo vesela, da so me sem pripeljali."

V Sežani, kjer imajo največji negovalni oddelek v Sloveniji z 90 posteljami, je najdaljša ležalna doba mesec dni. Imajo možnost, ne pa tudi denarja za prenovo dela bolnišnice v nov oddelek z 12 posteljami za izolacijo. "Če bi imeli sredstva, bi pristopili takoj. Imamo dejansko že dokaj dobro pripravljeno dokumentacijo," poudari direktorica Šonc.

Negovalni oddelki so zelo pomembni, trdi Šončeva, saj se lahko pacientu ponudi še zdravstvena nega in oskrba za določeno obdobje, ker so v kategoriji starejših pacientov številni, ki se ne morejo vračati v domače okolje.

Ob vključitvi bolnikov v program rehabilitacije se jih do 70 odstotkov vrača nazaj na svoj dom. "Doprinos je, da starejši pacienti še nekaj let dokaj samostojno ali z delno pomočjo živijo na svojem domu. Letno vključimo v ta program do 1400 pacientov. Naša bolnišnica se z delom svoje dejavnosti razvija v tako imenovani geriatrični rehabilitacijski center na sekundarnem nivoju."