Družba, politika se mora odločiti, koliko je vredno človeško življenje

Nana Fartek in Maja Kolšek Šušteršič sta družinski zdravnici, ki nudita celostno obravnavo starostnika na domu. Sta eni redkih v Sloveniji, ki na željo starostnika prideta na dom in se mu s predpripravo – pregled izvidov, terapij – posvetita. Ključno za starostnika je, pripovedujeta, da si zanj v domačem okolju vzameta dovolj časa, saj ga le tako lahko temeljito pregledata in spoznata njegove kronične bolezni, socialno mrežo in psihično stanje. 

Naredita klinični pregled, ocenita ravnotežje, moč, prehranski status – znano je namreč, da starostniki nimajo apetita, pojejo premalo beljakovin, pijejo premalo vode. Po potrebi preverita tudi spomin, povprašata, kako je s prebavo, odvajanjem vode, spanjem, našteva Kolšek Šušteršičeva. Pogledata tudi starostnikov dom, ki je ponavadi poln ovir, od preprog, ostrih robov, stopnic, kablov, in zaradi njih pogosti padci in poškodbe. Velik del starostnikov, ki konča v domu, pove Fartkova, je prav zaradi tega, ker padejo, postanejo nesamostojni in družina zanje ne more več skrbeti. Kratek povzetek celostnega pregleda 88-letne Zalke Radiković, ki je samoplačniški, si lahko ogledate v spodnjem videu.

Kronični problem družinskih zdravnikov, obe imata več kot desetletje dolgo kariero v družinskih ambulantah, je premalo časa za bolnika, saj jih vsak dan čakajo polne čakalnice in kakšnih 80 bolnikov na pregled, zato družinskim zdravnikom čas ne dopušča dveurnega temeljitega pregleda starostnika, kar počneta sami. Ključno je, pravi Fartkova, "da starostnika pregledamo v stabilni fazi, kako funkcionira, kje ga lahko podpremo, da zmanjšamo možnost za poslabšanja, saj lahko že z majhnimi izboljšavami vplivamo na kakovost in samostojno življenje doma". 

Povezati se želita še s strokovnjaki, ki so dnevno s starostniki – fizoterapevti, delovnimi terapevti, psihologi, saj je marsikdo, ki pride iz bolnišnice, tudi v slabem psihičnem stanju. 

Celostna obravnava bolnika na domu je dopolnitveno delo družinskega zdravnika, poudari Kolšek Šušteršičeva, "ki mu lahko te informacije tudi koristijo za načrtovanje obravnave bolnika v prihodnje". 

Posebne geriatrične bolnišnice v Sloveniji ni, ni niti zdravniške specializacije za geriatrijo

Sistem pomoči starejšim ne deluje, stroke in službe v skrbi za starejše niso povezane, starostnike pošiljajo od vrat do vrat, celostno jih obravnavajo le v Centru za geriatrično medicino v Bolnici Petra Držaja UKC Ljubljana in v Enoti za psihogeriatrijo UKC Maribor. Postelj in osebja je premalo, saj država rešitev nima. Nima niti vizije, da bi zgradila geriatrično bolnišnico, kjer bi preučevali, lajšali in zdravili starostne bolezni.

V Centru za geriatrično medicino imajo hospitalni oddelek s 16 posteljami, letno obravnavajo 600 bolnikov, toliko tudi v specialistični ambulanti, medtem ko beležijo v ambulanti družinske medicine okoli 8000 obravnav letno, pojasnjuje vodja Gregor Veninšek. Za starostnike skrbijo trije specialisti interne medicine, en zdravnik družinske medicine, štiri diplomirane medicinske sestre, petnajst srednjih medicinskih sester, dve fizioterapevtki. 

Primarijka Mojca Muršec, vodja enote za psihogeriatrijo, ki deluje znotraj oddelka za psihiatrijo UKC Maribor, pove, da imajo na voljo 34 postelj, zaposleni so trije specialisti psihiatrije, psiholog, dva delovna terapevta, pet diplomiranih in 17 srednjih medicinskih sester ter socialni delavec. Lani je bilo hospitaliziranih 478 bolnikov. 

"To so bolniki  z različnimi duševnimi motnjami v starosti, med njimi mnogi z demenco, ki postanejo v svojem okolju nenadoma zbegani, neznajdeni, so sočasno telesno bolni, ali tisti, pri katerih se je ob demenci razvila sekundarna simptomatika, zaradi katere s svojim početjem postajajo nevarni sebi in drugim. Zgodi se , da so razlogi za obisk psihiatrične sprejemne ambulante povezani z željo po sprejemu socialne narave. Prevladujeta osamljenost in revščina. Pogosto se na sprejemu znajdejo bolniki, ker njihovi bližnji zaradi svoje nemoči in izgorelosti zanje ne morejo več poskrbeti, in tudi takšni, ki tega preprosto nočejo. Še poseben problem predstavljajo finančne ali duševne zlorabe pri bolnikih z demenco."

Muršec ob tem poudarja, "če bi bila organizirana celostna oskrba starejših na domu in bi delovale tudi vse ostale službe, ki se ukvarjajo s starostniki, je postelj dovolj, v realni situaciji pa jih močno primanjkuje".

Veninšek doda, da bi bilo glede na potrebe populacije smiselno, da bi imeli na voljo več površin, postelj, opreme in osebja. "Naš namen je, da se, poleg večjega števila obravnav, večjemu številu posameznikov lahko dodatno ponudi tudi intenzivna zdravstvena nega in več aktivnosti zunaj postelje, ki bi prispevale k ohranitvi ali povrnitvi posameznikove avtonomije."

Veninšek poudari, "značilnost naše obravnave je v tem, da ne naslavljamo samo bolezni, ampak poskušamo poleg ozdravitve bolezni zagotoviti tudi povrnitev ali ohranitev avtonomije s preprečevanjem s hospitalizacijo povezane telesne neaktivnosti, neustrezne prehranjenosti in zapletov, kot je delirij. Če je ob sprejemu gibalno avtonomnih manj kot 10 odstotkov bolnikov, pa je takih ob odpustu skoraj tretjina."

Povprečna starost bolnikov je 83 let, večino, okoli 97 odstotkov, sprejmejo preko Internistične prve pomoči. So akutno bolni in ob sprejemu večinoma komaj pokretni, odvisni od tuje pomoči. "Poleg dejstva, da so akutno bolni, so tudi resno bolni, smrtnost na naši enoti je zadnja leta med 10 in 15 odstotki."

Slovenija nima vizije za geriatrijo, niti nima specializacije oziroma subspecializacije

V Sloveniji specialistov geriatrične medicine ni. Študij je v večini držav v Evropi organiziran kot samostojna specializacija ali vsaj kot subspecialistično izobraževanje, v naši državi pa ni niti enega niti drugega, opozarja Muršec. Specializacijo oziroma subspecialzacijo bi potrebovali takoj. "O tem sploh ni več nikakršnega dvoma. Že danes zamujamo za več desetletij in tudi bližnja prihodnost ni bistveno bolj optimistična. Pot do specializacije iz geriatrije je dolga in je brez namere, programa in učiteljev v nobenem primeru ni mogoče izvesti."

V Sloveniji je prisoten strah pred spremembami, ki jih prinaša starajoča se populacija, in iz tega izhajajo želje in pobude po novih vsebinah in morda tudi specialistih, poudari Veninšek in doda, da je premalo razumevanja, kaj geriatrična medicina je in kaj so z dokazi podprte prakse, ki bi jih v Sloveniji veljalo uvesti. 

"Ker Slovenija geriatrične medicine kot panoge nima, vseeno pa se seveda tudi pri nas obravnavajo geriatrični bolniki, bi pred večjimi posegi v zdravstveni sistem veljalo napraviti celovito analizo stanja. Žal je na tem področju politika že napravila svoje in vključila razvoj geriatričnih kapacitet v svojo strategijo, tudi ZZZS je očitno naklonjena novostim, so pa zadrege na strani delodajalcev, ki ne prepoznajo priložnosti za izboljšanje svojih storitev, in počasnost medicinskih strok, ki pogosto ocenjujejo, da zadoščajo manjše prilagoditve znotraj obstoječega sistema in vsebin, praviloma v smislu pomanjkanja časa, denarja in opreme."

Veninšek pravi, da jasnih standardov, kakšna bi naj bila preskrbljenost populacije s specialisti za obravnavo geriatričnih bolnikov, ni. Izkušnje, prakse in kvalifikacije po svetu so zelo različne. Po predlaganih normativih iz ZDA bi potrebovali okoli 160 geriatrov. Glede na prakso v EU pa bi naj bil en geriater na od 2.500 do 10.000 prebivalcev, starejših od 65 let, torej bi bilo primerno, da imamo od 40 do 200 geriatrov. Da bi bi jih potrebovali vsaj 200, pa trdi primarijka Muršec, predstojnica enote za psihogeriatrijo UKC Maribor in postreže dve skrajnosti v Evropi. Švica ima na tisoč prebivalcev zgolj 0,02 geriatra, Danska pa 1,2 specialista na tisoč prebivalcev. Teh pa ni, čeprav je že leta 2013 program geriatrije potrdil Zdravstveni svet, ki deluje kot posvetovalni organ Ministrstva za zdravje (MZ).

V Franciji in na Nizozemskem imajo zdravniki, ki delajo izključno s starejšo in obnemoglo populacijo dodatno kvalifikacijo, v Avstriji je to podiplomsko usposabljanje, v katerega se lahko vključi praktično vsak zdravnik. Podobna tehnična možnost je tudi v Sloveniji s pomočjo dodatnega usposabljanja za pridobitev posebnih znanj, vendar bodo potrebne določene sistemske spremembe.

Da sistem pomoči starejšim ne deluje, Mojca Muršec opozarja že leta. Slovenci pa se kar staram. Starejših od 80 let je 5,5 odstotka ali 115 tisoč Slovencev. Čez 30 let bo starejših od 65 tretjina državljanov. Zato so ukrepi države nujni, opozarja primarijka Muršec.

Izmed vseh starostnikov so zagotovo najbolj ranljivi bolniki z demenco in hkrati z njimi njihovi svojci. Zaplete se že pri tem kaj napraviti, ko se nekaj nenadoma spremeni, ko se čez noč pojavi nemir ali se povečajo potrebe po oskrbi. Tudi če imajo bolniki z demenco še svoje partnerje ali otroke, ki skrbijo zanje, praviloma ti čez noč ne morejo storiti prav veliko. 

Dostopnost z naslova pravičnosti ni najboljša, priznava Veninšek in opozarja, nekje je treba začeti. Smiselno bi bilo, da imamo v vseh slovenskih bolnišnicah enote za geriatrično medicino, poudarja, ki so kadrovsko dovolj močne, poleg zdravnikov tudi ustrezno usposobljeno negovalno osebje, klinično osebje, delovne in fizioterapevte in tudi socialnega delavca. "Mi imamo privilegij, da takšen tim imamo in s tem dosegamo zelo dobre rezultate."

Posledic epidemije demence se država ne zaveda, številke so alarmantne

S staranjem prebivalstva se povišuje tudi delež vse bolj odvisnih bolnikov, še najhitreje delež bolnikov z različnimi oblikami demence, opozarja Muršec, ki jih je po oceni že skoraj 50 tisoč, čez 30 let jih bo že 100 tisoč. Po svetu je dementnih že približno 47 milijonov ljudi, demenca je epidemija 21. stoletja, ki obremenjuje tudi svojce, ker imajo v  domovih omejeno število stanovalcev na dementnih oddelkih. 

Čakanje na prosto posteljo je izjemno dolgo in mukotrpno. Letos bo predvidoma dokončana nova enota Doma upokojencev Center ob Regentovi cesti v Ljubljani, v kateri bo 44 mest za stanovalce z demenco, kar je občutno premalo glede na potrebe. Agonija se nadaljuje.

Če v začetnih obdobjih bolezni bolniki ob manjši pomoči svojih bližnjih še lahko poskrbijo zase, pa se z napredovanjem bolezni kasneje postopoma sposobnost samooskrbe vse bolj zmanjšuje do popolne odvisnosti.  V Sloveniji je po oceni vsaj 10 tisoč bolnikov z napredovalnimi stopnjami demence, torej tistih, ki že potrebujejo celodnevno pomoč, vodenje in neredko celo nadzor. "Na vse to nismo pripravljeni in tega nas je lahko resnično strah. Problem je, ker v naši državi sploh ne vemo, kaj kdo počne na področju pomoči starejšim, ne vemo, kje kaj poteka, smo pa v situaciji, ko s celostnim programom in protokolom izvajanja pomoči ne bi smeli več odlašati."

Koliko je vredno človeško življenje starejših, se sprašuje eden najvidnejših strokovnjakov za področje demence, starizma, zdravnik nevrolog prof. dr. Zvezdan Pirtošek, ki v ospredje postavlja starizem. To je sistematično stigmatiziranje, zapostavljanje in diskriminacija starejših.

Politika je, namesto da bi pisala vizijo, energijo usmerjala v strankarska preigravanja. Ali kot reče profesor Pirtošek, "dostikrat sem imel ta občutek, da nas bolj vodi misel na volitve, ki bodo čez leto, kot pa recimo neka vizija življenja našega naroda, mladih in starih čez desetletja in v naslednja stoletja".

Geriatrija, demenca, starizem – izjemno kompleksna in pomembna vprašanja, še ena več, ki jih politika daje na rob družbe in sprejema strategije, ki so mrtve črke na papirju – kot vlada izpred treh let o obvladovanju demence. Časa za strategije ni več, v Sloveniji imamo vrhunsko stroko in mlade empatične zdravnike, ki znajo in želijo pomagati najranljivejši skupini, da bi starost čim bolj kakovostno preživeli. Staramo se vsi, tudi politiki, ki imajo moč in dolžnost poskrbeti za starostnike.