DEJSTVA: Največkrat grešil Erjavec, Šarec nekonkretno

Erjavčeva izjava, da Slovenija za zdravstvo namenja 3,5 odstotka BDP, ne drži

Predsednik SD Dejan Židan trdi, da bi morala Slovenija nameniti več denarja za zdravstvo, ker da namenja samo 8,6 odstotka BDP.

Izjava sicer drži, a problem je, kot opozarja ekonomist dr. Anže Burger, odtekanje, ne pa premalo denarja za zdravstvo. Povprečje držav OECD je 9 odstotkov, vendar precej bolj razvite države - Irska in Islandija, recimo - dajeta za zdravstvo podoben delež BDP: Irska 7,8 odstotka, Islandija pa 8,6 odstotka BDP, čeprav ima Islandija 1,54-krat, Irska pa 2,2-krat višji BDP na prebivalca od Slovenije. Avstrija za zdravstvo 10,4 odstotka BDP-ja, kažejo zadnji podatki OECD za leto 2016.

Izjava predsednika Desusa Karla Erjavca, da Slovenija namenja za zdravstvo 3,5 odstotka BDP, Avstrija 11 odstotkov BDP, pa ne drži ne za Slovenijo ne za Avstrijo.

In še ena izjava Karla Erjavca, ki ne drži: V Sloveniji imamo premalo zdravnikov. Slovenija ima 2,8 zdravnika na tisoč prebivalcev, Irska in Velika Britanija enako kot Slovenija, Kanada in ZDA 2,6 zdravnika na tisoč prebivalcev. Podobno je pri številu medicinskih sester. Slovenija jih ima 8,8 na tisoč prebivalcev, Avstrija 8,1, Velika Britanija 7,9, povprečje držav OECD pa je 9 sester na tisoč prebivalcev.

Levica in Luka Mesec bi prepovedala popoldansko delo zdravnikov v zasebnem sektorju

Ustavni pravnik dr. Samo Bardutzky opozarja na možnost ustavne spornosti takšne napovedi.

"Omejitev oziroma prepoved dela zdravnikov v javnih in hkrati v zasebnih zavodih je lahko sporna z vidika 74. člena Ustave Republike Slovenije, ki določa svobodno gospodarsko pobudo. Poseg v ustavno zagotovljene človekove pravice je mogoč le z zakonom in ob upoštevanju testa sorazmernosti. "Pri ukrepu, ki ga predlaga Levica, bi bilo torej nujno preveriti, ali je cilj mogoče doseči z drugačnimi ukrepi: če je torej dostopnost zdravstvenih storitev mogoče doseči na druge načine, bo takšna prepoved težko prestala preizkus ustavne skladnosti."

Erjavec bi odgovornim za bančno luknjo prepovedal delati v bankah

Karl Erjavec pravi, da tisti, ki so odgovorni za bančno luknjo, nikoli več ne bi smeli delati v bankah.

Dr. Samo Bardutzky opozarja, da se najprej pojavi vprašanje, koga šteti za "odgovornega za bančno luknjo". Ustava določa, da ni nihče kriv, dokler mu ni krivda dokazana s pravnomočno sodbo. Poleg tega bi bila takšna prepoved sporna z vidika ustavno zagotovljene svobode dela (49. člen Ustave RS). V nasprotnem primeru tvegamo tudi obsodbe pred Evropskim sodiščem za človekove pravice. Posledica, ki sledi takšni ugotovitvi (po tem predlogu npr. prepoved dela v banki), pa mora prestati test sorazmernosti. To pomeni zlasti, da istega cilja ni mogoče doseči z ukrepi, ki manj omejujejo svobodo dela.

Ukrep, ki ga predlaga DeSUS,bi bila verjetno z ustavnega vidika precej podobna ukrepu, ki ga je v preteklosti že uveljavljal zakon o gospodarskih družbah (prepoved opravljanje managerske funkcije tistim, ki so gospodarske družbe, v katerih so prej opravljali funkcijo poslovodstva, spravili v stečaj oziroma insolventnost). Naveden ukrep ni prestal ustavnosodne presoje, kar pomeni, da je potrebno biti pri podobnih rešitvah posebno previden.

Tonin obljublja ustanovitev posebnih sodišč

Že nekaj časa Tonin govori o nujnosti ustanovitve posebnih sodišč, ki bi se ukvarjala samo s pregonom bančnega kriminala. A pri tej obljubi je, kot opozarja dr. Bardutzky, treba biti pozoren. Ustava namreč po eni strani prepoveduje ustanavljanje izrednih sodišč, kar pomeni, da ni mogoče ustanoviti sodišča, ki naj se ukvarja s točno določenim dejanskim stanjem ali točno določenimi osebami. Pri majhnem številu primerov, ki naj bi jih tako posebno sodišče obravnavalo, je meja med posebnim in izrednim sodiščem komaj še vidna. Ustava vsakomur zagotavlja, da mu bo sodil naravni sodnik: sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom. V majhni državi z majhnim številom sodnikov in primerov se lahko zgodi, da bo zagotavljanje naravnega sodnika praktično nemogoče. V takšni situaciji pa se poveča nevarnost poskusov političnega vplivanja na sodnike - od tega, kdo dobi sodniško funkcijo na takšnem sodišču, do sprejemanja odločitev v konkretnih primerih.

Mesec: V času Cerarjeve vlade so se profiti dvignili za 300 odstotkov, minimalna plača pa se je zvišala le za 6,8 odstotka

V Levici so prepričani, da je za gospodarske uspehe potrebno nagraditi delavce, ne le menedžerje.

Številke sicer držijo. Toda: v Sloveniji je po zadnjih podatkih Eurostata delež dobičkov nefinančnih podjetij tretji najnižji v Evropski uniji, neto donos na lastniški kapital pa 9,9 odstotka in s tem bistveno nižji od povprečja EU, ki je 19 odstotkov. Naše gospodarstvo je torej še vedno podpovprečno dobičkonosno, zato je tudi investicijska stopnja pod povprečjem: za Slovenijo 20 odstotkov, povprečje EU je 23 odstotkov. Podatki za Češko: 29 odstotkov, za Slovaško: 28 odstotkov. Vir: Eurostat.

Kdo je kriv za propad privatizacije NLB

Predsedniki strank so se sporekli tudi glede krivde za neuspelo prodajo NLB. A to ni zasluga samo ene vlade, opozarja ekonomist dr. Burger: krivdo za propadlo privatizacijo NLB nosijo tako leve kot desne stranke. Med letoma 2004 in 2008 so se v prvi Janševi vladi odločili, da dogovora z Belgijci ne bodo izpolnili, ker bi tako "izgubili možnost reguliranja banke".

Ob koncu prve Janševe vlade so sicer izvajali skrbne preglede NLB. V igri sta bila zasebna naložbena sklada Apax in Blackstone. Iz prodaje ni bilo nič, postopek je propadel.

Okoli leta 2010 se je tedanji predsednik vlade Borut Pahor odločil, da bi Belgijcem prepustil celotno NLB. A so ga povozili lastni ministri na čelu s tedanjim ministrom Francijem Križaničem in "strici iz ozadja", kot je Pahor poimenoval vplivne levičarje. Tudi iz tega ni bilo nič. Sledilo je nekaj dokapitalizacij na račun davkoplačevalcev, od leta 2007 smo samo za dokapitalizacijo plačali skupaj 2,2 milijarde evrov.

Cerar o razlogih za denarno socialno pomoč

Po besedah ustavnega pravnika dr. Sama Bardutzkyja je treba paziti, ko govorimo - kot denimo SMC - o razlogih za to, da nekdo potrebuje denarno socialno pomoč, in poudarjati, da imajo nekateri za to tudi (ali pa "celo") objektivne razloge.

Zakon o socialno varstvenih prejemkih namreč za celo vrsto ravnanj in odločitev prejemnika denarne socialne pomoči določa kot posledico, da denarno socialno pomoč izgubi. Povedano drugače: Večina subjektivnih razlogov (kot denimo dejstvo, da delavec dobi odpoved iz krivdnih razlogov ali da dela na črno), je že zajetih z zakonom o socialno varstvenih prejemkih in imajo za posledico to, da posameznik do denarne socialne pomoči ni upravičen.

Po Toninovo bi prejemniki denarne socialne pomoči morali opravljati družbeno koristna dela

Pri obljubi NSi, da bodo prejemniki denarne socialne pomoči morali sprejeti tudi opravljanje družbeno koristnih del, sicer bodo izgubili pravico do pomoči, je po mnenju ustavnega pravnika dr. Sama Bardutzkyja treba opozoriti na že veljavno zakonodajo.

Že po veljavni zakonodaji ima prejemnik socialne denarne pomoči praviloma dolžnost "sprejeti vsako zaposlitev, ki mu jo ponudi oziroma na katero ga napoti zavod" (42. člen zakona o socialno varstvenih prejemkih). Poleg tega po določbi drugega odstavka 28. člena tega zakona do pomoči ni upravičena oseba, ki odkloni vključitev v ukrep aktivne politike zaposlovanja. Med ukrepe aktivne politike zaposlovanja pa sodijo tudi javna dela, ki bi jih lahko označili tudi kot družbeno koristna dela. Takšno javno delo je bila na primer pomoč v primeru elementarnih nesreč pri sanaciji in obnovi gozdov po žledolomu, pa tudi pomoč osebam na področju mednarodne zaščite.

Navedeno pomeni, da obveznost, kot jo napoveduje NSi, v veljavni zakonodaji že poznamo.