Višje sodišče Tomiću znižalo kazen s 17 let in pol na devet let

Višje sodišče v Mariboru je odločilo o pritožbi obeh zagovornikov Janka Tomića za uboj in tri poskuse uboja maja 2018 v Krčevini pri Ptuju. Pritožbi je delno ugodilo in znižalo kazensko sankcijo s 17 let in šest mesecev zapora na skupno devet let zapora, je povedal  eden izmed Tomićevih zagovornikov Damijan Donko in pojasnil, da je sodišče skoraj razpolovilo višino kazni, ki je bila izrečena na prvi stopnji, kar si šteje kot vsaj delni uspeh v tej pravdi. Po njegovem mnenju je odločitev tudi pokazatelj tega, da je bila celotna kaznovalna politika in sojenje samo na prvi stopnji nepošteno in da odločitev sodišča prve stopnje ni bila zakonita in pravilna.

A odločitev višjega sodišča ne pomeni, da ne bodo nadaljevali poti z izrednimi pravnimi sredstvi, tako na vrhovnem kot, po potrebi, tudi na ustavnem sodišču. Donko namreč meni, da je v tem konkretnem primeru moč dokazati, da obdolženi ni kriv oziroma mu ni moč dokazati krivde, pri čemer se poleg elementov silobrana definitivno pojavlja vprašanje njegove prištevnosti v samem času dejanja, pri čemer je bil afekt, torej stanje močne smrtne prestrašenosti, ugotovljen že z izvedencema klinične psihologije in klinične psihiatrije tekom postopka na prvi stopnji, ki sta bila privedena kot izvedenca. Njuno izvedeniško mnenje je tudi podkrepljeno in poglobljeno z izvedeniškim mnenjem, ki ga je Donko sam pridobil od strokovnjaka, tudi sodno zapriseženega psihiatra, dr. Mateja Kravosa, ki je poleg afekta ugotovil, da je bil obtoženec v času ravnanja v stanju, ki je ekvivalentno bistveno zmanjšani prištevnosti.

Ne glede na zaključke in ugotovitve sodišča druge stopnje, s katerimi se Donko sicer delno strinja, pa meni, da bi bilo treba v večji meri upoštevati dejstvo, da so obdolženca v takšno stanje zavesti, ki je bila nedvomno zožena in usmerjena v obrambo sina, spravili prav napadalci s svojim brezobzirnim napadom, ki je bil nedvomno organiziran sredi noči s hladnim orožjem. Vse to po mnenju zagovornika narekuje, da se obdolženega ne bi smelo, v kolikor bi se sploh lahko ugotavljala njegova voljna in zavestna komponenta naklepa, ki ga pa po mnenju obrambe ni moč dokazati in skazati na podlagi izvedenega dokaznega postopka, še dodatno kaznovati oziroma se obramba zavzema, da se mora kazen v celoti odpustiti.

"Dokazni postopek na prvi stopnji nikakor ni bil izveden pošteno, več dokaznih predlogov obrambe je bilo neutemeljeno zavrnjenih, med drugim rekonstrukcija kot tudi postavitev izvedenca okulista, ki sta po mnenju obrambe ključna dokaza, da obtoženi ni vedel, koliko je napadalcev in jih sploh ni videl, kaj šele, da bi za njimi usmerjeno streljal, kot mu to očita obtožba in kot takšne obtožbene teze povzema v sodbi tako sodišče prve kot druge stopnje," pojasnjuje Donko. Po mnenju obrambe tega ni moč dokazati, ko rekonstrukcija ni bila opravljena in ko izvedenec okulist ni podal izvedeniškega mnenja, kljub zatrjevani kratkovidnosti obdolženega in streljanja sredi noči na slepo, in bi torej definitivno o dvomu obdolženega, slednjega morali oprostiti ali pa mu vsaj kazen odpustiti. 

"Zavzemali se bomo, da nadaljujemo pot z izrednimi pravnimi sredstvi kar se tega tiče, nedvomno pa pozdravljam odločitev višjega sodišča v tem delu, ko so skoraj razpolovili kazen, kar je nedvomno pokazatelj, da je bilo pred sodiščem prve stopnje sojenje nepošteno in v večji meri kršena pravica do obrambe," poudarja Donko.

Obramba se zavzema za to, da če človek brani tiste pravne vrednote, ki jim pravo daje primarno pravno varstvo in za katere demokratična družba od primarne civilizacije uči otroke, kaj je prav in kaj narobe in kaj je treba braniti, in ko človek to naredi, nedvomno ne bi smel biti kaznovan, glede na vse konkretne okoliščine, pojasnjuje Donko. Če pa bi že bil kaznovan in bi se spoznalo, da je bila njegova zavest in volja v takšni meri, da bi se mu dalo očitati eventuelni naklep, pa se mu po mnenju obrambe ne da, bi pa vse okoliščine primera, skladno s 3. odstavkom 23. člena KZ, bilo treba s tem primerom kazen odpustiti, ker je bilo dejanje storjeno iz močne prestrašenosti, torej afekta, ki je bil potrjen od vseh izvedencev. "Sodišče ima vso zakonsko podlago in vse možnosti da bi to naredilo, pa se sodišči tega nista poslužili, zato bo s pravdo nedvomno treba nadaljevati," je še pojasnil.

Spomnimo.

Obračun se je zgodil 26. maja 2018 v Krčevini pri Ptuju, ko so okoli tretje ure zjutraj štirje moški, stari od 25 do 29 let, skušali nasilno vstopiti v stanovanjsko hišo, da bi pretepli 20-letnega Žana Tomića. Pred tem so na dvorišču že poškodovali osebni avtomobil. Pri poskusu vstopa v hišo so razbili kletno okno in grozili, da bodo 20-letnika ubili. Njegov 51-letni oče je z balkona s pištolo večkrat ustrelil v zrak. Med begom je 25-letni osumljenec utrpel dve strelni poškodbi, 29-letnik pa je poškodbam na kraju dogodka podlegel.

Trije napadalci so se brez pokojnega z avtomobilom odpeljali proti Mariboru, a so jih policisti izsledili in ustavili v Zgornjem Dupleku. 27-letnemu in 29-letnemu osumljencu so odvzeli prostost, ustreljenega 25-letnika pa so z reševalnim vozilom odpeljali v mariborsko bolnišnico. 

Policija je sicer vse štiri napadalce v preteklosti že obravnavala v povezavi z različnimi kaznivimi dejanji zoper življenje in telo, medtem ko oče in sin iz Krčevine doslej še nista bila v kazenskem postopku. Napadalci so tja prišli brez strelnega orožja, so pa imeli s sabo nož. Družina strelca, ki je policiste počakal na svojem domu, je pištolo posedovala legalno, saj je imela dovoljenje zanjo njegova partnerica.

Ravnanje tožilstva in sodišča v še enem odmevnem primeru

Zanimivo je, da sodišča in tožilstvo različno precenijo kaznivo dejanje, za katerega obtožilo obdolženca. Medtem ko pri Tomiću vztrajajo pri kaznivemu dejanju uboja in treh poskusov uboja, o silobranu pa ne želijo slišati, pa spomnimo na primer Luke Vlaovića in ravnanje tožilstva ter sodišča v tem primeru. Leta 2013 je omenjeni z nožem poskušal ubiti moškega, ker se je zaljubil v njegovo dekle. Ko je Vlaović dejanje priznal, so tožilci dejanje prekvalificirali iz poskusa umora v poskus uboja, čeprav gre pri umoru lahko za koristoljubje ter umor na grozovit, krut in zahrbten način, kot je bilo v omenjenem primeru. 

Vlaović je bil tako obsojen le na štiri leta zapora, čeprav bi mu lahko dosodili od 5 do 30 let, če bi mu sodili za umor. Štiri ljubljanske tožilce je zaradi njihovega dela v omenjenem primeru čakal strokovni nadzor, ki je pokazal, da je bila obravnava takrat mladega pravnika Vlaovića premila, saj bi mu morali soditi za poskus umora in ne uboja, a kljub dokazanim nepravilnostim tožilcev ni doletela sankcija.

Je pa njihova napaka oktobra letos drago stala mlado žensko in njeno hčerko, saj ju je Vlaović, ki je milo zaporno kazen medtem že prestal, poskušal zastrupiti, domnevno s psihoaktivnimi snovmi oziroma pomirjevali. Obe sta še pravočasno poiskali zdravniško pomoč.