Prve besede Elisabeth Fritzl po osvoboditvi: ’Nihče mi nikoli ne bo verjel’

Ko so aprila 2008 policisti vstopili v klet stanovanjske hiše v avstrijskem Amstettnu, niso mogli verjeti svojim očem. Videli so svet, povsem izoliran od zunanjega, kjer je takrat 42-letna Elisabeth Fritzl živela s svojimi otroki. Vsi so bili sad incesta. Njen oče, ki je na skrivaj zgradil in opremil klet pod hišo in vanjo zaprl svojo hčer, ko je imela vsega 18 let, jo je ves čas posiljeval.

Čeprav so dokazi jasno kazali tako na ločin kot tudi na zločinca, žrtev ni bila pripravljena takoj spregovoriti. "Tako ali tako mi nihče ne bo verjel," so bile po besedah takratnega vodje preiskave Willibalda Reitnerja njene prve besede policistom. Razkril jih je avtorjem dokumentarca z naslovom Fritzl: Kaj se je zgodilo potem, ki ga bo nocoj predvajala britanska televizija Channel 5.

Policisti so si morali najprej pridobiti njeno zaupanje, kar je potekalo postopno. Težko jo je bilo prepričati, da ji bodo prisluhnili in verjeli. "Če povem vse tako, kot se je zgodilo, mi ne bo nikoli nihče verjel," je pred devetimi leti ponovila svoje dvome. Nazadnje je le spregovorila, a pod pogojem, da ji nikoli več ne bo treba videti svojega ječarja. Imenovala ga je z besedo "on", nikoli mu ni rekla oče.

Leta zlorab so se iztekla, ko je najstarejša hči, takrat 19-letna Kerstin, padla v komo in jo je Fritzl odpeljal v bolnišnico. Elisabeth naj bi takrat v njen žep skrila listek s prošnjo po pomoči. Dekletu so odpovedovale ledvice, zaradi pomanjkanja vitaminov je izgubila vse zobe, zakaj je padla v komo, pa zdravniki nikakor niso uspeli ugotoviti.

Elisabeth je v ujetništvu rodila sedem otrok, pri čemer je eden umrl tri dni po rojstvu. Test DNK je pokazal, da je Josef oče vseh šestih otrok, ki so preživeli. Trije – poleg najstarejše Kerstin še v času razkritja zločina 18-letni Stefan in petletni Felix – so bili zaprti v kleti poleg svoje matere. Preostali – 14-letna Monika, 12-letni Alexander in 16-letna Lisa – so v hiši nad temnico živeli dokaj normalno življenje z očetom, ki je hkrati tudi dedek, in njegovo ženo.

Vsi otroci iz kleti so imeli resne zdravstvene težave, bili so slabokrvni in imeli okvarjen vid. Težke razmere so pustile posledice tudi na njihovem telesnem ustroju. Bili so nizke postave in šibki, zaradi pomanjkanja prostora so hodili sključeno. Dnevne svetlobe do osvoboditve iz ujetništva sploh niso videli, tudi komunicirali so le s težavo.

Danes 51-letna Elisabeth naj bi danes na skrivni lokaciji v Avstriji živela s svojimi otroki. O letih ujetništva nikoli ni javno spregovorila. Še vedno pa je v stikih z Reitnerjem, prvim človekom, ki ji je ponudil pomoč. Nekaj mesecev po koncu preiskave mu je poslala ganljivo zahvalo. "Dovoli mi, da se ti zahvalim za pomoč. Pri nas si bil v času težke preizkušnje. Ko smo potrebovali tvojo podporo, si bil tu za nas. Izkušnja, da je nekdo ob nami, da nas brezpogojno podpira, je bila za nas kot darilo. Zavedamo se, da z ljudmi, kot si ti, ki nas podpirajo, nismo sami. Upam, da bo kdo podpiral tudi tebe, če boš kdaj potreboval pomoč."