Družina umorjenega Danijela dvomi v pošteno sojenje: 'Mrtva usta ne govorijo'

35-letni Danijel Božić je izginil 15. novembra 2019 v Ankaranu. Njegova družina je 14 dni tavala v temi in ga iskala, brez uspeha. Šele 30. novembra je stekla obsežna iskalna akcija, v kateri je sodelovalo več kot 200 policistov in kriminalistov, 60 pripadnikov Gasilsko reševalne službe Kranj in Potapljaška reševalna enota Kranj. Naslednjega dne so v plitkem grobu v gozdu v okolici Kranja našli njegovo truplo – izkazalo se je, da je bil brutalno umorjen. Imel naj bi vidne poškodbe na glavi, oči pa prelepljene z lepilnim trakom. Njegova bunda je bila razbarvana in poškodovana, ob truplu pa so med drugim našli več nabojev in prazne plastične embalaže varikine. 

Zakaj je moral Danijel umreti, uradno še ni znano, neuradno pa naj bi se vmešal v mamilarske posle zloglasnega Kavaškega klana, ki je bil v Sloveniji okraden. Iz hiše pri Naklem, v kateri so skrivali drogo, naj bi namreč izginilo za dva milijona evrov kokaina. 

"Ne bom rekla, da je bil Danijel čist kot solza, daleč od tega. Ni bil pa nek velik kriminalec. V tej zgodbi se je znašel, ker je bil naiven. In ker je mislil, da so fantje, s katerimi je odraščal, njegovi prijatelji. Nismo ponosni na to, da je bil v tej družbi, mogoče je kdaj komu tudi naredil kakšno uslugo, ki ni bila zakonita. Da bi pa pokradel za ne vem koliko milijonov droge? V to me ne more prepričati nihče. Tega si ne bi upal!" je prepričana njegova sestra Sladjana, ki je spregovorila za 24ur.com. 

Pa ne samo poguma, ni imel niti sredstev niti ljudi, ki bi mu pri tem pomagali, še dodaja. "Če bi bilo to res, kje je potem ta denar? Danijel ni imel v žepu niti 20 evrov. Še ko je umrl, je imel pri sebi 50 evrov. Njegova žena je na socialni, mama mu je dajala denar za tank bencina ... Tega denarja ni! A najlažje je obtožiti nekoga, ki je mrtev. Danijel je zdaj kriv za vse, saj mrtva usta ne govorijo!"

Ugrabili so ga, ga umorili in zakopali 

In kaj se je pravzaprav zgodilo tiste noči, ko je Danijel izginil? Sladjana nam pove zgodbo, kakršno pozna družina. Danijela je njegov slepi prijatelj Žarko Tešanović prosil, naj ga odpelje v Italijo. To ni bilo nič nenavadnega, saj sta bila prijatelja od otroštva in Danijel ga je pogosto prevažal. V avtu se jima je pridružil še Klemen Kadivec - domnevni vodja slovenskega Kavaškega klana, ki pa naj ga Danijel pred tem ne bi osebno poznal. Na krožišču pri Ankaranu naj bi Kadivec dejal, da se mu zdi, da jih zasleduje policija, in Danijelu predlagal, naj zavije k pekarni, da zadevo preverijo. Danijel je to storil, in ko so parkirali, naj bi Kadivec Tešanoviću dejal, da gresta s "tamalim" pogledat za vogal. Tam ju je čakal še en avtomobil, v katerem sta bila Kadivčev brat Blaž in črnogorski državljan Bojan Stanojević, ki naj bi bil – skupaj s še dvema moškima - najet posebej za to kaznivo dejanje. Dvojica naj bi Danijela najprej strpala v prtljažnik, nato pa napadla še slepega Tešanovića, ki je čakal ob avtomobilu in kadil. Zvezala sta ga in ga udarjala s pištolo po glavi. Vse skupaj naj bi videla priča, ki je tudi obvestila policijo. Ta je prihitela na kraj dogodka in ju, čeprav sta poskušala zbežati, prijela. Pretepenega Tešanovića so odpeljali v izolsko bolnišnico, za Danijela, ki so ga v prtljažniku že peljali proti Okroglem pri Naklem, pa je bilo žal prepozno. 

Če je družina Božić sprva mislila, da se je Danijel zgolj znašel ob napačnem času na napačnem mestu, se ji zdaj vse bolj dozdeva, da je umrl, ker je vedel preveč. Ali pa celo, da so mu vse skupaj podtaknili. 

"Sprva sem verjela vsemu, kar mi je Žare rekel. Potem pa sčasoma vidiš, da se stvari ne ujemajo. Kar naenkrat je izgubil spomin – tistega, kar je povedal meni osebno, se na sodišču ni več spomnil. Ali ni to čudno? Mogoče se koga boji, ampak jaz potem ne bi tako svobodno hodila po svetu, ker vem, kakšni so ti ljudje, pa tudi on ve, s kakšnimi ljudmi se je zapletel. Ne bi se tako obnašal, če ne bi imel nekega zagotovila ali neke koristi od njih. Potem pa še slišim, da je kupil hišo na morju, pa v Mostah ... to niso majhni zneski, če živiš od ene plače. Mislim, da bi lahko bil vpleten v vse skupaj. Poleg tega Danijel ni njegov edini prijatelj, ki je umrl. Vedno drugi nastradajo, on pa se nekako izmuzne," pripoveduje Danijelova sestra. 

Razočarana je tudi nad postopanjem koprskih in ljubljanskih policistov na samem začetku. "Žare jim je povedal, da so Danijela odpeljali, oni pa ga sploh niso iskali. Deset dni ga niso razglasili za pogrešanega, bili so prepričani, da se nekje skriva. Z mamo in sestro smo jim govorile, da to ne more biti res, da je v avtu pustil denarnico, dokumente in telefon. Ni si mislil, da se bo njegova zgodba tam končala, slepo je verjel Kadivcu. Vedele smo, da bi se nam javil, če bi se le lahko. Zato smo hodile v Ankaran, ga iskale, z njegovo sliko v roki spraševale ljudi, če so ga videli, in prosile policijo, naj to spravi v javnost. Zelo grdo so se obnašali do nas - v smislu, to so neki mali lopovi, naj se pospravijo med seboj. Šele ko sem končno prišla do nekega kriminalista na NPU, se je zadeva premaknila. Sladjana je prepričana, da ljubljanski policisti na PP Vič Danijela niso marali, ker je imel v preteklosti konflikt z enim od njih, pa tudi sicer je bil dvakrat v zaporu, zato jim je morda nekdo naredil uslugo."

Obravnave odpadajo, osumljenci korakajo na prostost  

Zadeva je trenutno na koprskem sodišču, a družini se vse bolj porajajo dvomi v pošteno sojenje. "Skoraj tri leta je že minilo, pa po vseh postopkih, preiskavi, delu kriminalistov, zbranih dokazih, ki so trdni, še vedno ni nihče obsojen niti za ugrabitev, kaj šele za umor. Eden je bil izpuščen iz pripora, ker se je vse skupaj tako vleklo. Je v Črni gori, ne hodi na obravnave. Drugi bi bil prav tako že izpuščen na prostost, če ne bi proti njemu tekli drugi postopki. Tretjega ujamejo v tujini, pa ga pozabijo zaslišati ob premestitvi v slovenske zapore ... in bo najbrž tudi kmalu zunaj ... Razumem, da se je vse skupaj zavleklo zaradi koronavirusa, ampak tukaj se je izkoriščalo toliko nekih pravnih možnosti, za vsako stvar je bila odložitev sojenja. Neštetokrat smo prišli v Koper na obravnavo, pa je odpadla, ker je imel nekdo angino, se je udaril, ni imel PCT-ja, je odstopil njegov odvetnik ... tisoč in en razlog, da se ne premika! Pa vendar, neka zdrava pamet mora obstajati."

Novembra lani so kriminalisti opravili hišne preiskave na Specializiranem državnem tožilstvu in aretirali uslužbenko, ki je imela dostop do tajnih podatkov o izdanih odredbah za hišne preiskave in prikrite preiskovalne ukrepe. Vsebino dokumentov je fotografirala in jo posredovala nepooblaščenim osebam. Informacije naj bi tako prek še treh osumljencev odtekale neposredno k slovenski podružnici Kavaškega klana. Najpomembnejša slovenska člana tega klana naj bi se prav z njeno pomočjo izognila aretaciji. 

"Očitno je, da njihove lovke segajo v sodstvo, zato tudi dvomim v njihovo nepristranskost in to, da bomo sploh kdaj dočakali svojo pravico. Kriminalisti imajo vse dokaze, kdo vse je vpleten, imajo posnetke kamer, račune, pa se kljub temu zadeva nikamor ne premakne. Ni čudno, da potem dvomiš v to - ali so podkupljeni ali pa ustrahovani. Ker se mi je tudi sodnica zdela zagnana, potem se je pa kar naenkrat vse ustavilo. Poanta je povzročiti, da bi postopki proti njim zastarali."

V Sloveniji imajo kriminalci več pravic kot žrtve, je razočarana. "Tudi v primeru umorjene Zorice Škrbić je bilo tako. Vsi so na prostosti. Od države celo zahtevajo odškodnino. V Sloveniji je očitno normalno, da ubiješ nekoga, kriminalisti in policisti naredijo svoje - nekateri, ne bom rekla, da vsi, zadeva pride do sodišča, potem pa se nič ne zgodi. Zakaj so potem sploh delali vse to, če bo vse ovrženo ali bo zastaralo?" se sprašuje. 

'Želimo si samo, da resnica pride na dan in da storilci odgovarjajo'

Danijelova smrt je pustila posledice celi družini. "Vsakič, ko gledaš film, v katerem nekoga ugrabijo, se najdeš v tem in podoživljaš stvari. Vidiš otroka, ki ne bo nikoli imel očeta, vidiš mamo, ki ne pride k sebi, njeno življenje se je končalo tistega dne. Tudi mi imamo svoje otroke, zato se borimo, a vseeno je zdaj toliko več strahu. Gledaš njegov vsak korak, opazuješ, s kom se druži, mu govoriš, česa ne sme, na nek način ga zaznamuješ že zdaj, ga oviraš v življenju, ker imaš ti slabo izkušnjo. In ko bereš obdukcijski zapisnik, si v živo predstavljaš, v glavi se ti vrtijo filmi ... vsak dan to nosiš s seboj. Sploh, ker človeka poznaš. Nekateri ljudje se pretvarjajo, da so hrabri, da jih nič ne dotolče. Danijel ni bil tak, on je bil naivna, nežna duša. Jaz poznam njegove dobre in slabe strani, vem, kako se je takrat počutil v tistem trenutku," pripoveduje in si obriše solzo. 

Na vprašanje, kaj bi bilo zanje največje zadoščenje, odgovori: "Da bi se te ljudi obsodilo kot zločince. Naj umrejo v zaporu. Naj živijo dolgo, zdravo življenje, ampak v zaporu. Karkoli namreč narediš, nihče ti nima pravice vzeti življenja, sploh pa ne na tak način. Če je Danijel res naredil to, česar ga sumijo, naj gre v zapor! Naj odsluži kazen, verjemite mi, da mu ne bi plačevali dragih odvetnikov. Naj odsluži svojo kazen, mogoče se bo česa naučil! Nekdo te je poslal na ta svet, da živiš, in samo on te lahko vzame."

Sladjana sicer pravi, da njena družina z domnevnimi člani hudodelske združbe nikoli ni imela nobenih stikov. Pa jo je zdaj, ko je javno spregovorila o tem, strah za svoje življenje? "Po tem, kar sem doživela, se ničesar več ne bojim. Nič slabega nočem, želim si samo, da pride resnica na dan. Naj odgovarjajo za to, kar so storili. Naj se začnejo stvari končno obračati. Dovolj je tega, da družine žrtev zmeraj potegnejo kratko. Kje je pravica za nas? Kje je nauk zgodbe, da ni dobro biti kriminalec? V Sloveniji in na Balkanu je dobro biti kriminalec, saj te zakon ne bo pripeljal tja, kamor spadaš. Kako naj otroka učim, da se ne sme ukvarjati z nepoštenimi stvarmi, če pa je vsak, ki nekoga ubije, po dveh letih zunaj, opran krivde? To je umor, to ni kraja. Na take stvari moramo opozarjati. Če so se zgodile nam, ni treba, da se zgodijo še komu," zaključi.