Vsaka tretja žlica hrane je odvisna od opraševanja čebel

Več je treba storiti za preživetje čebel, med drugim je pomemben premik v kmetijstvu, potrebujemo cvetoče travnike in medovite rastline, je poudaril predsednik Čebelarske zveze Slovenije Boštjan Noč.

Čebele oprašijo kar 170.000 vrst rastlin in imajo pomembno vlogo pri ohranjanju ekološkega ravnovesja in biotske raznovrstnosti v naravi, piše na spletni strani, posvečeni praznovanju prvega svetovnega dneva čebel www.worldbeeday.org.

Čebele so najpomembnejše za opraševanje sadnega drevja, saj oprašijo kar od 70 do 80 odstotkov cvetov, ta odstotek pa se zaradi vse intenzivnejše kmetijske proizvodnje še povečuje. Najopaznejša je vloga čebel pri opraševanju jablan, hrušk, breskev, češenj in jagod.

Največji doprinos čebel in drugih opraševalcev je opraševanje skoraj treh četrtin vseh rastlin, s katerimi proizvedemo 90 odstotkov svetovne hrane. Tretjina svetovne pridelave hrane je odvisna od čebel oz. vsaka tretja žlica hrane je odvisna od opraševanja.

Po oceni mednarodne študije medvladne znanstvene platforme o biodiverziteti in ekosistemskih storitvah iz leta 2016 je letna svetovna proizvodnja hrane, ki je neposredno odvisna od opraševanja, vredna med 199 in 488 milijard evrov.

Čebele so tudi pokazatelj razmer v okolju. Njihova prisotnost, odsotnost oz. številčnost namreč sporoča, kdaj se z okoljem nekaj dogaja in da je treba ukrepati. Z opazovanjem razvoja in zdravstvenega stanja čebel je mogoče ugotoviti spremembe v okolju in pravočasno izvesti potrebne varstvene ukrepe.

Čebele sicer slovijo po svoji vlogi za zagotavljanje visoko kakovostne hrane (med, matični mleček in cvetni prah) kot tudi drugih izdelkov, ki se uporabljajo v zdravstvu in drugih panogah (čebelji vosek, propolis in čebelji strup).

Čebelarska zveza si bo prizadevala, da čebele razglasijo za ogrožene 

Čebele so vse bolj ogrožene. Svetovna zveza za varstvo narave (IUCN) je v poročilu o oceni evropskih čebeljih vrst iz leta 2015 ugotovila, da skoraj 10 odstotkom čebel grozi izumrtje, dobrih pet odstotkov jih je verjetno ogroženih, za skoraj 57 odstotkov vrst pa sploh ni podatkov.

Med vzroki za odmrtje čebel so bolezen varoza, nosemavost in zapleti z maticami ter v Evropi virusne okužbe, krčenje medovitih območij zaradi vse številčnejših monokultur in spremenjene ter intenzivnejše tehnologije obdelovanja travišč, množična uporaba izdelkov za zaščito rastlin v sodobnem kmetijstvu (predvsem iz skupine fitofarmacevtskih sredstev neonikotinoidi), novi škodljivci, ki se zaradi globalizacije hitreje širijo po svetu, urbanizacija, ki krči kmetijski prostor in podnebne spremembe.

Čebelarji si bodo zdaj prizadevali, da se čebele razglasi za ogrožene, je dejal predsednik Čebelarske zveze Slovenije Boštjan Noč. 

Ker čebele danes brez čebelarjeve pomoči ne morejo preživeti, med drugim jim morajo ob pomanjkanju poletne paše dovajati vodo in jih tudi hraniti, si tudi oni želijo neposrednih subvencij. To bi bilo precej lažje, če bi bile čebele razglašene za ogrožene, za kar si zdaj prizadevajo čebelarji.

"Samo praznovanje svetovanega dneva čebel te marljive nabiralke medu ne bo rešilo, je pa to pritisk na politiko. Vsi so vedeli, da ko bomo dosegli razglasitev svetovnega dneva čebel, da bomo želeli nekaj več," je dejal.

"S tem, ko bo čebela ogrožena, se odpre vrsta ukrepov. Potem je treba z njo ravnati kot z ogroženo vrsto in se temu namenja tako evropski kot državni denar, bo pa treba potem prilagoditi tudi kmetijsko politiko."

Kmetje bi morali po Nočevi oceni na njive vrniti ajdo, facelijo, sončnice in začeti kolobariti. "S tem se zmanjšuje tudi uporaba fitofarmacevtskih sredstev in se da pozna poletna paša čebelam," je dejal in dodal: "Na javne površine in okenske police pa bi bilo treba dati medovite rastline."

"Težko gledamo, da so travniki brez rož, ker kmetje prezgodaj kosijo in tako cvetlice izginjajo s travnikov. Na travnike se morajo vrniti rože. S cvetočimi travniki pa ne bomo rešili le čebele, ampak tudi čmrlje, metulje in ostale opraševalce," je izpostavil Noč.

Priložnosti veliko .... 

Noč si sicer želi, da bi se usmerjali tudi v raziskave na področju uporabe čebeljih pridelkov v zdravstvene namene. Trenutno čebelarska zveza skupaj z ljubljanskim univerzitetnim kliničnim centrom izvaja projekt klinične raziskave vpliva čebeljega pika na Parkinsonovo bolezen.

Priložnosti za čebelarstvo vidi tudi v apiterapiji, apiturizmu, razvoju novih čebeljih produktov ... "V naših zdraviliščih vidim medene masaže, savne s propolisom, to je zdravo," je dejal in dodal, da je možnosti razvoja veliko, največ na dodani vrednosti.

"Treba je iz slovenskega čebelarstva narediti avstrijskega Mozarta ali švicarsko čokolado. Vsak turist bi moral iz države oditi s čebeljim pridelkom."

Zakaj svetovni dan čebel praznujemo 20. maja? 

Slovenija je 20. maj za svetovni dan čebel predlagala, ker se je na ta dan leta 1734 rodil Anton Janša.

Bil je prvi učitelj sodobnega čebelarstva na svetu, ki ga je cesarica Marija Terezija 6. aprila 1770 imenovala za stalnega učitelja na šoli za čebelarstvo v parku Augarten na Dunaju. Na tej prvi čebelarski šoli na svetu je poučeval gorenjski čebelarski nauk: čebele se ne sme moriti, voziti jih je treba na pašo, troti niso vodonosci in matica se opraši s troti v zraku, kar so poznali kot prvi na svetu že stari gorenjski čebelarji.

V nemškem jeziku je Janša, poznan predvsem po spremembi velikosti panjev in njihovi obliki, ki je omogočila skladanje panjev v blok, napisal dve čebelarski knjigi - Razprava o rojenju čebel (1771) in učbenik Popolni nauk o čebelarstvu (izšel po njegovi smrti leta 1775).

Janša se je rodil 20. maja 1734 na Breznici na Gorenjskem kot tretji od devetih otrok, doma pa so že tradicionalno čebelarili. Skrb nad čebelami je prevzel po očetovi smrti leta 1752. Na podlagi svojih spoznanj je dopolnjeval postopke gojenja in oskrbovanja čebel po gorenjskem načinu čebelarjenja, ki je postopno tako preraslo v Janšev čebelarski nauk.

Bil je sicer akademsko izobražen slikar. Leta 1766 se je na Dunaju skupaj z bratom Lovrom vpisal na Bakrorezno risarsko šolo, kjer se jima je naslednje leto pridružil še brat Valentin. Oba Janševa brata sta pozneje postala profesorja na tej šoli.

Janša ob slikanju ni pozabil čebelarjenja. Spomladi 1770 je za učne namene sam nabavil 16 panjev in jih pripeljal na Dunaj, leto kasneje je imel v šolskem čebelnjaku že 66 panjev, leta 1772 okoli 300 panjev. Leta 1769 se je javil na razpis spodnjeavstrijske ekonomske družbe, ki je iskala dva čebelarska mojstra, in bil sprejet za čebelarja.

Janšev čebelarski nauk je temeljil na znanju gorenjskih čebelarjev, ki so čebelarili v lesenih kranjskih panjih (kranjičih), poslikavali so panjske končnice, dobro so poznali kranjske čebele, kot prvi na svetu tudi praho matice s troti v zraku in prevažali čebele na posebnih vozovih na pašo. Janša je zavrnil zmote o trotih in poznal je funkcijo posameznih vrst čebel v panju.

Želel je ustanoviti čebelarsko društvo, kar se ni uresničilo, je pa Marija Terezija ustanovila čebelarske šole v Dunajskem Novem mestu, na Moravskem in Češkem ter zaukazala čebelarjenje le po Janševih načelih.

Janša je umrl 13. septembra 1773 za posledicami vročinske bolezni, pokopan pa je na Dunaju.

Čebelarjev imamo veliko

V Sloveniji se ukvarja s čebelarstvom nekaj več kot 10.000 čebelarjev, ki v povprečju čebelarijo s po 16 panji čebel. Po številu čebelarjev na 1.000 prebivalcev je Slovenija s skoraj petimi čebelarji na 1.000 prebivalcev ena prvih med državami članicami EU-28. Količinsko pa je kljub temu ena najmanjših pridelovalk medu v Evropski uniji.

Slovenski čebelarji so v 2017 pridelali okoli 805 ton medu ali za približno 38 odstotkov manj kot v letu 2016. Količinsko rekorden je bil pridelek medu v letu 2001 (2.550 ton), najmanjši pa je bil v letu 2014 (471 ton), so navedli na Statističnem uradu RS (SURS).

Stopnja samooskrbe z medom je bila v Sloveniji v letu 2016 59-odstotna. To pomeni, da je domača prireja medu zadoščala le za malo več kot polovico domače porabe medu. 

V letu 2017 je Slovenija izvozila za 1,4 milijona evrov medu, kar je največ od leta 2000. Daleč največ ga je izvozila na Japonsko, 72 odstotkov. Uvozila pa ga je za štiri milijone evrov, največ iz Hrvaške in Nemčije (iz vsake po 17 odstotkov celotnega uvoza medu).

Povprečna letna drobnoprodajna cena za kilogram medu je bila v letu 2017 v Sloveniji 9,64 evra. To je skoraj 40 odstotkov več kot v letu 2003, ko je kilogram medu stal 5,91 evra, so še navedli na Sursu.