Črni scenarij: tretjina moških v Evropi ni reproduktivno sposobnih

Prof. dr. Mihael J. Toman, podpredsednik Slovenskega društva za zaščito voda in redni profesor na Katedri za ekologijo in varstvo okolja iz Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, pojasnjuje, da moramo problem 'plastične dobe' začeti reševati s spremembno načina razmišljanja in posledično življenja. Prav udoben sodobni način življenja je krivec, da smo zasuti z gorami plastičnih odpadkov.

Mikroplastika je eden od vidikov onesnaževanja okolja danes, ki pa ga je zelo težko zmanjšati. Zakaj?  

Eden izmed razlogov je prav gotovo izjemno velika proizvodnja plastičnih mas, namenjenih vsem vidikom našega sodobnega načina življenja – od oblačenja, pripravljanja hrane,  prenašanja dobrin iz kraja na kraj. Brez plastike si večina proizvajalcev ne predstavlja stekleničenja vode, ki pa kljub poimenovanju na koncu ne konča v steklu, ampak v plastenkah. Delci plastike so sestavni del kozmetičnih preparatov. Upam si trditi, da je za kameno, bakreno in železno dobo, zdaj napočila doba plastike.

Kaj to pomeni za naravo in človeka?

Zelo težko je predvidevati, kako to vpliva na širše okolje, v katerem živi človek in tudi na območja, kamor vpliv človeka še ni segel. O tem, kaj 'plastična doba' pomeni za zdravje planeta, zaenkrat vemo zelo malo.

Zakaj?

Mikroplastike ne moremo zaznati z nobenim izmed čutilom, zato je težko prepričevati ljudi o tem, kakšna je ta nevarnost in kje v okolju se pojavlja. Poleg tega pa ne vemo, kako ta vpliva na naše zdravje. So le predvidevanja, zato je o plastiki veliko lažje govoriti kot o problemu vizualnega tipa, se pravi o podobah vrečk na obalah rek, plavajočih plastičnih otokih v oceanih ... Marsikdaj ne opazimo, v kolikšni meri se plastika pojavlja v kmetijstvu in predstavlja hudo okoljsko breme. Pri nas si kmet ne predstavlja hranjenja živali s hrano, ki je ne bi shranjeval v plastiki (baliral) in pri tem porabi na kilometre plastike, ki marsikje konča za gozdnim robov ali ob potoku.  Že dolgo časa je jasno, da bomo s plastiko uspešno bili bitko le tako, da bomo zmanjšali njeno proizvodnjo. Absolutno zgrešena pot sta recikliranje in ponovna uporaba.

Zakaj?

Recikliranje je v marsičem okoljsko nesprejemljivo, med drugim zaradi porabe energije in iz vidika vrnitve plastike v drug krogotok, a na koncu bo plastika še vedno ostala, ne glede na to, kolikokrat jo uporabimo. Še več, lahko da se bo v okolje vključila v bistveno bolj komplicirani in nevarnejši obliki. 

Lahko poveste kakšen primer?

Če plastenko reciklirate v neko uporabno plastiko, na primer plastično oblačilo, ki se celo oglašuje kot ekološko, kar je danes modno, realnost pa je, da bo s tem oblačilom plastika prišla nazaj v okolje na zelo prefinjen način, ki se ga niti ne zavedate in ne zaznavate. Vsakič ko takšno tkanino namreč operete v pralnem stroju, z odpadno vodo iz pralnega stroja, ki seveda gre v kanalizacijski sistem, delce plastike, majhne niti, vrnete v okolje. Čistilne naprave, preko katerih gre odpadna voda, namreč niso namenjene odstranjevanju posebnih onesnaževal. Plastika tako preide v vodo in se vključi v prehranske verige v jezerih in morjih. Verjetno niti pomislite ne, da ste vir tega problema, ker ste okoljsko zavedni in nosite obleke iz reciklirane plastike.

Se država že loteva reševanja te problematike?

Zadnje zaslišanje novega ministra za okolje je pokazalo, da je minister izkoristil čas in je medijsko znano informacijo o zmanjševanju plastičnih vrečk uporabil kot veliko strategijo ministrstva. To je medijska gesta, ki z večino realnih problemov v slovenskem okolju nima veliko skupnega. Res pa je, da je abosolutno neproduktivno in neokoljsko, da po vsakem obisku trgovine s seboj prinesete ogromno plastike, ki jo še isto minuto zavržete. Gre za vse drobne vrečke, v katere shranite nekaj kumaric, eno banano itd. Če začnete seštevati, da to vsak dan naredi nekaj sto milijonov ljudi, ugotovite, da smo posamezniki ta hip največji onesnaževalci.

Torej odgovornosti ne gre iskati zgolj v industriji?

Industrija ni krivec, krivi smo mi, ki to uporabljamo in industrijo s tem spodbujamo k proizvodnji. Potrošnik je za reševanje tega problema še kako pomemben. Problem moramo začeti reševati s spremembno načina razmišljanja in posledično življenja. Druge poti ni. Mi pa zdaj začenjamo na koncu in se sprašujemo, kako bomo ponovno uporabili vso to maso plastike. Kako bomo iz plastenk naredili pulover. Torej, kako bomo problem preobrazili v drugo obliko in ga morda celo podvojili. A bomo imeli dober občutek, da smo okoljsko zavedni in nosimo pulover iz reciklirane plastike.

Pa vseeno ekologi vedno bolj poudarjajo potencial recikliranja in ponovne uporabe.

Ekologija je biološka veda, ki preučuje odnose med organizmi in organizmi in okoljem. Ekologi, o katerih govorite, pa so ljudje različnih profilov, ki si problematiko v okolju predstavljajo na svoj način, o sami ekologiji pa, to lahko z gotovostjo trdim, 90 odstotkov tistih, ki se deklarirajo za ekologe, nimajo ekološkega znanja. Govorijo pa seveda o problemih obremenjevanja okolja splošno ali lokalno, o nevarnih snoveh v okolju, o čistilnih akcijah, ki na videz zmanjšajo obremenitev, a ne z nevarnimi snovmi ipd. Ko govorijo o 'ekoloških' problemih, večinoma govorijo o problemih okolja (in zelo malo o naravi), ki jih čuti človek, ne pa vsi organizmi tega planeta.

Kako velik problem je mikroplastika v svetovnem merilu?

Neopazna plastična problematika je še bolj problematična kot vizualna plastična obremenitev, ki jo lahko zaznamo. To je eden izmed osnovnih okoljskih problemov današnjega časa, ki jo lahko postavimo ob bok podnebnim spremembam. Ti dve vprašanji pa sta povezani z mnogo več vplivi kot le z onesnaževanjem okolja. Vsa ta plastika namreč potuje v prehranske verige, človek je v mnogih primerih zadnji člen teh verig. Kakšen je ta vpliv na zdravje človeka, vam težko konkretno povem. Koliko plastike lahko pojemo, da ne bomo plastični? Podatkov je zelo malo.

Ali Slovenija v čem še posebej izstopa?

V Sloveniji se na grobovih kopičijo gore plastičnih sveč. Zelo malo napora je potrebnega, tudi s pomočjo zakonodaje, če hočete, da se to preprosto prepove. Ker pa smo tradicionalno nagnjeni k prižiganju lučk, se zagotovo najde okoljsko sprejemljivejša rešitev. Gore luči, ki dneve in dneve gorijo na skoraj vsakem grobu v Sloveniji, so strahoten odpadek in okoljsko breme, s katerim tudi komunalna podjetja ne vedo, kaj početi.

Kako pa se s tem sooča Evropa? 

Na Strateškem forumu na Bledu, ki je potekal začetek tedna, sva se z nekdanjim komisarjem EU Janezom Potočnikom pogovarjala o tem, kam gre Evropa. Tudi on govori o tem, da je prvo vprašanje, ki si ga moramo zastaviti, kako bomo spremenili način življenja, s katerim obremenjujemo okolje, ne pa s tem, kako reciklirati. Bika je treba za roge zagrabiti pri samem viru in to je produkcija plastike, ne pa njena obdelava in predelava. Poleg tega mikroplastike nikakor ne morete reciklirati, saj je ne morete videti. V plastenki ali potoku lahko vidite povsem bistro vodo, a zagotavljam vam, da so delci mikroplastike prisotni že v vsaki plastenki.

Ali v Sloveniji mikroplastika teče tudi v vodi iz pipe?

Odvisno, kaj je vir pitne vode. Pri nas sicer ne odstranjujemo mikroplastike na vodnih virih, saj verjamemo, da je to minoren problem. Slovenija črpa podtalne vode in to je okolje, ki vsaj doslej v močnem onesnaženju s plastičnimi snovmi ni znatno prizadeto. To pa ne pomeni, da se to pri takšnem načinu življenja in takšni proizvodnji plastike, ne bo spremenilo. Bi si pa upal trditi, da je vsaka voda iz slovenske pipe mnogo manj oporečna z mikroplastiko kot voda iz plastenke. Ljudi je treba spodbujati, da se pije voda iz pipe in tudi v restavracijah bi morali ozaveščeni ljudje vztrajati, da dobijo vodo iz pipe. Lahko se tudi plača, a povsem nobene potrebe ni, da bi uporabljali plastenke. Nedopustno je, da nas 'posiljujejo' z vodo v plastenki, čeprav iz pipe teče neoporečna voda.

Kako bi se lahko torej država učinkovito lotila tega problema?

Eden od ukrepov je prepoved rabe plastičnih sveč, druga stvar je omejitev ali prepoved rabe drobnih plastičnih vreč. To je začetek. Nadaljujemo lahko z omejitvijo ponudbe predpakirane in pripravljene hrane. V deželi, ki je ena izmed najbolj vodnatih držav, je nepotrebno, da je na policah nešteto plastenk z vodami tujih proizvajalcev. Zakaj jogurti in mleko niso v stekleni embalaži? Ker proizvajalci izberejo enostavnejšo in cenejšo rešitev, a večjo nevarnost za okolje. Rešitve torej so, je pa res, da nekaj stanejo. Treba se je odločiti med tem, kaj je ceneje danes in kaj je ceneje za prihodnost. Čeprav je zdaj dražje, je še vedno bistveno ceneje, kot bo čez 20 let. Eden glavnih razlogov, zakaj se spremembe dogajajo tako počasi, je vloga in pomen kapitala v verigah proizvodnje.

S čim pa je slovensko vodno okolje najbolj obremenjeno?

Največji vir onesnaženja pri nas so še vedno odpadne vode in odlagališča. Med največjimi onesnaževalci je kmetijstvo, saj se gnojevka in mnoga fitofarmacevtska sredstva izpirajo v vodna okolja. Ta sredstva so namenjena zaščiti rastlin pred nevarnimi organizmi, ki jih je treba pobiti, to pa dosežete le s kemičnimi pripravki. Te snovi pridejo tudi v vodno okolje. Tega vira ne zaznamo, saj ne povzroča kalnosti, da bi to opazili. Naslednja velika težava so odpadne vode, ki nastanejo v gospodinjstvu in neposredno odtečejo v okolje preko greznic in tudi čistilnih naprav. Čistilne naprave pa niso čistilne v smislu popolnega čiščenja, ampak se v njih zmanjšuje predvsem obremenitev z ogljikom.

Kaj to pomeni za kakovost vode?

Vse ostale snovi, hranila, vsa  ostanki zdravila in  fitofarmacetvskih sredstev, mikroplastika, mutagene in rakotvorne snovi ostanejo v vodi. Med procesom pa nastajajo celo bolj toksični produkti, kot so tisti, ki pridejo v čistilno napravo. Naše okolje je  torej obremenjeno tudi s prečiščenimi vodami. To pa je povezano z načinom življenja. Ko pomivamo posodo, v okolje spustimo organsko snov, hranila in nevarne snovi v detergentih. Zjutraj in zvečer iz sebe izpiramo kreme, ki so vir številnih snovi, ki onesnažujejo okolje. Vse to pa postane sestavni del odpadne vode.

Pa mikroplastika ogroža tudi našo pitno vodo?

Pitna voda je rezultat vsega, kar je v površinski vodi. Bremena v površinskih vodah se slej kot prej znajdejo tudi v podtalnih vodah, ki so vir pitne vode. V rekah te snovi ostajajo nekaj dni in se odplavljajo po toku navzdol, težava podtalnice pa je, da se snovi tam kopičijo, voda pa se obnavlja na stoletja. V Sloveniji atrazina ne uporabljamo več kot 20 let, pa je ta še vedno v podtalnici. Tako bo tudi z mikroplastiko. Sodoben pogled na onesnaževanje torej ni kalna voda. Poginule ribe v potoku so najbolj viden a akuten, trenuten problem, za katerega poznamo razlog, a to ni bistven problem. Problem so snovi, ki bodo kronično, dolgoročno delovale na vse tiste, ki bodo uporabniki vode ali vezani na vodna okolja. Narava je sicer zelo prilagodljiva in se nenehno obnavlja.

Ali smo tudi ljudje dovolj prilagodljivi?

Najbrž ne, prilagajamo se počasi ali sploh ne, na kar kažejo tudi podatki o hormonskih motilcih. Mikroplastika predstavlja tudi vir snovi, ki jih razumevamo kot hormonske motilce. To se že kaže na moški populaciji v Evropi. Podatki so zastrašujoči in kažejo, da se mi temu še ne moremo tako hitro prilagajati kot narava. Gre za feminizacijo, poškodbe kromosomskega materiala, bistveno zmanjšano sposobnost reprodukcije. Po črnih scenarijih tretjina moških v Evropi ni reproduktivno sposobna.

Kaj kažejo raziskave v Sloveniji?

Poskusi, ki smo jih delali na živalih, pri čemer je treba poudariti, da to ni nujno prenosljivo na človeka, kažejo zelo resne vplive. V vseh vodah, bodisi površinskih ali izcednih vodah iz deponije, se je pokazal močan vpliv na alge, praživali, nižje živali, ki se je kazal v reproduktivnih in metabolnih motnjah.  Zaenkrat kaže, da je pri človeški populaciji problem predvsem reproduktivne narave in vpliva na kakovost semena, aktivnost spermijev in na poškodbe genskega materiala.

Poslanci so ta teden potrdili ministre nove vlade. Kako bi moralo ministrstvo pristopiti k reševanju te problematike?

Vlogo okoljskega ministrstva vidim tudi v edukacijskem in ne zgolj v regulatornem smislu. Ministrstvo mora ozaveščati in opozarjati na probleme ter reševati kritične stvari strokovno. V Sloveniji so kritične deponije in posebna onesnaževala, vodna okolja, zrak, tla. Vzpostaviti je treba monitoring sodobnih onesnaževal, da bomo vedeli, v kakšnem okolju sploh živimo. Zdaj nimamo podatkov o tem, koliko hormonskih motilcev, kar imenujemo sodobna onesnaževala, imamo v vodnem okolju, saj za to nimamo vzpostavljenega sistema. Treba je poudariti tudi vlogo kmetijstva v okolju in povezovanje ministrev, ki ga danes ni, je pa nujno. Tudi posvetovanj o konkretnih problemih z različnimi strokovnjaki na ministrstvu praktično ni. Kot da je samemu sebi dovolj. Okoljsko ministrstvo ne sme biti obrobno, v senci odločanja vlade, saj je odločilno za državo in zdravje narave in ljudi. Danes to ni. Nekdo bo v to kislo jabolko moral zagristi, je pa res, da to niso točke za politike in za naslednje volitve.