Battelli: Stanje ni zadovoljivo

Roberto Battelli je iz novinarstva v politiko prešel pred približno dvajsetimi leti. Od leta 1991 do sedaj je bil izvoljen za predstavnika italijanske skupnosti v Državnem zboru RS v vseh mandatih vlad. Protikandidate je imel le dvakrat, a nikoli niso resneje ogrozili njegove ponovne izvolitve. Letos poleg njega kandidirajo še Aurelio Juri, Sebastian Pelan, Vladimiro Dellore in Luciano Monica.

S čim bi radi prepričali volivce, da ste boljši od ostalih štirih kandidatov?

Jaz imam eno ambicijo že od samega začetka, ta začetek pa sega v zadnja sedemdeseta in prva osemdeseta leta. Želim, da bi italijanska manjšina dosegla raven popolne normalnosti bivanja in v vseh letih mojega delovanja sem se marsikaj naučil. In prav to normalnost želim doseči in prav zaradi tega sem prestopil iz novinarstva v politiko. Želim to delo opravljati še naprej. Zdi se mi, da vem, kaj in kako je treba narediti. Dejstvo je, da nas javnost sprejema kot nekaj naravnega (italijansko manjšino, op. a.) in je narodna skupnost nekaj, kar je vredno normalnega spoštovanja, treba pa je to skupnost tudi valorizirati v kulturnem smislu, kar bi pripomoglo h kulturni raznolikosti in dostojanstvu krajev, v katerih živimo.

Kako gledate na volilni sistem, ki se ga uporablja za izvolitev predstavnikov italijanske skupnosti za DZ?

Leta 1991, ko smo se o tem pogovarjali s strokovnjaki za volitve, smo ugotovili, da lahko ob večinskem glasovanju nastane težava. Proporcionalnega sistema se ne da uporabiti, ker gre samo za en sedež v DZ, vseeno pa smo želeli te volitve vključiti v siceršnjo filozofijo proporcionalnih volitev v Sloveniji. Primeren bi lahko bil večinski dvokrožni sistem, a bi morali imeti ločene volitve oz. vsaj prvi krog, saj mora preteči med prvim in drugim krogom dovolj časa. Lahko bi imeli tudi enokrožni sistem ali t.i. »suhi« sistem. Ampak nastane še ena težava; če nas je pet, kot je to letos, lahko zmaga tisti, ki ima 20 odstotkov plus en glas, kar pomeni, da 80 odstotkov volivcev ni glasovalo zanj. Kar spet ni pošteno. Tako smo se odločili za uporabo Borda sistema (volivci naštejejo kandidate po priljubljenosti, op. a.). Uporaba tega sistema je bila do sedaj potrebna samo dvakrat, ne vem pa, zakaj je ta sistem po šestnajstih letih in to ravno v volilni kampanji problematiziran, namesto da bi razložili ljudem, kako voliti. To bi bilo gotovo bolj produktivno, glede na to, da ni časa, da se v tako kratkem času parlament sestane in spremeni način glasovanja. Tudi če bi to želeli spremeniti, bi lahko uvedli zgolj enokrožni večinski sistem, katerega pomanjkljivosti sem že omenil. Lahko pa bi prišlo le do destabilizacije funkcije predstavnika manjšine.

Na italijanski strani se slovenska manjšina sooča z raznimi težavami. Najpogosteje se kot slabo omenja nizko financiranje manjšin s strani države, v kateri se manjšina nahaja; preredka uporaba dvojezičnosti in pomanjkanje kadra v šolstvu manjšine. Ali menite, da je za ta tri področja v Sloveniji poskrbljeno dovolj dobro? Zakaj ja/ne.

Ne. Stanje ni zadovoljivo. Sicer se je stanje glede financiranja v zadnjem mandatu nekoliko izboljšalo. Na nekaterih področjih prav občutno in to je treba jasno povedati. Pomanjkljivosti so pri izvajanju zaščitne zakonodaje. Kar pa zadeva ostale kadre oz. profesionalne profile, ki jih vsaka skupnost potrebuje, imamo mi lahko tudi večje težave kot Slovenci v Italiji. Najprej je treba izvršno oblast prepričati, da nek problem zares obstaja, nato pa se je treba usesti in najti načine za reševanje le-teh. V kontekstu Evropske unije je to toliko lažje. Moramo vedeti, da prihajamo iz obdobja, ko določene stvari nismo mogli rešiti. Še v času železne zavese so nastajali teritorialni in politični spori, sedaj pa tega ni več in odpirajo se ogromne možnosti za sodelovanje. Veliko več je možnosti, da bi sodelovale na primer univerze Italije in Slovenije in tako usposobile kadre tako za Slovence v Italiji kot za Italijane v Sloveniji.

Torej je Evropska unija tista vez, ki je omogočila izboljšanje stanja manjšin?

Evropska unija postavlja take pogoje, da je probleme možno rešiti dosti lažje.

Katera je prva težava italijanske manjšine, ki bi se je lotili, v kolikor bi vam bil omogočen še en mandat?

V programih drugih kandidatov boste videli celo paleto problemov, ki jih kot manjšina poznamo že od nekdaj. Zdi se mi, da je v prvi vrsti pomembno doseči utrditev obstoječega, saj naše institucionalno delovanje ni utrjeno. Ne samo da moramo imeti določeno gotovost glede financiranja, moramo imeti tudi možnost lastnega razvoja dejavnosti. Imamo institucije, ki so v negotovem položaju. Tukaj so predvsem RTV programi in institucije, ki so povezane tudi z Italijani na hrvaški strani. Naj omenim le dnevnik oz. dnevni časopis, ki izhaja v povezavi manjšin obeh držav. Hvala bogu smo v tem mandatu doživeli povečanje financiranja teh dejavnosti in tako dosegli dobre rezultate na tem področju. Tukaj je bil napredek dosežen. Torej, to kar sem pravkar omenil, plus utrditev šolskega sistema in kadrovsko planiranje. Sedaj, ko izhajamo iz tranzicije in se zadeve normalizirajo, moramo vsem tem stvarem dati en tok, ki bo deloval mirno in odgovorno skozi čas. Ugotoviti je treba tudi, kaj je treba za to storiti na zakonodajnem področju.

Največ pohval z vaše strani je bilo slišati na mandata zadnje vlade. Kateri stolček je bil bolj udoben – tisti v času te vlade ali tisti v času prejšnjih?

Tisti stolčki tam gor niso prav nič udobni. Za nikogar. To je utvara. Pa ne samo zaradi mandatov, temveč zaradi odgovornosti in predvsem interesnih in drugih spopadov. Nastaja zmotna predstava o tem, kaj je delo v parlamentu. Bila so obdobja, ko je bilo možno marsikaj storiti z levosredinskimi vladami in obdobja, ko ni bilo teh možnosti in se je bilo treba spopadati celo s poizkusi naklepnega znižanja standarda italijanske manjšine. Bila so tudi obdobja, ko desnosredinske stranke niso imele posluha za manjšine. Ko je bilo treba sprejeti zakon o posebnih pravicah narodnih skupnosti na področju šolstva, na primer, je bil tisti osnutek zavrnjen kot protiustaven. Iz vlade je namreč prišel kar en list z zavrnitvijo, brez nobenega podpisa. Kar se je zgodilo v tem mandatu, pa je to, da se je Janez Janša, takrat še kot kandidat za predsednika vlade, sestal z mano in Mario Poszonec in predložil dogovor glede uresničevanja manjšinskih vprašanj. In to je bilo v dobršni meri storjeno. Tako na naši kot na madžarski strani je bilo v obdobju 1991 do 2002 možno zabeležiti zelo velik upad prebivalcev, kar ni nikjer v Evropi. Leta 2004 se je strah, da bi število prebivalcev manjšin upadlo, zmanjšal. V tem mandatu je bilo nujno in možno normalno delati, ne pa, da se samo govori, v resnici pa dela bolj malo.

Protikandidate ste imel le dvakrat. Letos imate štiri konkurente. Se katerega bojite?

Ne. Ne bojim se nobenega. Lahko, da ne bom zmagal, ne pa, da se koga bojim. Po tolikem času ti strahovi niso več prisotni.

Kako to, da ste se po petih zaporednih mandatih odločili za ponovno kandidaturo?

Ker je še veliko za narediti. Poglejte, ko se nekdo odloči za politiko, se odloči za politiko in pika. Jaz ne poznam evropskega parlamenta, ki bi imel omejitve za vstop v parlament. Od teh štirih protikandidatov imata vsaj dva daljši politični staž kot jaz, pa to ni problem za nikogar. Zdi se mi nekoliko hudomušno, da se izpostavlja mene, ki sem osemnajst let v politiki, in ne tistih, ki so po trideset in več let. Politika je izbira in človek se odloči zanjo, da poizkusi kaj narediti.