Slovenci so v Himalajo kljub alpinističnim uspehom v domačih in tujih gorah prišli razmeroma pozno. Leta 1960 Trisul v indijski Himalaji, Annapurna II., Kangbačen, Makalu in 1979 zahodni greben Everesta. V zadnjem desetletju pa se uspehi slovenskih odprav nizajo eden za drugim. Na vseh odpravah so alpinistom pomagali domačini, višinski nosači, ki pa večinoma niso imeli osnovnega gorniškega znanja. Usposabljanje domačinov za gorniške veščine pa se je izkazalo kot nujno po nesrečah, v katerih so bili udeleženi tudi nosači. Aleš Kunaver je že leta 1979 pripravil prvi tečaj gorniških veščin za usposabljanje nepalskih gorskih vodnikov. Od takrat pa do letos je bilo uspešno izvedenih 16 začetniških tečajev za nepalske gorske vodnike.
Gorski vodniki in alpinistični inštruktorji Planinske zveze Slovenije sodelujejo z Nepalsko planinsko zvezo že 21 let. V teh letih je 14 tečajev potekalo v Manangu, dva pa v Langtangu. Tečaji so namenjeni usposabljanju vodnikov za lažje ture, pa tudi za usposabljanje višinskih nosačev ter alpinistov, ki plezajo za svoj užitek. Na začetku je bila vsebina tečaja osredotočena na praktično usposabljanje za gorništvo, sedaj pa tečajniki poleg gorniških veščin dobijo tudi zadosti znanja za pridobitev statusa neprofesionalnih vodnikov po mednarodnih normah. Vse veščine in teoretični del so zajeti v priročniku, ki so ga slovenski inštruktorji pripravili v angleškem jeziku.
