Najhujša tovarniška nesreča v predmestju bangladeške prestolnice Daka leta 2013 je bila povod za to, da se je novinarka in fotografinja Meta Krese skupaj s kolegom fotografom Joštom Frankom marca letos za tri tedne odpravila v Bangladeš, kjer sta obiskovala tekstilne tovarne in delavnice in se na lastne oči prepričala, v kakšnih pogojih delajo tamkajšnji delavci.
Za projekt sta prejela Pulitzerjevo štipendijo. Celotna reportaža bo v juniju objavljena v reviji Newsweek. Ker pa sta zgodbo želela začeti s pridelovanjem bombaža, sta se lanskega novembra v času žetve odpravila v Burkina Faso. Kot pripoveduje, sta več tednov na plantažah spremljala delo tamkajšnjih kmetov.
Vse delajo z rokami, a zaslužek je boren – en dolar na dan
"Njihovo delo je težko, saj vse delajo z rokami," oriše tamkajšnje razmere. Kot nadaljuje, gre za garaško delo, saj so plantaže ogromne. In kot ponazori s primerom: "Recimo kmet v ZDA v enem dnevu s kombajnom požanje svojo plantažo bombaža, ki je tako velika, če karikiram seveda, kot skoraj vsa z bombažem zasajena površina v Burkina Fasu. Kmetje o najpreprostejši strojni opremi lahko le sanjajo."
Kot dodaja, pa to ni največji problem, saj so trdega dela vajeni. Srž problema je njihovo mizerno plačilo, zaslužijo namreč en dolar na dan. S tem zaslužkom pa morajo preživeti, morajo plačati otrokom šolnino, ki je sicer za naše razmere smešno nizka. "A če zaslužiš en dolar na dan, ti je tudi šolnina dva dolarja na semester visoka," pojasnjuje.
Drug problem, ki se pojavlja, pa je otroško delo. Ko je namreč višek sezone, torej ko pobirajo bombaž, odraslim na pomoč priskočijo otroci. "Otroško delo je doprinos k družinskemu proračunu," pripomni. "Če je najemnica ali lastnica zemlje mama, potem mama dobi plačilo, drugače oče," še pojasni Kresetova.
Obstajajo pa razlike med severom in jugom države. Recimo na severu Burkine Faso otroci delajo, ne glede na to, ali imajo pouk ali ne. Medtem ko je na jugu drugače, in sicer ko otroci hodijo v šolo, ne pomagajo na poljih, saj starši želijo, da dokončajo šolanje.
40 fantov, vsak za svojim šivalnim strojem, nad njimi so vrvice, na katerih je obešeno vse njihovo imetje
Na drugi strani pa imamo tekstilno industrijo, kjer je zgodba drugačna, pripoveduje. V tovarnah in delavnicah, večina se jih nahaja v večjih mestih Bangladeša, delajo posamezniki, ne družine. Kot pojasnjuje, je njima uspelo priti v nekaj tovarn v Daki, v mestu, ki je še vedno zaznamovano s tragedijo, ki se je zgodila leta 2013 v tovarni Rana Plaza. "Po tej nesreči so se delovne razmere v večjih tovarnah, ki sodelujejo s priznanimi blagovnimi znamkami, izboljšale," poudarja. Priznava sicer, da kanček dvoma še vedno obstaja. "Seveda tebi lahko pokažejo neko halo, v kateri se nahaja 300 delavk in delavcev, in kjer se zdi, da so razmere boljše. Ne veš pa, česa ti ne pokažejo." Ampak glede na to, kar je sama videla, meni, da se vseeno v večjih tovarnah dogajajo premiki na bolje, saj je bil pritisk javnosti ogromen.
Še vedno pa obstaja in ostaja temna plat, in to je, da se plače ne zvišujejo. Minimalna plača je 68 dolarjev na mesec. "To v Daki, ki je drago mesto, ni nič." Večina delavk in tudi delavcev – 40 odstotkov delovne sile v tekstilni industriji je moških – s podeželja pride delati v mesto. To pa pomeni, da si morajo v mestu poiskati nastanitev, saj si ne morejo privoščiti, da se vsak dan vozijo domov, zato spijo kar v delavnicah.
Na žalost pa se morajo te ženske soočati s še eno nevarnostjo, to so posilstva, ki so zelo pogosta. Ženske zato ne morejo bivati v delavnici skupaj z moškimi. Več žensk se zato zbere skupaj in si najamejo majhno sobico, ki postane njihov dom. "V delavnicah potem vidiš 40 fantov, vsak za svojim šivalnim strojem, nad njihovimi glavami so vrvice, na katerih je obešeno vso njihovo imetje, ponavadi je to še ena srajca in torba. To je vse, kar imajo," nazorno opiše prizore, ki jih je videla. Kot pripoveduje, je to edini način, da kaj privarčujejo. Od teh 68 dolarjev, ki jih zaslužijo, si morajo namreč plačati še hrano.
Ko ti ženska pri 45 letih reče, da je njeno življenje končano, je to grozljivo
Za trenutek se dotakneva še naše tekstilne industrije, ki ni v hvale vrednem stanju. Spominja se reportaže, ki jo je delala davnega leta 2003, ko je obiskala nekaj tovarn, ki so bile tik pred propadom. "Tisto reportažo mi je bilo najhuje delati, ker sem se s temi ženskami, ki so bile v večini mojih let, identificirala. Ko ti ženska pri 45 letih reče, da je njeno življenje končano, je to grozljivo."
Pripoveduje, da so to bile delavke, ki so rade hodile v službo, za tistimi velikimi stroji so se dobro počutile. Tam so imele prijateljice, služile so svoj denar. "Grozno je bilo gledati, kako so trpele, kaj vse so morale dati skoz, tista negotovost, katera bo naslednja, ki bo izgubila službo," oriše tragično sliko naše tekstilne industrije. "Ena od delavk mi je rekla, da je vsako jutro preklinjala, zakaj mora iti v službo, a šele, ko so ji to vzeli, je spoznala, kaj ji je to delo pravzaprav pomenilo."
17-letna deklica s svojim delom preživlja družino. Če ji vzameš delo, kaj ostane njeni družini?
Ko najin pogovor spet usmerim k otroškemu delu, doda, da sta v Bangladešu obiskala tudi manjše delavnice, ki delujejo kot zadruge in tam delajo otroci. "Ampak tukaj ne gre za grobo, izkoriščevalsko delo," pojasnjuje. "V tem delu sicer za njih ni nobene prihodnosti, saj ne hodijo v šolo, ampak namesto da bi bili na cesti in beračili, se v delavnicah učijo obrti."
Aktivist za pravice delavcev in nekdanji tekstilni delavec ju je peljal v pakistanski begunski kamp, ki leži sredi Dake. Tam že 30 let živi 10.000 ljudi, delijo si eno stranišče, opisuje. "Peljal naju je do deklice, ki je stara 17 let. Že štiri leta s svojim delom preživlja starše, ki imajo tuberkulozo in tri mlajše brate in sestre. Če torej njej vzameš delo, kaj ostane celi družini," mi odgovori, ko jo vprašam, če je ukinitev otroškega dela rešitev.
Je rešitev bojkot teh izdelkov? 'Ne, to nas bo uničilo'
Je morda rešitev za bedo in nehumane razmere, v katerih delavci delajo, v tem, da zahodni svet ne kupuje več teh izdelkov? Ne, odkima. Kot pravi, da so ji tamkajšnji delavci v pogovoru zatrjevali: "Ne bojkotirajte naših izdelkov, to nas bo uničilo in nam vzelo še to, kar imamo." Absolutno pa podpirajo pritiske in poziv javnosti k spremembam. Pravi, da se moramo vprašati, kaj bi sploh pomenil bojkot izdelkov, ki jih izdelujejo v Bangladešu. "To bi lahko pomenilo selitev proizvodnje v Etiopijo," pojasnjuje. "Ravno v Bangladešu sva v lokalnem časopisu zasledila, da bi delavce tam plačali še manj, 45 dolarjev na mesec."
"Ko vidiš vse to, veš, da rešitev ni na mikroravni, treba je spremeniti kapitalistični sistem," dodaja. Na tem mestu izpostavi še eno problematiko, in sicer delovanje nevladnih organizacij. Pravi, da se v teh organizacijah vrti res ogromno denarja. "V Bangladešu je grozljivo, kako se tuje in domače dobrodelne organizacije okoristijo, denar pa ne pride do tistih, ki ga potrebujejo." Za žrtve tragedije Rana Plaza je bilo namenjenega ogromno denarja, koliko so ga dejansko prejeli, pa je spet drugo vprašanje. "Spoznala sem gospo, ki je bila v nesreči hudo ranjena, njena sestra je umrla. Vse, kar si je lahko privoščila od izplačane odškodnine, pa sta bili dve postelji in ena omara."
Nevladne organizacije so po njenem mnenju kot Panamski dokumenti. "Če bi se kdo zakopal vanje, vprašanje, kaj vse bi odkrili," se sprašuje.
Inštitucije naj sklenejo drugačne trgovinske sporazume
Kljub temu, da rešitev ni v bojkotu, pa se ji zdi naš način potrošnje problematičen. "Ne potrebujemo 20 majic, ampak eno, pa naj bo ta dražja," je prepričana. Kot primer še navede mobitele oziroma tehnologijo. V Burkina Fasu se je namreč na lastne oči prepričala, v kakšnih pogojih otroci kopljejo v rudnikih zlata. "Grozljivka, mi pa telefone, ki vsebujejo tudi zlato, menjamo vsako leto," dodaja. "Naj bo telefon tako drag, da ga boš prisiljen imeti pet let. In naj ti rudarji zaslužijo več. Manj nakupovanja potem za seboj potegne tudi manj reciklaže, ki prav tako ni poceni in prijazna do okolja."
"Jaz sem še tista generacija, ko smo čokolado jedli le ob nedeljah zjutraj in ne vsak dan, pa ne prihajam s socialnega dna. Ampak ko pogledam nazaj, je bilo to super, sem se veselila tistega trenutka. Pa zato nisem nič slabše živela," mi zaupa.
Ko se še ustaviva pri cenah, dodam, da si bo verjetno družina, ki se iz rok v usta prebija iz meseca v mesec, težko privoščila dražje stvari. "Če bi naša država poskrbela za to, da je socialno varna za vse njene prebivalce, se potem ne bi spraševali, zakaj bi pomagali ljudem tam nekje daleč, če pa je pri nas toliko revnih. To sta dve popolnoma ločeni stvari," mi odvrne.
Ob tem pa še poudarja, da se odgovornosti za spremembe vsekakor ne sme preložiti na potrošnika, temveč na inštitucije, korporacije, države, ki naj sklenejo drugačne trgovinske sporazume, ne takih, ki dovoljujejo to, kar se zdaj dogaja. Velikim korporacijam v Bangladešu, recimo, ni treba plačevati davkov oziroma so večinoma oproščeni plačevanja. Kot pojasnjuje, bi na račun teh davkov lahko zgradili ogromno šol ali bolnišnic. "Mi lahko edino izvajamo pritisk. Nič pa ne rešimo s tem, da nehamo kupovati." Sindikalna združenja so v Bangladešu zelo močna, a morajo delovati ilegalno. "Te organizacije potrebujejo podporo, znotraj države mora obstajati iniciativa. To je treba podpirati," je prepričana.
Ko sem to videla, sem si rekla, da ne bom več kupovala kavbojk
Še ena temna stran tekstilne industrije je uporaba kemikalij. "Pred nekaj leti so bile reke v Daki najlepše na svetu, zdaj so črne in smrdeče," opiše posledice uporabe kemikalij za okolje. Kemikalije se uporabljajo ne le pri barvanju, ampak tudi razbarvanju blaga. Obiskala sta še eno od razbarvalnic blaga. "Delavci bosi stojijo v kemikalijah, brez rokavic in namakajo kavbojke, da se razbarvajo, vse to pa se steka v reke in to je, kot bi gledal grozljivko," opisuje. "Ko sem to videla, sem si rekla, da ne bom več kupovala kavbojk."
Na drugi strani pa je problematika gensko spremenjenih semen, ki jih uporabljajo na plantažah bombaža v Burkina Fasu. A kot pojasnjuje, ni toliko problem v uporabi teh semen, kot v tem, da velike semenarne Burkina Fasu prodajajo semena, ki niso prilagojena njihovim razmeram. Zaradi gensko spremenjenih semen kmetje pri pridelovanju ne potrebujejo toliko pesticidov, zato jih uporablja več kot 70 odstotkov. Število škropljenj, ki je drago in strupeno za kmete in zemljo, se tako zmanjša s šest na dva. Ker pa so semena slaba, se je pridelek v nekaj letih zelo zmanjšal, pripoveduje.
Ne smemo reči, da se nič ne da narediti
Za konec najinega pogovora pa poudarja, da se ne smemo nenehno spraševati, ali obstaja rešitev. "Zagotovo se ne bo z enim člankom ali z eno pravično trgovino še nič rešilo, ampak bo se pa gradilo in gradilo, pa že to, da zdaj tam 300 delavk dela v boljših pogojih, je ogromna sprememba," je prepričana. "Če bi bili vsi tiho ob nesreči Rana Plaza, se to ne bi zgodilo, a svetovna javnost je začela pritiskati tudi na velike blagovne znamke."
"Ne smemo reči, da se nič ne da narediti, nočem biti pesimistična. Če si pesimist, potem nič ne narediš," poudarja. Ko jo še vprašam, ali je ob vrnitvi domov težko gledati izobilje, ko pa na drugem koncu sveta vidiš toliko bede, mi odgovori: "Pa saj je lepo živeti tako, da si lahko privoščiš stvari, žal ti je samo, da si jih ne morejo vsi."
