Predel, kjer se nahajamo, spada v pokrajino Rupal na severo vzhodu Pakistana. Za turiste je odprt šele od leta 1999. Tu je 600 hiš in približno 3600 prebivalcev. Zdravnika nimajo, saj zdravniki po končanem študiju ne želijo delati na podeželju, ker tu ni zaslužka in tudi pogoji za delo so slabi.
Domačini so precej zaprti, vendar manj kot pred dvema letoma. Nas že poznajo in nam bolj zaupajo. Ta vtis imam tudi sama, ko prihajajo k meni zaradi zdravstvenih težav. Zaradi izkušnje pred dvema letoma, ko so me domačini z obiskom v bazi presenetili, sem letos prinesla več zdravil, ki pa mi bodo pošla pred koncem odprave, če bo še naprej tak obisk 'ambulante'.
Večina, ki me obišče, pričakuje tableto, ki bo hitro odpravila težavo. To mi ni tuje, saj doma ni dosti drugače. Imam vtis, da bolj zaupajo zdravilom iz zahoda. Nimam se za neko rešiteljico, ki bo odpravila vsako težavo. Če lahko, potem pomagam tudi z zdravili, še več pa se mi zdi vreden nasvet. Kaj potem človek s tem naredi, ni več odvisno od mene. Včasih moram predlagati pregled v najbližji bolnici v Gilgitu, ki je za večino oddaljena najmanj en dan vožnje po slabi cesti. Pri tem niso vštete ure, ki jih morajo nekateri prehoditi do Tarešinga, vasice od koder vozi džip. Potem pa so tu še denarni stroški, ki jih vsak ni zmožen plačati. Priznam, da se ponavadi ob takem predlogu ne počutim najbolje, saj vem, kaj je tu realnost. Kljub vsemu mi je to delo z domačini nek izziv v strokovnem smislu, še več pa mi pomeni bogastvo odnosov, ki sem ga deležna – verjamem, da je to obojestransko.
Pri sporazumevanju mi s prevajanjem pomaga zvezni oficir naše odprave, Javed. Moral se je navaditi, da se želim s človekom najprej pogovoriti in ne da kar dam zdravila, čim omeni težavo.
V 'ambulanto' prihajajo otroci, možje in žene vseh starosti. Žene nikoli ne pridejo same. Vedno jih pripelje moški. Lahko je to mož, nek drug sorodnik ali vaški veljak. Pripeljejo jih, ker sem zdravnica. Kljub temu so mnoge zelo sramežljive, še zlasti zato, ker moški, ki jih pripelje, vedno stoji zraven in navadno on govori Javedu, ne žena neposredno. Ravno včeraj sem enega od posrednikov, ki mi je deloval grobo, odstranila. Po tem je bil odnos z dekleti mnogo bolj sproščen. Opazila sem, da se žene in dekleta za obisk oblečejo v lepše oblačilo, običajno lepih intenzivnih barv. Vse so pokrite, odete v lepe šale izpod katerih gledajo včasih žive smejoče oči, večkrat pa je pogled povešen. Skoraj bi pozabila povedati, da ko jih možje pripeljejo, pridejo v bazo najprej sami, medtem ko žene čepijo največkrat ob kakšni skali v primerni razdalji.
Zanimivo je, zaradi česa ljudje prihajajo. Največ prihajajo zaradi težav s koleni in rameni. Vzrok je težko fizično delo v težkih pogojih. Potem so težave z želodcem. Zlasti tožijo o pekočih bolečinah. Temu je vzrok preveč začinjena hrana in prežgano ter večkrat rabljeno olje. Tudi črevesne infekcije niso redke, saj je tu zelo vprašljiva higiena (mešanje pitne in odpadne vode, itd.). Veliko je povečane ščitnice, zaradi pomanjkanja joda. Preseneča me slabo zobovje. Pogosto pridejo zaradi glavobola, kateremu bi bil lahko vzrok tudi veter. Pogosta so tudi vnetja očesne veznice, zaradi vetra, sonca in dima ob ognjiščih.
Rada bi vam opisala tri zanimive primere. Oče je pripeljal 8 ali 9-letnega fantiča z obsežnim gnojnim vnetjem v lasišču, česar doma v praksi ne vidim več. Na dotip se je čutila obsežna gnojna vsebina tudi v podkožju. Za fantiča bi bilo preveč boleče izprazniti gnojno vsebino 'v živo', hkrati pa bi bilo tudi preveč tvegano glede na pogoje. Zato sem dala le antibiotik in očetu rekla, da mora sina peljati v bolnico v Gilgit. Sprva ni bil zadovoljen, vendar smo ga prepričali, saj je Javed, ko je šel nakupovat v najbližje mesto Astoro, dečka srečal. Deček je bil zdrav in povedal mu je, da je bil v bolnici, kjer so ga za nekaj dni zadržali.
Zelo skrben oče je prinesel dveletnega sinčka z vročino, ki je trajala štiri dni. Otrok ni jedel in skoraj je prenehal tudi piti. Šlo je za vnetje žrela in srednjega ušesa. Dala sem mu antibiotik (ospen - penicilin) in lekadol za vročino oziroma bolečino ter naročila, da mu dajejo piti večkrat po malo in kontrolo naslednji dan, če ne bo bolje. Očitno je antibiotik prijel, saj se nista vrnila. Ker v teh krajih še ni in ne more biti zlorabe antibiotikov, ponavadi zelo hitro delujejo. Mnogi pri nas, kljub temu da strokovno opravičeno predpišem ospen, zavihajo nos ali celo dajejo pripombe. Mnogim pa tudi antibiotik s širšim delovanjem kot je ospen ne učinkuje več, ker so že prevečkrat uživali antibiotik.
In še tretji bolj zabaven primer. Starejši mož (to je tu zelo relativno, saj mnogi ne vedo, koliko so stari, videz pa zelo vara. Običajno izgledajo starejši, kot so v resnici.) je prišel zaradi bolečin v levem kolenu. Koleno je bilo oteklo, vendar brez tekočine v sklepu. Tudi desno koleno je bilo malo oteklo. Dala sem mu tablete proti bolečini in vnetju, Nataša – bioterapevtka - pa je odpravila blokade. Javed se je pošalil, da ga dve ženski še nista hkrati držali za kolena. Na moje presenečenje se je mož še sam začel šaliti in tudi možje, ki so bili okoli nas. Ta mož je čez deset dni pripeljal še svojo ženo in se je nama z Natašo, ves smejoč zahvalil. Prosil je še za rezervna zdravila in še za bioterapevtsko obravnavo. Koleni nista bili več otekli in boleči.
Še bi lahko opisovala primere, vendar naj zaključim. Z Natašo na strokovnem področju dobro sodelujeva. V veselje mi je, ko ne delam samo po doktrini. Z optimizmom gledam naprej, ko bom lahko enako delala tudi doma.
Domačini so mi predlagali, naj ostanem pri njih, da mi bodo zgradili hišo in ničesar mi ne bo manjkalo!?
Ne rodimo se brez razloga tam, kjer se rodimo. Nimamo pravice spreminjati drugih. Privoščim tukajšnjim domačinom boljše življenjske pogoje, vendar se mora razvoj začeti z vzgojo v šoli... Ljudje na zahodu nismo boljši od ljudi v tem ali katerem koli drugem delu sveta, le drugačni smo, zaradi različnih okoliščin v katerih živimo. V jedru pa smo si zelo podobni, saj vsi težimo k univerzalni Ljubezni. V povprečju je na zahodu preveč razvajenosti in premalo hvaležnosti za vse, kar imamo. Ostaja pa vprašanje, kje je več srečnih ljudi? Osebno verjamem, da tam, kjer je več skromnosti. Tukajšnji ljudje me učijo pravega sočutja...
