Kim Džong Un vadi streljanje in skuša prekositi vojne napovedi svojih predhodnikov

Nazadnje je bilo precej vroče, ko je 10. oktobra leta 2005 Kim Džong Il ob šestdeseti obletnici korejske delavske partije obudil vojaško parado v Pjongjangu.

Začetke napetosti med severno in južno sosedo je sicer treba iskati v drugi svetovni vojni leta 1945.

Takrat je bila Koreja japonska kolonija, ko se je Japonska predala zavezniškim silam, pa je bila država razdeljena po 38. vzporedniku. Američani so prevzeli jug, Sovjetska zveza pa sever.

Leta 1948 sta bili ustanovljeni Republika Koreja (južna) in Demokratična ljudska republika Koreja (severna).

Napetost med državama je višek dosegla 25. junija 1950, ko je prišlo do vojne, v kateri so Južno Korejo podpirali Američani, Severni pa so orožje in vojaško znanje posredovali iz Sovjetske zveze in Kitajske.

Tri leta kasneje je bil sklenjen nekakšen mirovni sporazum, ki pa uradno ni bil nikoli podpisan, zato sta državi tehnično vse od takrat še vedno v vojni.

Šestdeseta leta so nato zaznamovali številni besedni in vojaški konflikt na obeh straneh, njihova posledica pa je bilo na stotine mrtvih v obeh državah.

Iskrilo se je tudi na relaciji Pjongjang–Washington, ko je leta 1968 severnokorejska mornarica zasegla ladjo ameriške obveščevalne službe USS Pueblo. Leto kasneje je Severna Koreja sestrelila ameriško letalo, umrlo je 31 potnikov.

Po tajnih pogajanjih leta 1972 so se razmere nekoliko umirile, državi sta sklenili, da se bosta raje pogovarjali brez prevladujočega vpliva tujih sil.

Osemdeseta so bila obdobje relativnega miru z dvema razvpitima incidentoma, ki naj bi ju zakuhali severnokorejski agenti.

Leta 1983 je bilo v Rangoonu v Burmi v bombnem napadu na južnokorejskega predsednika ubitih 21 ljudi, eden od ujetih bombašev je priznal, da je severnokorejski vojak.

Leta 1985 pa je na letalu družbe Korean Air, ki je bilo na poti iz Bagdada v Seul, eksplodirala bomba. Na krovu letala je umrlo 115 ljudi. ZDA so za bombardiranje okrivile Severno Korejo in jo uvrstile na seznam držav, ki sponzorirajo teroriste.

Čeprav sta omenjena incidenta močno omadeževala odnos med državama, sta državi decembra 1991 v Seulu vseeno podpisali sporazum o nenapadanju, izmenjavi in sodelovanju. Istega leta sta se obe državi tudi pridružili Združenim narodom.

Leta 1992 je Severna Koreja Mednarodni agenciji za jedrsko energijo (IAEA) celo dovolila pregled jedrskih objektov, da bi ugotovili, ali država lahko izdeluje jedrsko orožje. Kasneje so si sicer premislili in inšpektorje izgnali.

Leta 1994 je nato umrl Kim Il Sung, ki je Severno Korejo pod vzdevkom "veliki vodja", vodil vse od leta 1948. Nasledil ga je sin Kim Džong Il, ki so ga poimenovali "ljubljeni vodja".

"Ljubljeni vodja" je pristal na zamrznitev severnokorejskega jedrskega programa v zameno za 5 milijard evrov goriva in dva jedrska reaktorja.

Do novih napetosti je prišlo v času velike lakote v Severni Koreji leta 1996, ko je država spet grozila z napadom na južno sosedo. Lakota pa je medtem na domačih tleh zahtevala 3,5 milijona življenj.

Leta 1998 je Severna Koreja čez Japonsko poslala raketo, ki je končala v Pacifiku. Uradna razlaga Pjongjanga je bila, da je šlo za uspešno namestitev satelita v orbito.

Junija 2000 so se odnosi med državama spet nekoliko otoplili. Potekal je prvi meddržavni vrh, Il pa je obljubil, da bo prenehal s propagando proti Južni Koreji.

A se je spet zaiskrilo, ko je leta 2002 takratni ameriški predsednik George Bush Severno Korejo razglasil za del "osi zla". Junija istega leta je prišlo do spopada ladij obeh držav, umrlo je 30 severnokorejskih in štirje južnokorejski mornarji.

Oktobra tega leta so ZDA tudi prekinile dobavo nafte v Severno Korejo zaradi skrivnega jedrskega programa države, država pa je v odgovor iz države izgnala mednarodne inšpektorje za jedrsko orožje.

Naslednje leto je Pjongjang obelodanil novico, da ima dovolj obogatenega urana, da začne izdelovati jedrsko orožje.

Šeststranska pogajanja v Pekingu med obema Korejama, ZDA, Kitajsko, Rusijo in Japonsko niso obrodila sadov. Nadaljevala so se več let, Severna Koreja pa je leta 2006 izvedla svoj prvi jedrski poskus.

Leto kasneje so šeststranska pogajanja le prinesla dogovor, Pjongjang se je strinjal, da zapre glavni jedrski reaktor v zameno za nafto. Na drugem meddržavnem vrhu obeh Korej so nato medkorejske odnose spet ocenili kot "mirne".

Prijateljstva je bilo konec že leta 2009, ko so v Pjongjangu napovedali prekinitev vseh odnosov s sosedo, leta 2010 pa je hladne odnose še ohladila domnevna severnokorejska potopitev južnokorejske bojne ladje.

Ko je Kim Džong Il decembra 2011 umrl, je na oblast prišel mladi Kim Džong Un. Tradicionalna grozilna retorika je postala tudi njegov zaščitni znak. Najbrž se je prav po njeni zaslugi precej hitro zasidral na oblasti.

Za obhajanje stote obletnice rojstva Kim Il Sunga je aprila lani izstrelil raketo dolgega dosega, ki je končala v morju.
Avgusta istega leta je ob skupnih vajah ameriške in južnokorejske vojske dejal, da bo Severna Koreja sosedi "prizadejala smrtonosni udarec", če čez mejo pade le najmanjši košček orožja.

Nekaj mesecev kasneje pa je Pjongjang razglasil, da so razvili balistično raketo, ki lahko doseže ZDA, za test pa so z njo v orbito poslali satelit. Sledile so ostrejše sankcije Združenih narodov.

12. februarja je Severna Koreja izvedla svoj tretji jedrski poskus in spet požugala ZDA in sosedi.
29. marca pa je nato sledilo obvestilo, da je "prišel čas za poravnavo računov z ameriškimi imperialisti".

Medtem ko svet še čaka, ali bo Un res stopil iz okvirjev svojih predhodnikov, ki sta redno uporabljala ostre besede, manj pa orožje, ZDA pa so ob Korejskem polotoku okrepile vojaško prisotnost, pa po poročanju agenvije Itar-Tass življenje v Pjongjangu teče po ustaljenih tirnicah.

Čeprav je Un razglasil, da je država v stanju jedrske vojne, država ni mobilizirala vojakov, ne premešča svojih sil, trgovine, restavracije in uradi so odprti kot po navadi, prav tako ni motenj v javnem prometu.

Številni analitiki tako menijo, da je tudi najnovejša zaostritev razmer le Unova predstava za domačo javnost, ki bi sicer morda lahko začela razmišljati o velikih težavah znotraj lastne države.