Bi se radi motivirali za gibanje? Le misel na kopalke ni dovolj dobra motivacija

Morda obstajajo kakšne tehnike, triki, ki jih ljudje lahko uporabljajo, da že na začetku ne izgubijo volje?

Pomembno je, da si znamo prisluhniti, da ugotovimo, kaj nas motivira in kakšne motive bomo s pomočjo rekreativne vadbe zadovoljevali. Sama pa vidim največji problem v tem, da se posameznik pozabi vprašati, kaj želi z vadbo doseči oziroma kaj je njegov cilj in kako ga bo dosegel. Pri vsaki aktivnosti je poglavitno ravno to, da se je lotimo sistematično, postavimo dobre cilje, saj bomo na podlagi dobro postavljenih ciljev lažje, z manj napora in dlje vztrajali pri aktivnosti, ki smo si jo izbrali. Na ta način bomo v izbrani aktivnosti tudi bolj uživali in jo sčasoma sprejeli kot pozitiven del našega vsakdana.

Pomembno je, da si znamo postaviti realne cilje, ki jih nato s svojim trudom tudi dosežemo. Velikokrat nam namreč zmanjka volje in energije za vztrajanje v športni aktivnosti ravno zaradi tega, ker smo si postavili previsoke in nedosegljive cilje.

Katera so tista vprašanja, na katera bi si morali tisti, ki se odločajo za spremembo življenjskega sloga, odgovoriti, še preden se tega izziva lotijo? Poleg nakupa novih tekaških copat in športne garderobe, ki je za marsikoga prvi korak, je gotovo pomembna tudi primerna psihična priprava? Kakšna miselna naravnanost lahko človeka pripravi na uspeh oziroma obsodi na neuspeh?

Večina vedenjskih sprememb nastane postopoma – gre za dolgotrajen proces! Seznam vprašanj pa naj bi bil približno takšen … Kaj bom dobil kot rezultat spremembe tega vedenja oziroma kakšne koristi bom imel od rednega ukvarjanja z rekreacijo? Kaj so kratkoročne in dolgoročne  koristi fizične aktivnosti? Kaj vse bom moral opustiti, žrtvovati oziroma kaj se mi bo zdelo neprijetno ob tej spremembi?

Pomembno je, da zna posameznik razlikovati med pravimi omejitvami in izgovori. Za preprečevanja relapsa oziroma prenehanja vadbe je ključno, da s posameznik že na začetku pripravi na tvegane situacije (poškodba, bolezen, počitnice, dolgčas, utrujenost, stres …), ki bi ga lahko pripeljale do relapsa in da predvidi možne rešitve problema.

Za lažji pogon se tako lahko začnemo rekreirati v družbi prijateljev oziroma ljudi, s katerimi se dobro počutimo – tako bomo veliko lažje začeli in redkeje izpuščali vadbe.

Obstaja tudi cel kup spletnih skupin, kjer se člani vzpodbujajo k zdravemu prehranjevanju, telovadbi … so spletne skupnosti dobra alternativa za vzdrževanje podpore in motivacije, če tega ni mogoče vzpostaviti v "realnem svetu".

Kot sem že omenila, je pomembno, da začnemo pri sebi in da izberemo telesno aktivnost, ki nam je všeč in v kateri smo dobri. Nobena zunanja vzpodbuda nam ne bo pomagala, da bomo vztrajali, če mi v aktivnosti ne bomo uživali in če si ciljev ne bomo dobro postavili.

Številni imajo tudi dilemo glede izvedbe načrta – naj se vadbe lotijo sami ali najamejo trenerja, se vpišejo na skupinsko vadbo … Obstajajo kakšne osebnostne karakteristike iz katerih je mogoče izluščiti, kakšen tip vadbe je za posameznika bolj primeren?

Vsak sam sebe najbolje pozna. Če smo bolj družabni, bolj uživamo v skupinskih vadbah oziroma v ekipnih športih, če smo bolj introvertirani, pa se raje odločamo za individualne športe. Glede osebnega trenerja pa je tako, če nam primanjkuje samomotivacije in za doseganje ciljev potrebujemo nekoga, ki nenehno bdi nad nami in nas "preganja", v tem primeru je bolje, da se odločimo za osebnega trenerja, če pa za to, da trdo delamo, ne potrebujemo zunanjih vzpodbud in smo dovolj močni, da sami pišemo dnevnik fizičnih aktivnosti, potem se lahko vadbe lotimo tudi sami.

Koliko so naše (ne)športne navade odvisne od tega, kakšen odnos smo s športom razvili v otroštvu?

Če nam šport predstavlja vrednoto in del našega življenjskega sloga v odraslosti, to pomeni, da so starši v našem otroštvu odigrali zelo pomembno vlogo in nam na tem področju omogočili veliko pozitivnih športnih izkušenj. V nasprotnem primeru je proces vedenjskih sprememb zelo dolgotrajen in velikokrat zelo naporen. Zaradi tega je zelo težko svetovati nekomu, ki pravi, da mu šport ne diši. Vsak mora namreč najti motivacijo sam pri sebi in si dovolj želeti spremembe, poznati ustrezne tehnike za začetek in vzdrževanje telesne aktivnosti …

Marsikatera odrasla oseba se bo torej znašla pred izzivom, kako spremeniti navade, kaj pa lahko storijo starši, da njihovi otroci v odraslosti takšnih težav ne bodo imeli?

Glede na to, da so starši tisti, ki lahko s svojim zgledom otroka že zelo zgodaj navdušijo za športno aktivnost, je že v zgodnjem obdobju zaželeno, da mu na igriv in sproščujoč način pokažejo več športov, da ga peljejo na več različnih krajev (na otroško igrišče, v telovadnico, na nogometno igrišče, poleti na morje, pozimi na smučišča …) in mu s tem ponudijo možnost izbire. Na začetku je dovolj že to, da se z otrokom odpravimo na sprehod in na otroška igrišča, kjer bo otrok s plezanjem, guganjem, skakanjem in vožnjo po toboganu uril osnovne gibalne spretnosti. Na ta način bo otrok z veseljem in smehom na obrazu pridobival veliko dragocenih izkušenj, na podlagi katerih se bo sam lažje odločil o izbiri športa, ki mu je najbolj pri srcu, ali pa vsaj vzljubil gibanje in šport kot način življenja in vrednoto, ki ga bo spremljala vse življenje. Podobno velja za odnos do zdrave hrane, lastnega telesa … Otrok se največ nauči s posnemanjem ljudi, ki jih ima rad.

Kako se psihološko razlikujejo fizično neaktivni in fizično redno aktivni ljudje? Fit telo naj ne bi vplivalo pozitivno le na zdravje, ampak tudi na počutje …

Različne sodobne študije potrjujejo, da ima telesna aktivnost poleg ohranjanja in izboljšanja zdravja pomembno vlogo tudi pri vzdrževanju in krepitvi duševnega zdravja, saj prispeva k zmanjšanju anksioznih in depresivnih simptomov, povečanju odpornosti na stres ter h krepitvi posameznikove telesne samopodobe in samovrednotenja.

Športni psihologi ste znani predvsem kot podpora vrhunskim športnikom. Se kdaj na vas obrnejo tudi tisti "navadni smrtniki", ki se sami nikakor ne morejo pripraviti k športni dejavnosti? Je lahko to dober način iskanja motivacije?

Zaenkrat se name še ni obrnil nihče s tovrstnimi težavami. Zagotovo pa poznamo psihologi, ki delujemo na športno-psihološkem področju, veliko ustreznih motivacijskih tehnik in strategij za posameznike, ki si želijo postati bolj telesno aktivni.

Potem pa imamo še tiste, ki pravijo, "saj se ukvarjam s športom, ampak hrani se pa ne morem odpovedati" – in tukaj se sanje o zdravju in fit telesu končajo. Najbrž ni splošnega odgovora na to, ali je lažje najti motivacijo za gibanje ali motivacijo za zdravo prehranjevanje in upiranje skušnjavam? Ali morda obstajajo vsaj kakšni načini, kako se motivirati, ko se je potrebno upreti krožniku najljubše nezdrave hrane?

Pri obeh primerih gre za vedenjsko spremembo, ki gresta z roko v roki. Relaps predstavlja velik izziv za vsakogar, ki se poskuša odvaditi nekega vedenja oz. z njim pričeti.

Posameznik, ki si želi spremeniti svoje vedenje (npr. ukvarjanje s športom in  zdravo prehranjevanje), se mora torej naučiti uspešno spopadati s situacijami, ki bi ga spet lahko pripeljale k staremu, neželenemu vedenju (npr. neaktiven življenjski slog in nezdravo prehranjevanje). Eden od načinov upiranja krožniku najljubše hrane je ta, da že vnaprej predvidimo situacije, v katerih smo podvrženi takšnim skušnjavam in se na njih pripravimo.

Pomembno pa je tudi to, da se zavedamo, da en krožnik - "spodrsljaj" oziroma lapsus na pomembnem praznovanju, še ne pomeni katastrofe in da se bomo naslednji dan zopet vrnili k svojemu načrtu. Spremembe v načinu prehranjevanja je namreč potrebno uvajati postopno in sistematično.

Z zmernostjo, postopnostjo, sistematičnim pristopom, ustreznimi vmesnimi in končnimi cilji, zavedanjem in opominjanjem, kaj so prednosti in omejitve spremembe vedenja, se je mogoče izogniti tudi krogu uspešnih in neuspešnih faz.

Ali toliko govora o "dietah" in prehranskih trendih vse okoli nas, postavlja ljudi pod nek nezdrav pritisk, stres in kako se mu upreti? Številni pravijo, da imajo občutek, da so brez učinka na dieti celo življenje.

Na vseh področjih življenja je pomembno to, da najdemo ravnotežje oziroma da smo v vsem zmerni in da vse spremembe uvajamo počasi in postopoma. Podobno kot pri vadbi tudi pri prehranjevanju velja pravilo, da poskušajmo čim manj zapadati nekim trendom, ki nam vsiljujejo, kaj je trenutno "in" in kaj ni. Poslušajmo sami sebe, kaj nam ustreza, kako se na to odziva naše telo in kdaj pa kdaj si pustimo tudi uživati ob nezdravi hrani.