Predstavnica tiskovne službe Centra za nadzor poleta (CUP) v Koroljovu pri Moskvi Vera Medvedkova je za Vesoljsko tiskovno agencijo VTA povedala, da je zadnje zaviranje ruske orbitalne znanstvene postaje Mir potekalo od 6.07 do 6.27 po srednjeevropskem času, po drugih virih pa nekaj dlje, kot je bilo načrtovano. Po trditvi Medvedkove je iztirjanje postaje potekalo po načrtu, zvezo s postajo pa so izgubili ob 6.44 in štiri sekunde po srednjeevropskem času, ko je postaja predvidoma vstopila v gostejše plasti ozračja.
Po poročanju ruske televizije ORT se je zadnje zaviranje raketnih motorjev samodejne tovorne vesoljske ladje Progres M1-5, ki je iztirila Mir, začelo nad Bengazijem v Libiji. Postaja je med zadnjo obkrožitvijo Zemlje preletela Kreto, Novorosijsk, Stavropol, ob 6.15 po srednjeevropskem času reko Ural, tri minute kasneje Orenburg, ob 6.25 po srednjeevropskem času Ulan-Bator, štiri minute kasneje Korejo, nato Japonsko in preko datumske meje nadaljevala pot do predvidenega območja v Tihem oceanu. Tako se je iztirjanje postaje začelo v petek in končalo v četrtek, dodajajo na ORT. Po načrtu je postaja ob 6.52 in 34 sekund po srednjeevropskem času na višini 80 kilometrov začela razpadati, pet minut kasneje pa so bili ostanki Mira, ki pri prehodu skozi ozračje niso zgoreli, predvidoma še približno 20 ali 25 kilometrov visoko.
Po mnenju strokovnjakov so nekateri deli postaje prehod skozi ozračje preživeli. Gre predvsem za 12 združevalnih mehanizmov, 18 žiroskopskih stabilizatorjev, rezervoarje, raketne motorje in njihove šobe, palice, antene in okenska stekla.
Voditelji ruske vesoljske industrije so celotno akcijo označili kot popoln uspeh. "Rusija je bila, je in bo vodilna sila v raziskovanju vesolja," je prepričan Jurij Koptev, eden od predstavnikov ruskih oblasti za nadzor vesoljskih poletov. Njegovi kolegi pa so pripomnili: "Na razpolago smo imeli 6000 kilometrov dolg in 200 kilometrov širok pas vode, tarčo pa smo zadeli. To bomo seveda zalili z vodko."
V Tihi ocean naj bi padlo več kot 1500 razbitin Mira v skupni teži približno 20 ton. Po podatkih ruske vesoljske agencije naj bi nekaj razbitin doseglo velikost manjšega avtomobila. Doslej naj bi v Pacifik strmoglavilo do 20 odstotkov vesoljske postaje. Eden od ruskih strokovnjakov se je ob tem pošalil in dejal, da lahko le stanovalci Tihega oceana posredujejo natančne številke o padajočih ostankih Mira. Z otoka Fidži poročajo, da so pred strmoglavljenjem postaje na nebu lahko minuto in pol opazovali žarečo črto.
Na Japonskem so si po nadzorovanem strmoglavljenju Mira oddahnili. Njegovi ostanki naj bi deželo vzhajajočega sonca preleteli po 6. uri na višini 160 kilometrov. Čeprav je bila možnost, da bi razbitine Mira padle na južni del Japonske, astronomsko majhna, so japonske oblasti na najbolj južno japonsko otočje vzhodno od Tajvana napotile gasilska vozila z zvočniki, prebivalce pa so pozvali, naj ostanejo doma.
Novozelandski ribiči, ki so napovedali, da svojih ladij ne bodo umaknil z območja južnega Pacifika, saj tam načrtujejo velik ulov tun, pa so povedali, da jih ni zadel noben kos Mira.
Za uničenje Mira so se Rusi odločili iz varnostnih razlogov in zaradi pomanjkanja denarja za financiranje njegovega obstanka v vesolju. Moskva namreč ne more hkrati financirati Mira in del na Mednarodni vesoljski postaji. Prvotno so načrtovali, da bo življenjska doba postaje le pet let. Javnomnenjske raziskave kažejo, da je večina Rusov nasprotovala uničenju Mira, ki je simboliziral ruske uspehe v raziskovanju vesolja.
Kozmonavta Leonid Kizim in Vladimir Solovjov sta bila v prvi posadki, ki je na Mir prišla 13. marca 1986. Skupno pa so "ponos ruske vesoljske znanosti" obiskali 104 vesoljci, med njimi je bilo 42 ruskih kozmonavtov, 44 ameriških astronavtov, na Miru pa je sodelovalo še šest francoskih, trije nemški in po en strokovnjak iz Sirije, Bolgarije, Afganistana, Japonske, Avstrije, Kazahstana, Velike Britanije, Kanade in Slovaške. Ko se je avgusta 1999 rusko-francoska naveza vrnila na Zemljo, je postaja Mir ostala brez človeške posadke. Nekaj mesecev kasneje, 6. aprila 2000, je transportno plovilo Sojuz na Mir poneslo zadnjo posadko, kozmonavta Sergeja Zaljotina in Aleksandra Kalerija, ki sta se na Zemljo vrnila 16. junija 2000 in vodenje Mira prepustila avtomatskem pilotu.
Z zgodovino postaje Mir so povezani najrazličnejši rekordi in zanimivosti. 21. decembra 1988 sta bila Vladimir Titov in Musa Manarov prva človeka, ki sta v vesolju preživela več kot eno leto. Kozmonavt Sergej Krikaljev se je 18. maja 1991 na Mir odpravil kot sovjetski državljan, toda ko se je deset mesecev kasneje vrnil na Zemljo, Sovjetske zveze ni bilo več. Slaba štiri leta kasneje, 15. marca 1995, je kozmonavt Valerij Poljakov postavil nov rekord, ko je v vesolju preživel 437 dni. Astronavt Norman Thagar je bil je 14. marca 1995 prvi Američan na Miru, junija 1995 pa se je s postajo združil ameriški raketoplan Discovery. To je bil prvi od sedmih načrtovanih obiskov ameriških raketoplanov na Miru.
Mir so pestile tudi številne težave in nesreče, ki jih je bilo kar približno 1500. Ko so kozmonavti 23. februarja 1997 menjavali zračni filter, je na Miru izbruhnil požar. Med združitvijo samodejne vesoljske tovorne ladje Progres M1-5 z Mirom se je 25. junija 1997 zgodila nesreča, ko je Progres trčil v Mirov modul Spektr in poškodoval plošče s sončnimi celicami. Septembra istega leta je računalnik na postaji že tretjič v mesecu odpovedal in strokovnjaki so potrebovali en dan, da je Mir začel znova delovati.
