Maroltovci navdušili Mehičane

V poznih nedeljskih urah, ko so po ljubljanskih ulicah že praznovali Jankovićevi volivci, se je na Kongresni trg 1 preko Pariza in Benetk s turneje po Mehiki vrnilo 34 plesalcev in godbenikov Akademske folklorne skupine France Marolt ŠOU v Ljubljani. Na čezoceanski turneji, ki je potekala od 5. do 22. oktobra, so slovenske ljudske pesmi in plese predstavili množičnemu in nadvse hvaležnemu mehiškemu občinstvu na dveh mednarodnih festivalih in kar 13 samostojnih celovečernih koncertih.

Mehiški organizatorji festivalov, katerih gostje smo bili Maroltovci, slovenskim folkloristom s potovanji po tej razsežni deželi tekile, tortilj, fižolovega pireja in mariachijev niso prizanašali, tako da smo avtobus hitro vzeli za svoj dom, vse naše šoferje pa za velike amigose. Kljub nenehnemu seljenju iz hotela v hotel, preizkusili smo žimnice kar 13 različnih hotelov, smo na turneji neznansko uživali. Ples in glasba pač ne moreta povzročati slabe volje.

Malce so nam jo že na začetku poti zagodli strogi in neprilagodljivi letališki predpisi, saj smo morali že na letališču v Benetkah pošteno zavihati rokave ter iz najtežjih lesenih zabojev prepakirati noše v navadne potovalke in kovčke, ki smo jih prav zaradi možnosti takšnih zapletov na srečo imeli s sabo. Kdor misli, da je slovenska narodna noša zgolj tista, v kateri se ansambli sučejo v oddaji Po domače, se krepko moti! Naša garderoba je obsegala le najnujnejše, pa se je kljub temu nabralo noš in dodatkov za osem velikih zabojev, ki jim vsi pravimo »kište«. Tako smo v Benetkah vsi pošteno pljunili v roke in čez kakšni dve uri je bilo vse urejeno – prtljaga ponovno stehtana, trije najtežji zaboji pa na poti nazaj v Ljubljano. Imeli smo tudi posebnega sopotnika – imenuje se kontrabas! Sicer se je moral peljati med ostalo prtljago, je pa v prtljažni druščini imel edini svojo vozovnico.

Navdušeni gledalci vstali in ploskali

Navdušenim Mehičanom, ki so po vsakem našem koncertu stoje aplavdirali in pogosto tudi vzklikali »bravo!«, smo se predstavljali s primorskimi, rateškimi, dolenjskimi, štajerskimi, prekmurskimi, porabskimi, belokranjskimi in razkriškimi plesi (vse koreografije, razen rateške, vsebujejo tudi pevske točke). Mehiško občinstvo nas je razvadilo! Dvorane po Sloveniji so pogosto napol prazne, večkrat se zgodi, da nas je nastopajočih na odru več kot gledalcev v dvorani. V deželi s 100 milijoni prebivalcev pa smo bili zvezde! Polne dvorane, avditoriji na prostem (v mestu Aguascalientes je naš nastop spremljalo vsaj 1500 ljudi), po nastopih smo delili avtograme, se prijazno fotografirali z vsemi družinskimi člani posebej, se podpisovali celo na oblačila z alkoholnimi flomastri… Skratka, folklorist ostane brez besed. 

Za Mehičane smo predstavljali eksotiko. Tako so napisali v enem izmed tamkajšnjih spletnih medijev: »Sayula, Jalisco (Horizontes) - Prejšnji torek smo zasledili velik obisk dogodka v Auditorio Municipal (Mestni Avditorij). Ljudje so prišli občudovat spektakel folklorne skupine iz Slovenije, ki je bil dinamično precej počasen, predvsem zaradi menjavanja kostumov, je pa omogočal uživanje v umetnosti plesa ter bil pospremljen z močnimi aplavzi, kot se za tretji Festival de Cultura tudi spodobi.«

Poplesavali smo v zvezni mehiški državi Hidalgo (v sklopu mednarodnega festivala v Tulancingu), po dolgem in po čez preplesali zvezno državo Jalisco (v sklopu mednarodnega festivala »fiestas de octubre«), domovine »Mariachijev« in se zavrteli na odrih glavnih trgov in teatrov velemest kot so Guadalajara, Aguascalientes, San Luis Potosi in Celaya. Med nastopi smo si ogledali tudi zanimivosti teh mest, se okopali v toplem Pacifiku in poslkali izkopanine v Tuli in Teotihuacanu. Srce Mehike smo zaužili v tako polni meri, da smo naš tamburaški orkester preimenovali kar v »Maroltachije«.