Brez sprememb na krožnikih ne bo šlo: 'Ni pa treba, da vsi postanemo vegani'

"Res je, da smo tudi v preteklosti imeli poplave, plazove, ampak tega je čedalje več. A tu niso krivec le podnebne spremembe. Ljudje smo razširili svojo poselitev, danes  preprosto porabimo več zemeljskega površja in skupaj s podnebnimi spremembami je to recept za katastrofo. Slovenci smo del razvitega sveta in si bomo to morda celo lahko privoščili npr. z gradnjo infrastrukture. Naše življenje bo dražje, imeli bomo več zavarovanj in večkrat poplavljeno Slovenijo. A so deli sveta, kjer takšni dogodki vzamejo na desettisoče življenj. Tako da nam kot članom globalne skupnosti ne more biti vseeno," razmišlja okoljski znanstvenik dr. Žiga Malek. Z njim smo se pogovarjali o tem, kako prilagoditi naš prehranski sistem prihodnosti.

Tudi v primeru, da bo segrevanje omejeno na 1,8 stopinje Celzija – kar je po mnenju nekaterih znanstvenikov optimističen scenarij – bo sodeč po raziskavah polovica človeštva do leta 2100 izpostavljena življenjsko nevarnim podnebnim razmeram. To bo zagotovo vplivalo na možnosti pridelave hrane.

Ni treba, da se pogovarjamo o letu 2100. Vidimo, kaj se dogaja že ta trenutek. Pred nekaj leti smo izvajali scenarije za območje Sredozemlja in Evrope in nismo si predstavljali, da bomo že do leta 2023 beležili tako ekstremne pojave, ki sovpadajo še z ostalimi družbenimi in gospodarskimi šoki. Kmetijstvo je sektor, ki je neposredno pod vplivom podnebnih sprememb in kjer se je nemogoče prilagoditi iz danes na jutri. Začeti je treba danes in mogoče bomo te sadove želi čez 10 let. Jasno pa je, da s takšnim prehranskim sistemom, ki ga imamo danes, ne moremo nadaljevati v prihodnosti. 

Zakaj?

Ker ima takšen prehranski sistem veliko vplivov na okolje tako na biotsko raznovrstnost, vodne vire in kakovost tal kot izpuste toplogrednih plinov. Vidimo, da smo že danes omejeni s tem, koliko se lahko prilagodimo podnebnim spremembam. Če kot primer navedem severno Italijo: To je izredno razvita regija tako gospodarsko kot tudi v smislu učinkovitosti namakanja, kmetje se tam prilagajajo že stoletja. A ko vode ni, je ni, in lani smo videli, kaj pomeni, če je reka Pad s pritoki skoraj suha. Zdaj so tam velike težave, ker gre za našo soseščino, pa se to odraža tudi v cenah hrane pri nas, saj je suša prizadela tudi ostale pomembne pridelovalke hrane v Evropi.

Čeprav vse projekcije kažejo, da se bo globalno rast prebivalstva sredi stoletja ustavila, se bo hkrati povečalo blagostanje tudi drugod po svetu. Če je danes povprečna svetovna poraba nekje okoli 35 kilogramov mesa na prebivalca, pri nas pa je dvakrat večja, lahko pričakujemo, da bo  v prihodnosti tudi drugje tako, torej da bodo tudi drugje meso, mlečni izdelki in jajca bolj pogosto na krožniku. Zato bomo potrebovali še več naravnih virov, da bomo prebivalstvo nahranili na tak način.

Čaka nas torej veliko izzivov, ki jih bo zelo težko rešiti. Treba se bo prilagajati, omejiti naše vplive na podnebne spremembe in nahraniti prebivalstvo, pri čemer ne smemo pozabiti, da okoli 800 milijonov ljudi na svetu že danes strada. 

Pritiski na tla in vodne vire so dosegli kritično točko, potem ko smo bili v preteklih letih priča veliki degradaciji, razkriva poročilo o stanju tal in vodnih virov Združenih narodov. 

Tla degradiramo že tisočletja. Z netrajnostnim namakanjem, prekomernim pašništvom in podobno smo rodovitna tla marsikje uničili. A tla niso nujno obnovljiv vir. Če bi želeli, da se ta obnovijo, bi se včasih ljudje morali iz določenega območja umakniti za več stoletij. Skupaj s podnebnimi spremembami pa degradacija tal vpliva na sposobnost tal za skladiščenje vode, kar je spet pomembno za rast rastlin. 

Kaj pa vodni viri? 

Kot smo videli v Italiji, imamo lahko izjemno tehnologijo namakanja, a ko vode ni, tudi to ne pomaga. Zato nekatere države že razsoljujejo morsko vodo, so države, ki vlagajo v umetne oblake. A to so izredno dragi postopki, upam, da nikoli ne bo prišlo do tega, da jih bomo morali uporabiti. Poleg tega, da so dragi, ne vemo točno, kaj prinašajo v smislu negativnih vplivov na okolje in vodne vire drugje. Veliko bolj smiselno je pogledati, kateri so največji porabniki vode v naši družbi. Tako globalno (70 odstotkov) kot tudi v Evropski uniji (40 odstotkov) je to kmetijstvo, predvsem namakanje.

In kako dalje? 

Pogledati moramo, kako lahko ta vpliv zmanjšamo. Delna rešitev je, da ne sadimo več poljščin, ki so zelo žejne. V Italiji je takšen primer riž, v prihodnosti vprašanje, če bo še to možno. Potem je tu živinorejski sektor, ki je velik porabnik vode predvsem prek pridelave krme, ki potrebuje veliko vode. Tu nas ne bo rešila nobena tehnologija. Tudi če jo imamo, vidimo, kakšne težave imamo s postavljanjem namakalnih sistemov. Vogršček nam stoji že desetletja in nihče nima nič od tega. Naivno je upati, da bomo zaradi več suš v prihodnosti zgradili nove namakalne sisteme, medtem ko še tega, ki ga imamo, ne znamo izkoristiti. 

Kako v primeru suše postaviti prioritete? Kmetje opozarjajo, da so prvi v vrsti, ki se jim prepove uporaba vode. 

Težko je biti razsodnik. A če vode ni, je ne moreš uporabiti. Ne moremo tvegati, da bo prebivalstvo brez vode. Prepoved vode kmetom pa tudi ni preprosta, saj s tem tvegamo, da na naših krožnikih ne bo hrane. Zato je čas za tehten premislek, kaj si sploh želimo na naših krožnikih. A si res želimo januarske jagode iz juga Španije, pa tropsko sadje, veliko vode v Evropi porabimo tudi za okrasno cvetje ... Mislim, da se temu lahko odpovemo. Kot družba moramo sprejeti prioritete, pogledati, kdo so največji porabniki vode, in to so nedvomno nekatere od stvari, ki se jim lažje odpovemo. Na drugi strani pa imamo živinorejo, kjer bomo tudi morali ukrepati. In tu lahko veliko naredimo sami. Niso potrebni dramatični rezi, še zdaleč ni treba, da smo vsi vegani. Že 10- do 20-odstotno znižanje porabe mesa bi neverjetno pripomoglo. 

Zavržemo pa tudi veliko odpadkov. 

Do nedavnega je veljalo, da zavržemo približno tretjino hrane. Se je pa izkazalo, da tudi v Evropi, ne le v revnejših delih sveta, ogromno hrane izgubimo, še preden ta prispe do potrošnika. To je bodisi hrana, ki ostane na poljih in zgnije, ali pa hrana, ki je uničena zaradi vremenskih ujm. Ali pa so to izgube, povezane s predelavo hrane. In predvsem pri hrani živalskega izvora je korakov, kjer pride do izgub, več. Od pridelave krme, hranjenja živali ... In tudi, ko pride do potrošnikov, saj imajo ti izdelki krajši rok trajanja. Živila rastlinskega izvora imajo precej manjše okoljske vplive in izpuste, povezane z izgubami. Preračunano na enoto beljakovine, so samo izpusti toplogrednih plinov, povezani z izgubami v pridelavi in predelavi živil živalskega izvora, večji kot vsi izpusti pridelave beljakovin iz stročnic. Tu se moramo torej zamisliti, kako vzpostaviti bolj robusten sistem, ki bo spodbujal več predelave hrane rastlinskega izvora.

Torej da namesto, da površine namenjamo za krmo, te namenimo za poljščine za prehrano ljudi? 

Če imamo hektar zemlje, ki ga namenjamo pridelavi krmil, s temi krmili, ki imajo določeno količino beljakovin in kalorij, nahranimo živali, ki pa niso najbolj učinkovite pri pretvarjanju. Velike izgube so že pri samih živalih, ki se gibajo, prebavljajo ... Določen odstotek izgub nastopi že pri pretvorbi beljakovin iz krme v živalske beljakovine, potem pa so izgube še naprej v celotni verigi prehranskega sistema in jih je pri živilih živalskega izvora precej več. Na primer, na istem hektarju lahko pridelamo do šestkrat več beljakovin iz soje kot iz piščančjega mesa, 12-krat več kot iz prašičjega mesa in do 140-krat več kot iz govedine. 

A naivno je reči, da bomo vse kmetijske površine preusmerili. 

Res je, v Kranjski Gori denimo ne moremo pričakovati, da bomo sadili stročnice, saj to preprosto ni možno. A imamo v Evropi dovolj prostora, kjer bi lahko pridelali več živil rastlinskega izvora na rodovitnih območjih, namesto da jih večinsko uporabljamo za pridelavo krme. To je precej neučinkovit sistem, zagotovo bi se dalo vse te površine in vodo ter ostale kmetijske vnose bolje uporabiti, kot da se osredotočamo na proizvajanje krme, še posebej če upoštevamo vse izgube, povezane z živili živalskega izvora v prehranski verigi. 

Kako torej zagotoviti okolju prijaznejše načine pridelave hrane, hkrati pa zagotoviti dovolj hrane za vse? 

Upoštevajoč trenutne prehranske navade, prebivalstva res ne moremo nahraniti izključno z ekološkim kmetovanjem, ki ima lahko nižje, a tudi bolj stabilne donose. Zato je po mojem mnenju potrebna sprememba tega, kaj kot evropski davkoplačevalci financiramo. Če večinsko financiramo živila živalskega izvora, sprememba v nek bolj trajnostni prehranski sistem ni možna. Zato moramo najprej ugotoviti, do kakšne mere bi zmanjšali delež teh živil, potem pa lahko zmanjšamo naš vpliv na okolje. Študije so pokazale, da bi v primeru znižanja porabe mesa do ravni, kot to priporočajo prehranske smernice posameznih članic Evropske unije, s tem privarčevali kmetijske površine v velikosti Francije, torej bi lahko bodisi kmetovali manj intenzivno ali pa te površine namenili naravi, rekreaciji ... S tem bi tudi zmanjšali izpuste toplogrednih plinov, porabo gnojil in pesticidov, vode ... To ne bi bilo odpovedovanje mesu, ampak samo znižanje na neko raven, ki jo priporočajo zdravstvene smernice. In tu gre za pomembno sinergijo: hkratno izboljšanje zdravja in okolja, zmanjšanje odvisnosti od uvoza hrane, konec koncev bi bilo to tudi dobro za naše denarnice.  

Kako bi morala država spodbujati ekološke kmete? 

Kot družba se moramo zavedati, da če se kmet odloči, da bo postal ekološki, s tem doprinese tudi k drugim družbenim ciljem. Pripomore k nižjim izpustom, bolje skrbi za tla, višji dobrobiti živali in boljši kakovosti pridelkov. In vse to mora cena odražati. Izplačila, ki bi jih kot družba temu kmetu namenili, ne bi bila subvencija, ampak plačilo za družbeno koristno (morda nujno) delo. Kmetje lahko imajo manj živali v hlevih oz. se te bolj pogosto pasejo zunaj, uporabljajo manj pesticidov, a potem bodo nižji tudi njihovi donosi. In če bo kmet zato okoli 40 odstotkov manj plačan, to lahko pomeni njegov propad. Tega si ne želimo, saj želimo nahraniti prebivalstvo. Zato se je treba v tem primeru odločiti, da bi kmetom plačali za te dodatne storitve. 

Imate kakšen konkreten primer takšne storitve, na katerega ne bi pomislili? 

En lep primer, ki nam je kot planinskemu narodu blizu, je ohranjanje krajine. Marsikatera planina se je zarasla, kar ni dobro. Želimo si urejene visokogorske travnike, a pridelovanje hrane na takšnih območjih ... Torej vzdrževanje pašne živine stane in je precej težje. Zavedati se moramo, da je to naložba v naše otroke in vnuke. Ker tega v preteklosti nismo delali, smo izgubili že marsikatero planino, ki se je zarasla, kar morda s stališča narave ni tako slabo.

Potrošniki želijo vedno več zdrave hrane, a podatki kažejo, da uporaba pesticidov v Evropski uniji znova narašča. 

Znova opažamo negativne trende in skupina evropskih poslancev želi ukiniti program obnove narave, ki med drugim predvideva zmanjšano uporabo pesticidov, antibiotikov v živinoreji in povečanje deleža ekoloških kmetij v Evropi. Kot kaže, določeni lobiji želijo to ukiniti in to me žalosti, saj menim, da smo bili na pravi poti. Slovenija bi tu morala igrati bolj aktivno vlogo. V Sloveniji smo, mislim, da že bolj napredovali, imamo manjše kmetije z manjšim vplivom na okolje in večji delež zavarovane narave. Zato bi lahko večkrat pokazali na večje, predvsem zahodne in severne članice ter od njih zahtevali, da zmanjšajo okoljski vpliv njihovega kmetijstva. Okolje namreč ne pozna meja. Drugi argument pa je pravičnost, naši kmetje nimajo enakega izhodišča in ne morejo stroškovno konkurirati velikim, industrijskim kmetijam, ki pa imajo veliko večji vpliv na okolje. Ne bi rad videl, da nižamo standarde v Sloveniji, ampak bi morali vztrajati, da se višajo tudi drugod po Evropi.

Kaj pa pripravljenost kmetov po Evropi za okolju bolj prijazno kmetovanje? V številnih državah potekajo protesti. 

Proteste razumem, saj kmetje svoj poklic opravljajo dobesedno s svojimi rokami in če jim čez noč prepovedujemo oziroma omejimo določene stvari, imajo seveda vsega dovolj. Tudi komunikacija ni bila najboljša. Zavedati se moramo, da ne moremo zahtevati enakega prehranskega sistema, obremenjevati pa samo eno stran, torej kmete. To bo prineslo bolj obremenjene kmete z nižjimi prihodki, hkrati pa lahko pomeni, da bomo v Evropo več uvažali. V Evropi smo denimo od leta 1990 zmanjšali količino toplogrednih plinov, povezanih s kmetijstvom, za četrtino, istočasno pa uvozimo več kmetijskih vnosov, kot so krmila, izven Evrope, torej se je velik del izpustov le prenesel drugam in vprašanje je, ali smo tako, globalno gledano, Evropejci sploh kaj izboljšali. Zato moramo kmete podpreti in jih kot enakopravne deležnike vključiti v razpravo, kako bomo spremenili prehranski sistem, ne pa da jim bomo samo zapovedovali. 

Število malih kmetij pri nas se zmanjšuje in zanje postaja opravljanje dejavnosti čedalje težje. In če protestirajo ti kmetje, jih seveda moramo vsi podpreti. Oni niso tisti, ki so krivi za okoljske vplive trenutnega prehranskega sistema. Zdi se mi, da so to razpravo in tudi proteste po Evropi velikokrat ugrabili večji igralci v prehranski verigi, ne pa mali kmetje, ki žal velikokrat niso slišani. 

Kakšne so torej rešitve? 

Želim si prehranski sistem, ki bo bolj robusten proti podnebnim spremembam in bo imel manjše vplive na okolje. To pa bo možno le, če bomo imeli enakovredne družbene cilje. Torej da bo pridelava hrane enakovredna varovanju narave, skrbi za družinske kmetije, ohranjanju tal, vodnih virov in zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov. To bo možno sicer le, če bodo ostali sektorji, kot so promet, industrija in energetika, bolje opravili svojo domačo nalogo. Namesto da trikrat na teden jemo tofu in vozimo čedalje večje in bolj potratne avtomobile, raje vidim, da ostanemo pri mesu in se odpovemo avtomobilom.

Poudaril bi, da se morda mnogokrat zdi, da so to le neki zeleni okoljski cilji, a v resnici so to cilji, ki stremijo k večji pravičnosti. Podnebje namreč vpliva na vse nas in problemov ne moremo gasiti le z novimi tehnologijami in upanjem, da bo to rešila prihodnja generacija.  

Da smo Slovenci mali in tako, globalno gledano, pojemo manj mesa, kar pomeni majhen delež izpustov toplogrednih plinov, pa vseeno ni noben izgovor. Zavedati se moramo svoje vloge v svetu in biti malo bolj ambiciozni. Če imamo mi sistem z manjšimi vplivi na okolje, lahko tako brez slabe vesti s prstom pokažemo na druge, da lahko tudi oni izboljšajo svojega.