'Začel sem s tremi kozami. Če je želja, če je pot, se priučiš, se naučiš'

Preden nam je Gregor Slavec orisal, kako mu je uspela zgodba ekološko zasnovane kmetije, ki jo je zgradil s pomočjo koz in njihovega mleka, kokoši in njihovih jajc ter drugih živali, nam je razkazal svojo kmetijo in nas peljal na tri lokacije, kjer ima svoje živali. Koze, krave, ovce in osli so celo leto zunaj na prosti paši, prav tako kokoši, ki prebivajo v mobilnem kokošnjaku. Nobenih živali ne hrani z umetnimi krmili ali silažo, je zagotovil. "Pri nas redimo večinoma avtohtone živali: drežniške koze, bovške ovce, cikasto govedo, nekaj štajerskih kokoši in kranjsko čebelo. Predvsem zato, da bi ohranili te pasme v Sloveniji, ki jih imamo že od nekdaj. Poleg tega so avtohtone živali prilagojene na naše okoliške razmere. Na primer cikasto govedo je relativno lahko govedo, zato ne uniči travne ruše, se lahko premika po pašnikih, ki so kamniti in tudi bolj strmi. Žival je torej prilagojena razmeram, ki prevladujejo v Sloveniji," je pojasnil.

In kakšno je pravzaprav življenje na kmetiji Slavec pozimi, nas je zanimalo. Mladi kmet nas je moral takoj razočarati, da si proizvodnje sladoleda iz ekološkega kozjega mleka, ki nas je seveda najbolj zanimala, ne bomo mogli ogledati. Koze pozimi namreč nimajo mleka. "Zima na kmetiji je precej mrtva. So vsakodnevna opravila, za katera moramo poskrbeti: preverimo, kako je na pašnikih, ali imajo živali vodo, ali so zdrave, jih nakrmimo, pregledamo ograje, ali še stojijo. Nimamo pa pozimi mleka, jajc je za tretjino manj. Če imamo 70 kokoši in poleti poberemo 60 jajc dnevno, jih zdaj 20. Saj ste sami videli, ko smo si ogledali kokoši, koliko jajc smo pobrali. Tako pač je, ko se odločiš, da kmetuješ na ekstenzivni, ekološki način in upoštevaš naravno sobivanje. Pridelkov je znatno manj kot pri intenzivni reji," je izpostavil.

Koze pozimi nimajo mleka, ker se pripravljajo na jaritev, na prihod kozličkov, je pojasnil: "Kotile bodo februarja. Zdaj nimajo mleka, ker se vsa energija oziroma kar zaužijejo, usmeri v plod, v razvoj kozlička. December, januar in februar so dejansko mrtvi meseci, ko ni mleka. Ko se kozlički skotijo, jih potem pustimo pri kozi še naslednja dva meseca. Tako da tudi takrat imamo znatno manj mleka, saj ga večinoma popijejo kozlički. Ko začnejo samostojno jesti in ne potrebujejo več materinega mleka, začnemo molsti koze – se pravi nekje od aprila do oktobra je mleko naše. Takrat je za nas vrhunec sezone, potem se zopet počasi začne obdobje, ko je mleka vse manj," je pojasnil in dodal, da je podobna zgodba z jajci in jajčnimi testeninami, ki jih izdeluje. Ker je jajc pozimi toliko manj, je proizvodnja testenin v tem času skromna.

Zima je torej čas, ki je bolj pisarniško obarvan, namenjen urejanju birokracije in papirjev, pa tudi obdobje, ko Slavec razmišlja o novih proizvodih in načrtuje. "Spremljam razpise in se prijavim na kakšen projekt, kajti tudi to je eden izmed virov dohodka in usmeritev na naši kmetiji. Del sredstev smo preko razpisa denimo dobili za izobraževanje in didaktiko. V spomladanskem, poletnem in jesenskem času redno gostimo vrtce in šole. Za njih imamo pripravljene aktivne programe – otroci niso zgolj opazovalci, ampak se vključijo v sam proces dela na kmetiji. Na primer pokošeno in pograbljeno travo damo v samokolnico, jo odpeljemo na pašnik in skupaj nakrmimo živali. Ali poberemo jabolka, jih očistimo, zmeljemo in vidimo, kako pridemo do jabolčnega soka," je razložil.

Kako je zaživela in zrasla kmetija Slavec? Na začetku tri, zdaj 40 koz

Mati Gregorja Slavca je dobila kmetijo v Knežaku v last od svojega očeta in jo nato leta 2016 predala sinu. "Pred osmimi leti sem najprej pripeljal tri koze, pred šestimi pa sem se odločil, da se resno posvetim kmetiji, saj sem v njej videl prihodnost. Zato sem se prijavil na razpis za mladega prevzemnika, bil uspešen in tako pridobil začetni kapital, da sem lahko začel razvijati kmetijo. Pogoj za razpis je bil, da se na kmetiji zaposlim za polni delovni čas, zato sem moral razmisliti, kaj in kako bom delal, da bom ustvaril redni dohodek. Tako se je razvila zgodba, da sem po treh kozah pripeljal več koz. Iz burskih koz, ki so namenjene prireji mesa, sem se preusmeril v srnaste koze, ki dajejo mleko," je opisal, kako se je vse skupaj začelo. Kozam so nato sledile krave, ovce, kokoši in čebele. 

'Nikoli me ni bilo sram nekoga kaj vprašati, če nisem česa znal'

Slavec konkretnih izkušenj s kmetijstvom ni imel, saj je živel v bloku v Ilirski Bistrici. Z delom na kmetiji se je sicer srečeval v otroških in mladostniških letih, ko je preživljal počitnice pri stari mami v Podstenjah. "Imela je krave in prašiče. Nekaj znanja sem pridobil tam, saj sem hodil pomagat na kmetijo, nekaj pa te nauči življenje. Če je želja, če je pot, če te zanima neka stvar, se je priučiš, se je naučiš. Konec koncev me nikoli ni bilo sram nekoga kaj vprašati, če nisem česa znal. In če si odprt, so ti ljudje pripravljeni pomagati, povedati in svetovati. Poleg tega imamo danes internet in strokovno literaturo," je razložil, kako je začel pridobivati izkušnje.

S pomočjo literature si je olajšal delo pri izdelavi testenin in sladoleda iz kozjega mleka. "Prebral sem literaturo in izluščil tisto, kar se mi je zdelo najboljše. Večkrat sem poskusil, ker se prvič, drugič ali tretjič ni posrečilo oziroma nisem bil zadovoljen s proizvodom. Potem mi je zdrava kmečka pamet rekla, da bi moral nekaj popraviti, storiti malo drugače in tako prideš do končnega izdelka," je opisal, kako je razvijal svoja proizvoda.

'Nekaj smo ga na silo pojedli, ostalo so pojedle kokoši'

Nekaj poizkusnih testenin, več pa sladoleda so zato sprva pojedle kokoši. "Pri testeninah sicer ni bilo toliko težav, saj so narejene zgolj iz moke in jajc, kar zmešaš med sabo. Najti moraš pravo razmerje med sestavinama, neke velike znanosti ni. Pri naših testeninah je plus bolj ta, da kupujemo ekološko moko v lokalnem mlinu, na naši kmetiji pa imamo svoja ekološka jajca, torej so testenine iz domačih in ekoloških sestavin, kar jim daje polni okus," je pojasnil. 

Pri sladoledu je zgodba drugačna, je prava znanost, se je izrazil Slavec. Premišljeval je: "Molzemo koze, sveže ekološko mleko imamo v ponudbi, zakaj mleku ne bi dodal vrednosti?" A ker sir, jogurte in skuto prideluje že kar nekaj kmetov, je iskal novo pot in prišel na idejo, da bi poskusil izdelovati sladoled. "Pred štirimi leti sem začel raziskovati, najprej v literaturi in na spletu. Imeli smo tudi majhen stroj. Prvi poskusi – sladoled je bil užiten, ne morem reči, da ne – so bili daleč od tega, kar ste danes poizkusili," se je zasmejel in nadaljeval. "Bil je preveč zbit, ni bil kremast, bil je plehek, skratka ni ratal'. Nekaj smo ga na silo pojedli, ostalo so pojedle kokoši. Potem smo v proces vključili tehnologinji, ki sta specializirani za sladoled in sta nam pomagali," je razložil, kako je naposled le prišel do končnega recepta sladoleda, ki ne vsebuje nobenih ojačevalcev okusa in drugih kemikalij, temveč ob kozjem mleku zgolj rjavi ekološki sladkor, naravne sestavine za kremoznost in naravne arome, kot so lešnik, vanilja, kakav in malina. "Poizkusov je torej konec in uradno ponudbo sladoleda bomo letos dali na trg, kajti do zdaj so sladoled poskusili le prijatelji in znanci," je dodal.

Za konec smo Gregorja Slavca, ki z delom začne zjutraj ob 5.00, konča pa pozno zvečer okrog 23.00, kdaj si pravzaprav oddahne? Ali gredo z ženo, ki mu na kmetiji sicer po svoji službi pomaga, in dvema majhnima otrokoma na dopust? "Dopusta žal nimamo nič. Zdaj nam sicer pomaga fant, smo ga zaposlili, vendar smo v osnovi družinska kmetija. Živali ne moreš pustiti 'na ključu'. Moraš k njim, jih poleti redno molsti, pobirati jajca, skrbeti za čebele in podobno. Ni vse lepo, je tudi kakšen minus, ampak za nas je ta kmetija način življenja in hobi obenem. Da nimamo dopusta, smo pripravljeni vzeti v zakup. Na dolgi rok to ni najboljše, zato v prihodnosti računam na pomoč. Zaposlili bomo še koga, da bo s kmetijo znal ravnati, kot bi bila njegova. Potem bomo lahko predali kmetijo za teden ali 14 dni in šli na zaslužene počitnice," je strnil mladi inovativni kmet.