'Pri 24 letih ne pričakuješ, da se boš soočil s krvno boleznijo'

Martina Pinterič pri 24 letih ni imela časa za razmišljanje o slabem počutju. Živela je polno življenje, kombinirala študij in delo ob študiju, potovala in uživala. Utrujenosti, ki jo je čutila, zato sploh ni povezovala z boleznijo. Šele ko je zatipala zatrdlino med ključnicama, je pomislila, da bi lahko bila utrujenost morda povezana s čim drugim. Po obisku zdravnice, ki je zatipala še povečano bezgavko, pa je bilo jasno, da se v njenem telesu nekaj dogaja in da je čas, da jo pregledajo specialisti. Po vseh preiskavah in posegih je vendarle dobila diagnozo: Hodgkinov limfom, rak limfatičnega sistema. "Pri 24 letih ne pričakuješ, da se boš soočil s krvno boleznijo, ki ti lahko spremeni življenje. Ko sem izvedela, da imam raka, sem imela pred očmi zgolj to, da želim ozdraveti. O tej bolezni sem želela izvedeti čim več. In ko sem izvedela, da se jo da premagati, sem bila še toliko bolj optimistična in polna upanja. Toda seveda je bil to velik šok zame, še huje pa mi je bilo za bolezen povedati drugim," razlaga Martina. 

Ena ključnih stvari ob diagnozi je zagotovo podpora bližnjih, pa tudi optimizem bolnika. "Volja do življenja in borbe ter podpora bližnje okolice sta izrednega pomena," pravi Martina. "Če si res želiš živeti, boš poskusil narediti vse, da ti uspe. Konec koncev boš tako vedel, da si dal vse od sebe."

Pogovarjanje o raku v družbi še vedno tabu

Martina je prestala leto in pol zelo zahtevnega in napornega zdravljenja. Poleg operacije je imela osem kemoterapij in 17 obsevanj. Na vprašanje, kaj je bilo najhujše, odgovarja: "Kombinacija vsega, a zagotovo je bila najhujša kemoterapija." O njej je v knjigi, ki jo je napisala po bolezni, med drugim zapisala: "Ko me priključijo, se začne: s hitrostjo vetra se po žilah spusti strup, za katerega molim, da ne uniči samo mene, ampak predvsem njega! Najprej ga začutim v ustih – plinast okus, ki sili k bruhanju. Potem se pretaka po žilah, ki kričijo, naj neha."

Čakanje na hodnikih onkološkega inštituta, pa naj je bilo to čakanje na kemoterapijo ali obsevanje, Martina v knjigi opiše s presunljivimi besedami. "Pridružim se čakajočim na ozdravljenje. Pridružim se sotrpinom, ki so vsi tu z istim namenom – da ga zastrupimo. Čakamo nekaj ur, da vstopimo v dnevno bolnišnico, kjer začutiš enakost, kot še nikjer do zdaj. Enakost, ki bi morala vladati na ulici!" Na vprašanje, ali so se na hodnikih onkologije med sabo kako povezali, odgovarja: "Nismo vedeli, kaj ima kdo, ali imamo vsi isto diagnozo. Družila nas je krvna bolezen. Ni tako pomembno, katerega raka imaš, glavna stvar je, da vsi vemo, zakaj smo tam, da smo vsi v približno enakih zgodbah. Povezovanje oziroma pogovori med nami so bili čisto drugačni kot zunaj. Tako kot je zunaj pogovor o tem tabu, je notri pogovor o tem nekaj čisto običajnega. Ne govorim o tem, da se stvari zbanalizirajo. Ravno nasprotno. To je takrat naše življenje in prav je, da je tako odprto," razlaga Martina. "Ko prideš ven, je za nekoga, ki je v tem procesu – tako za bolnika kot za svojca – to, da skupaj z drugimi doživlja stigmo oziroma o tem ne more govoriti ali mora to pred drugimi skrivati, še hujše. To bi lahko družba drugače naredila. Zavedam pa se, da to ne gre z danes na jutri," odnos družbe do bolnikov z rakom pojasnjuje Martina. To je tudi eden od razlogov, da je napisala knjigo. Upa namreč, da bodo tisti, ki k sreči nimajo izkušnje s tako hudimi boleznimi, vendarle dobili uvid v ta svet.

Nepovabljen obiskovalec na dolgotrajnem obisku

Njena bolezen je trenutno v remisiji, kar pomeni, da ni ozdravljena, pač pa zazdravljena. Od tod tudi naslov njene knjige Na obisku. "Ostala sva v bitki brez zmagovalca in poraženca. Ne, tudi izenačena nisva. Še vedno se boriva in vedno se bova – dokler ne končaš obiska," so besede, s katerimi je svoj 'odnos' z boleznijo opisala v knjigi, ki jo je posvetila vsem, ki so ji v najtežjih časih stali ob strani in ji bili v pomoč. 

Od zaključka zdravljenja je minilo že pet let in Martina se sedaj prestavlja v ambulanto za pozne posledice, v kateri bolnike, kot je ona, spremljajo do konca njihovih življenj. Še vedno upa, da se bo ta nezaželeni obisk nekoč končal in bo rak odšel za vedno. "Ne vem, ali bom kdaj lahko čutila dovolj samozavesti, da ti bom lahko rekla, da vem, da boš enkrat odšel za vedno … Vem pa, da ne bom nikoli nehala upati, da se bo to kdaj zares zgodilo! Do takrat pa bom živela svoj trenutek, imenovan življenje," je zapisala v knjigi. 

'Ko zboliš, postane svet povsem drugačen, a po drugi strani tudi lep'

Čeprav se sliši neverjetno, je Martina hvaležna za bolezen in svojo izkušnjo. "Hvaležna sem predvsem, ker sem to preživela. Žal to ni dano vsakomur. Ta bolezen mi je pokazala, kaj je v življenju res vredno. Ne samo to, da je življenje enkratna zadeva, pač pa tudi to, kako pomembni so dobri odnosi, podpora, pa tudi to, da si sam sebi steber. Če se prej nisi imel rad, je zdaj skrajni čas, da se začneš imeti rad. Nič ni samoumevno. Ko zboliš, postane svet povsem drugačen, a po drugi strani tudi lep," pravi Martina in vsem nam polaga na srce, naj ne čakamo na bolezen, da bi to doumeli.

Zdaj, ko je od zdravljenja minilo že pet let, kdaj tudi sama malo pozabi, kaj je res pomembno v življenju. "Življenje gre naprej. Hočeš ali nočeš pozabiš na te stvari, zato da sploh lahko greš dalje. Meni pa se zdi, da bi bilo res metanje stran, če bi si dovolila pozabiti vse to, kar se je zgodilo, saj je bilo to nekaj, za kar si ne želim, da se ponovi, hkrati pa me je naučilo, zakaj je res vredno živeti."

Velika pomoč združenja

Martina se je že kmalu po diagnozi pridružila Slovenskemu združenju bolnikov z limfomom in levkemijo. "Članstvo mi je pomagalo, ker sem tako spoznala bolnike, ki se soočajo s težko boleznijo, prav tako sem spoznala ljudi, ki so bolezen že premagali, kar je krasna motivacija za nekoga, ki je šele na začetku zdravljenja." Imeli so tudi odlične informativne dneve, ko so se med sabo spoznavali, udeležili pa so se jih tudi strokovnjaki ter bolnikom in svojcem omogočili, da so o bolezni izvedeli še več. Tudi zato del zneska od vsake prodane knjige namenja združenju.