'Najbolj me motivira to, da moje tihe knjige resnično delujejo'

Preden je Tamara Sunarić začela pripovedovati, kako je začela uporabljati svojo ustvarjalno žilico in v življenje vključila dejavnost, ki jo osrečuje, nam je razložila, kaj tihe knjige sploh so in kakšen je njihov glavni namen.

Po njenih besedah tiha knjiga otroku ponuja različne dejavnosti, izraz pa ne pomeni, da je otrok pri tej knjigi tiho: "Tako je bila poimenovana, ker je njen namen, da se otrok zamoti tam, kjer bi bilo morda dobro, da bi bil tiho, na primer v čakalnici pri zdravniku, v restavraciji, ko čakamo na hrano, na poti, ko se peljemo k babici in dedku. Dobivam odzive staršev, da jim knjiga pride prav, saj se otrok z njo zamotiti sam in vanjo usmeri pozornost."

Poleg zabavnih dejavnosti, ki jih ponuja tiha knjiga, pa otrok, ko določene predmete premika po knjigi, jih polaga, vstavlja in zlaga – na primer nogavice iz pralnega stroja preloži na vrv za obešanje perila, ki je na drugi strani knjige – pridobiva tudi različne sposobnosti in spretnosti. "Razvija fino motoriko, usklajuje delo rok in oči ter se uči ustvarjalne igre. Razvija se tudi senzomotorična integracija, saj v knjigah uporabljamo različne materiale. Glavni med njimi je filc, saj smo ga prepoznali kot najbolj trpežnega, pri tem pa res skrbimo, da je notri tudi veliko drugih materialov. Z razvojnega vidika je namreč za otroke dobro, da jih spoznajo čim več," je prepričana sogovornica.

Tiha knjiga otroka spodbuja tudi k slušnemu in besednemu razvoju, ko opisuje svoje dejavnosti v knjigi ali jih oblikuje v zgodbo, ki jo pove staršem. Otroci lahko na ta način skupaj s starši spoznavajo različne vsebine – od gospodinjskih opravil ter vsakodnevnih ritualov zjutraj in zvečer do raznih aktivnosti na prostem, kot je ribolov, je naštela Sunarićeva.

'Že v šoli sem gledala na to, da bi običajnemu likovnemu izdelku dodala nekaj svojega'

Tamara Sunarić je že v otroških letih resnično uživala, ko je lahko ustvarjala in oblikovala različne stvari. In ta navdih ni popustil niti po tem, ko je odrasla. To je bil tudi eden izmed razlogov, da se je odločila za poklic učiteljice razrednega pouka. Otrokom lahko predaja znanje ter jih spodbuja k ustvarjalnosti in napredovanju, to pa jo osrečuje. "Že v šoli sem gledala na to, da bi običajnemu likovnemu izdelku dodala nekaj svojega, pridih nečesa. Na fakulteti pa sem spoznala, da je dobro, če različnim učnim pristopom oziroma nalogam dodaš kanček svojega in otroke na drugačen način motiviraš za določeno dejavnost," je opisala.

To je bilo kasneje tudi njeno vodilo pri poučevanju. Sunarićeva namreč uči na Osnovni šoli Božidarja Jakca v Ljubljani. "Naš šolski sistem je sicer omejen, vseeno se moramo držati smernic. Tako da onkraj predpisanih okvirov ne gremo," je dejala in ob tem razložila, da se ves čas trudi, da bi osnovnim metodam dodala še druge, inovativne pristope, ki se po njenem mnenju dobro obnesejo.

Njena hči pa ji je ustvarjalno žilico "pomagala" docela razviti. Bila je glavni ključ do njene zamisli. "Po njenem rojstvu, ko se je vse umirilo, sem ves čas iskala nove igrače, spremljala sem rast svoje hčerke in ugotavljala, katere igrače bi bile primerne in zanimive za njeno starost. Tako sem naletela na tiho knjigo," je opisala, kako se je vse skupaj začelo.

Čeprav so ji bile tihe knjige, ki jih je iskala, všeč, pa ni bila nobena točno taka, kot bi jo želela ponuditi svoji hčeri. Tako jo je spreletela misel, zakaj ne bi ustvarila svoje. "Rekla sem si, pa saj to zmorem. Pri vsaki knjigi, ki sem jo videla, sem namreč že vnaprej imela v mislih, kako bi jo sama drugače oblikovala oziroma kaj bi v njej spremenila," se je spomnila svojega začetnega navdušenja.

'Od nekdaj me je navduševalo, koliko različnih idej lahko spraviš v eno knjigo'

Tihe knjige in njihov namen je sicer spoznala že na fakulteti, tako da se je zavedala, da ne bodo lahek zalogaj in da bo vanje treba vložiti veliko časa in truda. Ne zgolj za oblikovanje, ampak tudi za izdelavo – tihe knjige je namreč treba zašiti, saj so narejene iz filca in drugega blaga ter materialov. "Od nekdaj me je navduševalo, koliko različnih idej lahko spraviš v eno knjigo in koliko jih je skritih v eni sami dejavnosti. Tako sem razmišljala in se nato ob spodbudi svojih domačih odločila, da bom najprej naredila eno za svojo hčer Teodoro, pa bom videla, kako se bo obneslo," je dejala in dodala, da je tako s pomočjo šivilje nastala njena prva tiha knjiga, nato druga, tretja …

Učiteljici namreč ne zmanjka idej, saj vedno znova privrejo na plano, ko vidi odzive svoje hčerke ali otrok svojih prijateljev. Kot je pojasnila, si zamisli neko vsebino in motive, nato pa se loti raziskovanja po spletu in pregleda knjige, v katerih so predstavljena različna ročna dela in spretnosti. "Idejo že dobim, na primer 'Punčka bo vodilo knjige', ampak potem je tukaj vprašanje, kakšna bi bila ta punčka, kako vse skupaj oblikovati, da se bo prilegalo vsaki strani v knjigi. Poleg moje domišljije je torej potrebnega tudi veliko raziskovanja po različni literaturi. Berem tudi komentarje mamic na spletu – kaj bi si želele, kaj manjka na področju tihih knjig. Kajti te niso nekaj novega, ampak obstajajo že nekaj let in se razvijajo," je pojasnila in dodala, da iz tega, kar razišče, izlušči to, kar bi sama rada ustvarila in kar bo lahko oblikovala. Pri oblikovnem delu ji pomaga tudi šivilja, ki pove, ali bo zamisli, ki jih je zrisala, in določene materiale sploh mogoče zašiti oziroma vključiti v knjigo.

'Pri takih odločitvah moraš najprej verjeti'

A kako je naši sogovornici uspelo, da je svojo strast do oblikovanja pripeljala do končne postaje in ustvarila lastne tihe knjige, ki jih je poimenovala Smarti book? Kako ideja postane posel, nas je zanimalo. "Sama nase sem ponosna, saj moraš pri takih odločitvah najprej verjeti. Še vedno verjamem v svojo idejo, vase, saj sem prepričana, da je ta stvar res dobra in da deluje. Lahko zagotovim, da bo otroku zanimiva. Morda ne čisto vsakemu, saj so si otroci med seboj različni, ampak mislim, da bi lahko prav vsak med njimi notri našel dejavnosti, ki ga bodo pritegnile in preusmerile njegovo pozornost," je dejala sogovornica in dodala,  da so vanjo verjeli tudi vsi njeni bližnji, to pa je še krepilo njeno odločitev, da idejo prelevi v posel. Ko je izgubljala motivacijo ali, kot je sama dejala, je bila na dnu zaradi različnih preglavic in ovir, ki jih ni pričakovala, so jo namreč pokonci držale ravno spodbude domačih.

Zdaj ji zagon za nadaljnje delo dajejo odzivi staršev in otrok, ki uporabljajo njeno tiho knjigo. "To me najbolj motivira – da knjige resnično funkcionirajo," je bila zadovoljna. A ob tem je pojasnila, da je poslovno ledino uspešno zaorala s pomočjo Digitalne agencije Greight. Zavedala se je namreč, da se danes kot posameznik težko prebiješ na površje, če nimaš zaledja. "Najbolj so mi pomagali pri prepoznavnosti, ki je  zaradi konkurence najtežji korak na podjetniški poti. Kot začetnik nimaš predstave, kako se lotiti posla," je dejala. Samo s pomočjo družbenih omrežij in spletne strani ji namreč svojih tihih knjig ni uspelo predstaviti določenemu krogu ljudi in tako, kot bi želela.

Za konec nas je zanimalo, koliko so stari otroci, ki jih tovrstne knjige pritegnejo. Na videz se namreč zdi, da so namenjene najmlajšim. Sunarićeva je ocenila, da so primerne tako za dojenčke kot za otroke do približno 11. leta. "Ta okvir sem postavila, ker tudi sama delam z 11-letniki v petem razredu in lahko iz teh knjig še vedno veliko črpam. Je pa res, da starši, ko je otrok v prvem razredu, pogosto rečejo: 'Ah, ne bo se več igral s tem, saj ni v vrtcu.' Ko pa vidijo, kaj igra prinese, spremenijo mnenje. Danes se je izgubila pomembna stvar (in to pedagogi opažamo): spodbujanje otroka k igri. Otroci hitijo odrasti, meja odraslosti se je spustila. Zelo hitro so jim na voljo telefoni in družbena omrežja. To sicer razumem, saj gre tehnologija naprej in tudi naš način življenja se spreminja. Pozabljamo pa, da prinese igra otroku ogromno prednosti," je strnila misli.