Zdesetkal nemški konvoj, strmoglavil Mustanga v Kuretnem in se boril s partizani

Barnaby D. Davies je imel zgodbo, ki jo je verjetno prepričeval vse do svoje smrti leta 1989. Gre pa nekako takole: "Zjutraj 1. aprila 1945 sem vodil skupino šestih letal na bojno-izvidniškem letu proti Ljubljani, Radečam in naprej proti severu Jugoslavije. Potem ko smo bombardirali neko vas pri Radečah, smo se obrnili proti severu in opazili kolono vozil. Usmeril sem se proti koloni in poškodoval vozilo, ki je imelo dve 20-milimetrski strojnici. Enega vojaka je zbilo z vozila, drugi so začeli bežati. Ko sem se ponovno vračal v napad na kolono, je bil očitno nekdo še vedno za strojnico. Začel je streljati name in zadel moje letalo v motor in vetrobransko steklo. Sam nisem bil poškodovan, sem pa letalo dvignil na 1200 metrov višine, kjer mu je odpovedal motor. Odstranil sem si kisikovo masko, usmeril nos navpično proti zemlji, odprl pokrov kabine iz izskočil," je v zaslišanju po vrnitvi v Avstralijo in koncu vojne vojaški komisiji govoril poročnik Davies, pilot letala P-51K s serijsko številko KH851.

Padalo se je odprlo na okrog 450 metrov višine. Pristal je 10 metrov od razbitin letala, ki so bila v plamenih. Takoj se je napotil navkreber, mimo majhne hiše, iz katere mu je mahala ženska in kazala smer. Nadaljeval je pot in po približno 300 metrih naletel na drugo hiši, iz katere sta stopili dekleti in ga povabili noter. Po krajšem počitku so tako odšli naprej, čez hrib, proti vzhodu do naslednje hiše, v kateri je bil partizanski oficir. Ta ga je odpeljal v zaklonišče na dvorišču, kjer je ostal ves dan. "Hranil sem se v hiši. Hrana in zdravstvena oskrba, ki sem ju prejel, sta bili odlični," je pripovedoval komisiji.

Naslednji dan so v hišo prišli drugi partizani in mu sporočili, da se bo evakuacija preko reke Save in na Dolenjsko pričela naslednjega dne. Skupaj s partizanskimi kurirji se je prebijal po gozdovih mimo Litije proti Trbovlju, ko so izvedeli, da je preboj zaradi okrepljene prisotnosti Nemcev, ki vedo za evakuacijo, praktično nemogoč. Vrnili so se nazaj. "Pet dni sem z enim partizanom preživel na kmetiji. Ves čas sem se moral izogibati obiskom, celo partizanom. Hrana je bila spet dobra. 10. aprila sem s skupino okrog 40 partizanov znova odšel proti zahodu." Premikali so se ponoči, spali v grmovjih. 15. aprila so se v bližini reke Save znašli pod nemškim ognjem. Zaradi premoči sovražnika so morali bežati, v napadu pa je umrl en partizan. 

Ker niso mogli vzpostaviti kontakta z enotami južno od reke Save, so se morali znova napotiti proti severu. Hodili so šest ur, ko so naleteli na partizanski bataljon. Davies je ostal z njimi do zmage in osvoboditve - 9. maja. Te zadnje dni je Davies opisal kot precej nezanimive. "Hodili smo ponoči v krogih, hrana ni bila najboljša in nihče se ni ravno zmenil zame." V tem času se jim je pridružilo še nekaj sestreljenih zavezniških pilotov, ki so s pomočjo partizanske vojske iskali pot in način za evakuacijo. "Naša hrana je v glavnem vsebovala moko, vodo, nekaj fižola in krompirja ter malo mesa kot enolončnico."

"3. maja so partizani mislili, da je vojne že konec in smo poskušali vkorakati v Trbovlje, vendar so nas pregnali nazaj v hribe, kjer smo ostali do 9. maja. V tem času so dvakrat pozabili na nas in potrebovali smo več ur, da smo jih našli." Davies boje, ki so potekali v tistem času opisuje kot kratke spopade. Po osvoboditvi Trbovelj so za nekaj časa ostali v hotelu in iskali načine za transport domov. "Do 14. maja se ni zgodilo nič, zato smo se sami odpravili na železniško postajo in se odpeljali z vlakom proti Ljubljani." Sestopili so približno 15 kilometrov stran in se zadnji del poti prepeljali v kočiji. V Ljubljani jim je nato francoski častnik uredil prevoz z vojaškim tovornjakom do Trsta. Ta se je na poti sicer pokvaril, vendar jim je s pomočjo drugih zavezniških vojakov vseeno uspelo priti do lokalnega poveljstva. Davies je izvedel, da se njegova eskadrilja nahaja v Udinah, kamor je prispel 16. maja 1945 in s tem sklenil svojo vojno poglavje. Po vojni je do smrti delal kot kmetovalec.

 Domačini tvegali svoja življenja, da bi rešili neznanca

Avstralski veleposlanik za Slovenijo Ian Biggs na slovesnosti v Kuretnem povedal, da se je Davies pridružil avstralskemu kraljevemu letalstvu pri rosnih 18 letih. Ko je 1. aprila strmoglavil točno na tem mestu, si lahko predstavljam njegov strah in skrb. Vendar so mu lokalni prebivalci pomagali najti varno zavetje. "Dogodki so potrdili, da pogum, sočutje in tovarištvo še vedno lahko zmagajo med vojno. Njegova rešitev in evakuacija ne bi bili mogoči brez pomoči lokalnih žena, ki so mu zagotovile hrano in zavetje ter ga nato usmerile k partizanom, ki so ga spremljali v nadaljevanju njegove poti na varno. Gre za lep dokaz tega, da si naši državi delita vrednote ter da je med narodoma močna vez."

Veleposlanik je pri tem spomnil še na dogodke iz leta 1944, ko je avstralski vojak Ralph Churches iz nemškega ujetništva v Sloveniji s pomočjo partizanov rešil 106 zavezniških vojnih ujetnikov. Biggs je pohvalil pogum in nesebičnost partizanskih čet.

Zbrane, predvsem domačine, je nagovoril tudi pilotov sin John. "Prevzeti smo s čustvi ob celotnem dogodku in zelo smo ponosni, da smo tukaj," je povedal v imenu vseh članov pilotove družine. "Tukaj smo, ne samo za to, da bi se spomnili na sestrelitev letala, ampak na ljudi, ki so pomagali pri reševanju mojega očeta. Brez njih nas ne bi bilo tukaj, vse bi bilo zelo drugače." Zahvalil se je lokalni skupnosti za pomoč in izrazil hvaležnost ob tako slovesnem dogodku. 

Ob tem so avstralski veleposlanik ter ministra Borut Sajovic in Matjaž Han prerezali trak za slovesno postavitev spominske plošče na kraju strmoglavljenja letala.

"Ko sem videl Mustange podnevi nad Berlinom, sem vedel, da je vojne konec"

P-51 Mustang je bil ameriški lovski bombnik dolgega doleta, ki so ga uporabljali še v korejski in celo vietnamski vojni. Letalo so zasnovali iz izdelali po britanski specifikaciji. Na britanski predlog so mu v različici P-51B in P-51C vgradili veliko boljši Rolls-Roycejev motor, ki je Mustangu povečal zmogljivosti na višinah nad 4500 metrov ter ga po sposobnostih izenačil z nekaterimi nemškimi lovci. Oborožen je bil s šestimi 12,7-milimetrskimi Browningovimi strojnicami.

Od konca leta 1943 so ga v ameriški 8. zračni armadi uporabljali za lovsko spremstvo bombnikov v napadih na Nemčijo, medtem ko ga je 9. armada uporabljala zlasti kot lovske bombnike. Pri tem se je pokazala njegova neprimernost za jurišnika za napade na tleh, saj je bil hladilni sistem motorja izredno ranljiv za zadetke. Poveljnik nemškega vojnega letalstva Hermann Göring naj bi dejal, da se je zavedal, da je vojne konec, potem ko je podnevi videl Mustange nad Berlinom. 

P-51 so uporabljali tudi v bitkah v Sredozemlju in Severni Afriki ter tudi na pacifiškem bojišču. Piloti so z njimi sestrelili 4950 sovražnikovih letal, kar ga je naredilo za drugega najuspešnejšega ameriškega lovca za letalom Grumman F6F Hellcat. Med korejsko vojno je nato glavno vlogo lovca prevzel F-86 Sabre, Mustang pa je začel opravljati vlogo lovskega bombnika.