Zaradi prekomernega gledanja v ekran pri otrocih narašča kratkovidnost

Če je uporaba telefonov in računalnikov v zadnjih letih močno narasla zaradi priljubljenosti številnih družbenih omrežij, pa se je v času epidemije covida-19  praktično vse preselilo na splet. S pametnimi telefoni in videoklici so se spoznali starostniki in tisti, ki so se tehnologiji do zdaj uspešno izogibali. Šolanje na daljavo je h gledanju v ekran za več mesecev prisililo celo naše najmlajše, šolarji in dijaki pa so dali vladi jasno vedeti, da imajo tega dovolj. 

O tem, kakšne posledice za ljudi in njihovo zdravje pušča prepogosta uporaba digitalnih naprav, smo se pogovarjali s predsednikom Društva očesnih optikov Slovenije, optometristom dr. Matjažem Mihelčičem. Ta opozarja predvsem na problem kratkovidnosti, ki ne predstavlja zgolj funkcionalne omejitve zaradi potrebe po uporabi očal ali kontaktnih leč, temveč na dolgi rok bistveno poveča nevarnost razvoja resnih očesnih bolezni, ki lahko povzročijo tudi izgubo vida. 

V reviji JAMA Ophthalmology so pred kratkim objavili obsežno raziskavo o šolanju na daljavo, ki ugotavlja, da je v lanskem letu zaradi prekomernega gledanja v ekran kratkovidnost med otroci naraščala mnogo hitreje kot pa prejšnjih pet let. Kakšne so ključne ugotovitve?

Na Kitajskem so šest let zapored vsako leto pregledali več kot 120.000 osnovnošolskih otrok v starosti od 6 do 13 let. Z metodo "fotoskrininga" so izmerili stanje refrakcije (dioptrije) in ugotovili, da se je lani pojavnost kratkovidnost bistveno povečala. V primerjavi s prejšnjimi leti je bil učinek najizrazitejši pri 6- do 8-letnih otrocih, ki so se večino leta šolali na daljavo. Pri njih je bila kratkovidnost ugotovljena za 1,4- do 3-krat pogosteje kot v prejšnjih petih letih, najslabše številke so ravno pri šestletnikih.

Azijci v splošnem veljajo za tehnološke gigante. Ali gre takšne ugotovitve pripisati temu, da tamkajšnji otroci tudi sicer več časa preživijo notri, ob digitalnih napravah, kot pa slovenski? Kako bi te ugotovitve lahko prenesli v slovenski prostor? Tudi naši otroci se namreč že dolgo šolajo od doma.

V Aziji je kratkovidnost že zadnjih nekaj desetletij izredno velik problem, v nekaterih najbolj industrializiranih regijah (v Hongkongu, Singapurju in Tajvanu) je pogostost med mladimi celo do 90-odstotna. Zakaj točno je tam kratkovidnosti več, še ni natančno pojasnjeno. Kot kaže, nekaj prispeva stresnost šolskega sistema, nekaj izdatna digitalizacija; Azijci imajo tudi nekoliko drugačne oči, gotovo pa precej prispeva tudi dednost. 

Slovenski prostor je verjetno zelo podoben evropskemu in severnoameriškemu. Obširna študija Susan Vitale, ki je primerjala pojavnost kratkovidnosti v razmaku 30 let, je pokazala, da se je ta tudi v zahodnem svetu v omenjenem obdobju povečala s 25 na 42 %. To je pravzaprav tudi kar dramatično. 

Nova kitajska študija, o kateri govorimo tokrat, ima sicer nekaj omejitev in rezultate bi označil bolj kot nek trend, ne pa absolutno napoved za črno (očesno) prihodnost. Predvsem ni čisto jasno, kolikšen del povečane kratkovidnosti je na račun začasno povečanih vrednosti. Znano je, da lahko oči mladih ljudi ob dolgotrajnem delu od blizu zapadejo v krč akomodacije, ki traja več dni ali tednov, celo mesece, in se kaže kot povečana "minus dioptrija". Podoben učinek ima lahko tudi psihičen stres sam po sebi.

Je pa iz omenjene raziskave razvidno, da so tem težavam bolj izpostavljeni mlajši otroci. Zakaj?

Pri dolgotrajnem delu od blizu je tako, da oko pravzaprav želi storiti nekaj dobrega in si dovoli trajno prilagoditev na kratke razdalje. Šolska kratkovidnost je tako klasična kategorija pri napakah vida. In pri mlajših otrocih je zmožnost prilagajanja pač večja. Ko tako oko ujame fokus in se zrklo podaljša, je slika od blizu sicer ostra z manj napora, a od daleč je meglena. Žal je proces enosmeren. 

Vrnitve v prvotno stanje torej ni. Kako pa se sploh razvija kratkovidnost in kaj vse jo povzroča?

Faktorjev pri razvoju kratkovidnosti je več. Pri zelo visokih dioptrijah je glavni dejavnik dednost. Pri ostalih pa je poleg dednosti pomemben čas, preživet na dnevni svetlobi oz. zunaj, kar predstavlja zaščitni dejavnik. Poleg tega ima na povečanje kratkovidnosti lahko vpliv dolgotrajno delo od blizu. Branje z zaslonov se v tem kontekstu omenja predvsem zato, ker otroci ob gledanju v telefone in tablice zdržijo dlje, kot če bi brali knjigo, četudi dokazano razumejo manj. V novejših hipotezah pa so omenjeni tudi migotanje slike, spekter svetlobe in samo dejstvo, da gledamo v izvor svetlobe, kar nekoliko moti naš "avtofokus" in vidnemu sistemu predstavlja dodatni stres. Posebej neugodni so gladki ekrani – takšni so praktično vsi telefoni in tablice, le e-bralniki so nekoliko boljši. 

Učenje je sicer znan dejavnik – bolj študirane osebe so v povprečju bolj kratkovidne, najmanj kratkovidnih oseb pa so našli v plemenih, v katerih je zelo razširjena nepismenost – recimo med Eskimi. Učenje vključuje kognitivni stres, ki ima hipotetično tudi vlogo pri nastanku napak vida.

Kako velika težava je sicer kratkovidnost med populacijo? Po nekaterih napovedih naj bi bilo do leta 2050 kratkovidnih že kar pet milijard ljudi, pol svetovne populacije. V kakšne nadaljnje zdravstvene težave to lahko pripelje? 

Napovedi organizacije Brian Holden Vision Institute so kar zaskrbljujoče – eno generacijo za nami naj bi bila kratkovidna že polovica ljudi na svetu. Pred zapiranjem šol zaradi koronavirusa je stroka občasno označevala to napoved za nekoliko pretirano, zdaj pa se ocene spet slabšajo. Prej ko otrok postane kratkoviden, bolj bo lahko pri njem napredovala minus dioptrija. Posledično bo na dolgi rok več težav z zdravjem oči. Ne samo da so osebe s hujšo kratkovidnostjo funkcionalno omejene in imajo stroške s pripomočki za vid (očali ali kontaktimi lečami), temveč se pri očeh tistih z višjo in visoko stopnjo kratkovidnosti bistveno pogosteje pojavljajo nekatere očesne bolezni: siva mrena, glavkom, spremembe v rumeni pegi, periferne degeneracije in odstopi mrežnice. Nekatere od njih se končajo tudi s slepoto. In ne morem si kaj, da ne bi omenil: včasih v praksi slišimo komentarje pacientov, ki mislijo, da bodo z operacijo odprave dioptrije izboljšali stanje oči in jih te bolezni ne bodo doletele. Ta pogled je povsem zgrešen, stanje očesa ni po takšni operaciji v nobenem smislu izboljšano in poseg velja le kot nadomestilo za druge pripomočke za vid. 

Kako lahko vse to preprečimo, čemu naj se izogibamo?  

Dokazano je, da dve uri gibanja na dnevni svetlobi pomembno zmanjšata nevarnost za pojav kratkovidnosti. Ta čas tudi dokaj učinkovito izniči druge "negativne" aktivnosti – gledanje v telefon ali tablico. Ko pa enkrat otrok postane kratkoviden, se blagodejni vpliv okolja zmanjša. 

V Sloveniji nastajajo pri Združenju za pediatrijo v okviru Zdravniške zbornice nove smernice za uporabo naprav z zasloni pri otrocih. Naša država je že prispevala nekaj raziskav o delu pred ekrani – prof. Miha Kovač je sodeloval pri oblikovanju Stavangerske deklaracije, ki na osnovi več študij ugotavlja, da pri branju s papirja vsebino bolje razumemo in si več zapomnimo, kot če beremo z ekrana. 

Kakšne težave nam poleg kratkovidnosti še lahko povzroči prekomerna uporaba digitalnih naprav? 

CVS (Computer Vision Syndrome) je mednarodno priznan fenomen, ki ima več faktorjev, med njimi tudi suho oko (DES ali Dry Eye Syndrome). Obstajajo smernice za delo pred ekrani, mi pa k njim dodajamo skrb za dovolj pogosto mežikanje (ki je sicer ob delu za ekranom močno zmanjšano), primeren položaj ekrana in pravilo 20–20–20 , ki pomeni, da vsakih dvajset minut za dvajset sekund pogledamo  dvajset čevljev (6 metrov) daleč. Ta interval naj bi bil zadosten, da se oko še ne začne privajati na trajni fokus od blizu, in naj bi prispeval k odlaganju pojava kratkovidnosti. 

Kaj pa modra svetloba, ki jo strokovnjaki odsvetujete pred spanjem? Veliko ljudi pred spanjem brska po telefonih. Kaj s tem povzročamo svojemu vidu in kakšne posledice ima to za spanec? 

Modra svetloba je v umetnih svetilih pogosto prekomerno zastopana, s tem pa moti dnevne ritme, saj ima vpliv na supresijo melatonina, spalnega hormona. Ko naš vidni sistem prejema nesorazmerno veliko modre svetlobe ob neprimernem času, se ne vključi "program" za spanje. Ob tem je moteno hormonsko ravnovesje, pa tudi kognitivne sposobnosti, spremenjena je regulacija zenic in še kaj bi se našlo. Proti tem težavam se lahko danes borimo tako, da vključimo filter modre svetlobe na ekranih, s tem slika postane bolj rumenkasta. Optiki ponujajo tudi posebna stekla s selektivnim filtrom modre svetlobe, ki so zadnja leta zelo popularna pri ljudeh, ki večino delovnega časa delajo za računalnikom. Ta stekla barvo svetlobe spremenijo nekoliko manj drastično. 

Ima pa modri del svetlobe tudi kakšno dobro plat: v omejenem obsegu deluje protidepresivno, pa tudi pomaga pri regulaciji mrežničnega dopamina, ki je zaščitni faktor proti slabšanju kratkovidnosti. Kot vidimo, ni nič črno-belo. Vsekakor pa so vse stroke složne, da dve uri pred spanjem ni dobro gledati v ekrane. 

Koliko časa dnevno pa bi bilo po vašem mnenju priporočljivo, da preživimo pred računalnikom oz. ob gledanju v digitalne naprave? 

Na kratko: čim manj.