Zanju ni ovir: eden ustvarja z usti, drugi pa z nogami

Bilo je mrzlo januarsko jutro leta 1993, ko se je Željku Vertlju mudilo k prijatelju v Ribnico. "Nič nisem jedel, celo dopoldne smo zunaj na mrazu popravljali njegov avto, potem smo ga poskusili vžgati in je zahrumelo. Odpeljali smo se, se ustavili v gostilni na koncu vasi, nekaj spili, šli še v drugo gostilno, se vrnili, srečali prijatelje in se družili še kakšno uro. Na poti domov pa me je v vasi na poledeneli cesti začelo zanašati, zaviral sem, pritiskal na gas, vse sem poskusil, ampak avta nisem obvladal in zletel je s ceste," se spominja. 

Prometna nesreča mu je povsem spremenila življenje, zaradi poškodbe hrbtenice je postal tetraplegik in pristal na invalidskem vozičku. Star je bil 33 let. "Kar naenkrat je bilo konec življenja, kakršnega sem poznal – v 90 odstotkih vsaj – in začelo se je novo. Najprej sem moral to sprejeti v glavi – da sem zdaj drugačen. Ni imelo smisla jokati, stokati, sanjariti. Ne, rekel sem si: tukaj si, to imaš, zdaj pa s tem naredi, kar veš in znaš," pripoveduje, ko ga obiščemo v domu starejših občanov v Kočevju, kjer živi že 30 let. 

Prav v tistem domu, ki ga je – ironično – sam pomagal graditi. Pred nesrečo je bil namreč gradbenik. "Bil sem vodja betonarne in ko se je dom gradil, sem bil pogosto tukaj na gradbišču. Dogovarjali smo se, betonirali cele dneve in noči, ker je bil tako velik kompleks. Če bi mi takrat nekdo rekel: veš kaj, še kakih 7, 8 let, pa boš ti tukaj, v drugem nadstropju ... bi ga čudno gledal ... kaj pa vem ..." 

A točno to se je zgodilo. Po končani rehabilitaciji se mu je zdelo najbolj enostavno, da pride živet v dom, saj ni hotel biti nikomur v breme, pravi. "Sinova sta bila takrat stara šest in sedem let, zaradi njiju sem se hotel čim prej pobrati. Jezil sem se in se spraševal, zakaj se je to moralo zgoditi ravno meni. Iskal sem, kaj je dobrega v tem, da ne morem dvigniti roke, da vidim krvave pike, ko zamižim, da od bolečine ponoči ne morem spati ..." 

Ostal je pozitiven, razmišljal je o tem, da se iz vsake tragedije lahko rodi tudi nekaj lepega. "Rekel sem si: zdaj bom imel pa več časa za otroke. Potreboval sem kakšni dve leti, da sem se sestavil in ugotovil, kako vse to deluje. Na začetku je bilo nekaj izzivov, zdaj pa vse lepo teče. Več kot 30 let je šlo mimo in danes razmišljam, da je bila mogoče to najboljša pot zame. Če se mi to ne bi zgodilo, z otroki zagotovo zdaj ne bi bil tak prijatelj," je ponosen na lep odnos, ki ga imajo.  

Pri 33 letih ni hotel vreči puške v koruzo, hotel je delati. In če je prva mislil, da bo ostal v gradbeništvu in skrbel za papirologijo, je njegovo pot zasukala umetniška žilica. Že v šoli je rad risal in izdeloval stripe. "Vedel sem, da imam talent za slikanje, a nikoli nisem pomislil na to, ko pa ne morem ničesar držati v rokah, kaj šele čopiča! Včasih rečem, da sem kot tjulenj," v smehu pokaže z rokami, ki jih lahko dvigne, in pripomni: "Pogosto rečem, da sem se ponesrečil na najbolj srečen način, kar se je dalo."

Njegove noge in roke so resda neuporabne, pa vendar je njegova mala sobica polna slik, ki jih je naslikal. Ne z rokami, niti ne z nogami, pač pa z usti! "Po televiziji sem videl Vojka Gašparuta iz Kopra, kako slika z usti in sem pomislil, da bi se tudi jaz lahko tega naučil! Poklical sem ga – takrat je bil telefonski imenik še tista velika, debela knjiga – on pa me je povabil k sebi in mi vse razložil. Veliko mi je pomagal, vedno pravim, da je Gašparut oče večine slikarjev z usti," je hvaležen Vertelj. 

Napotil ga je tudi na VDMFK, Mednarodno združenje slikarjev, ki slikajo z nogami in usti. Po včlanitvi je začel prejemati štipendijo, s tem pa se mu je odprl ves nov svet. "Dobil sem potrditev, da nekdo verjame vame, spet sem se počutil koristno." Kupil si je lahko prave oljne barve in tudi že napeta platna, o čemer je prej samo sanjal, čez čas si je lahko privoščil tudi mentorja. "Brez tega bi risal samo z barvicami. Denar, ki sem ga imel, je šel za dom, nisem imel s čim zaslužiti. Potem je šlo pa lepo naprej. Ni težko, samo za znanje gre. Poskusiš slikati s čopičem, drgneš po platnu, se učiš ... Prideš do enega obzorja, pogledaš in za njim vidiš še eno, pa še eno ... Če hočeš biti mojster, je to deset, dvajset, trideset let dela ..." pojasni. 

Tako se tudi on ves čas uči – prek spleta, vsak torek gre na tečaj v Novo mesto, udeležuje se različnih delavnic. Najraje slika naravo, pri tem pa največ uporablja oljnate barve. "Rad imam, da je slika svetla, vesela, nikogar nočem zamoriti z njo," še pove. Skozi svoje delo pokaže, da verjame v dobro, da mu je uspelo zgraditi novo pot v življenje, verjeti in uresničiti sanje.

Slika tako, da posnema fotografije, najraje na format 30x40. Sliko lahko ustvari v dveh urah, potem pa mora počakati nekaj dni, da se barva posuši, preden jo nanese znova. "Čez greš štirikrat, petkrat, da so učinki pravi. Včasih uspe, včasih pa tudi ne."

Njegove fotografije so trenutno razstavljene v Kopru in Novem mestu. "Kakih 40 jih stalno kroži naokoli, nekaj jih imam še v avtu ..." še pove. V avtu, ki ga vozi sam. "Naredim po 25.000 kilometrov na leto!" se smeji. 

Njemu in vsem slikarjem, ki slikajo z usti ali nogami, je v veliko pomoč tudi založba Unsu, ki jim organizira skupinske delavnice in razstave, srečanja, oglede razstav, nudi jim pomoč pri organiziranju samostojnih razstav. Med izdelki, ki jih prodajajo na spletni strani, je tudi komplet božično-novoletnih voščilnic, med katerimi boste našli tudi Željkovo Zasneženo Ljubljano. 

21-letni Eric ustvarja z nogami: 'Nadrealizem je zame realnost'

Drugače od Vertlja, a ravno tako edinstveno, svoja dela ustvarja 21-letni Eric Pibernik iz Metlike, ki v Kopru študira vizualno umetnost in oblikovanje. 

Eric se je rodil s fokomelijo – razvojno napako, pri kateri se določeni deli udov, v njegovem primeru rok, ne razvijejo. Na levi rami ima tako dva prsta, ki sta mu v veliko pomoč, na desni pa dva manjša, ki ju ne more uporabljati. Namesto rok tako povsem naravno uporablja noge.  

"Že ko smo bili majhni in smo se s prijatelji igrali, so oni uporabljali roke, jaz pa noge," pripoveduje. Prste na desni nogi ima tako dobro razvite in natrenirane, da lahko prime svinčnik, prižge vžigalnik, se obleče, tipka po telefonu ali računalniški tablici. 

Tudi on se že vse življenje ukvarja z umetnostjo. "Vse se je začelo z risanjem. Ko sem bil star tri leta, me je mama peljala v Cankarjev dom na delavnice slikarjev, ki slikajo z usti ali nogami in bil sem navdušen nad njimi, hotel sem poskusiti tudi sam. Mama mi je dala list papirja in spomnim se, da sem imel igračko – rdečega zmajčka – ki sem ga hotel narisati. To so bile takrat neke čačkarije, ampak tako se je vse začelo," se spominja. 

Vsako leto so z družino hodili na razstave in različne delavnice, s sedmim letom pa se je včlanil v mednarodno združenje slikarjev, ki slikajo z nogami in usti. Ko je dopolnil 11 let, je tudi uradno postal njihov štipendist. 

Ericu lahko v noge – ki so njegove roke – položiš karkoli in ustvaril bo edinstven izdelek. V zadnjih treh letih se najbolj posveča psihadelični "horror" umetnosti. "Že od nekdaj me zanima horror – nekaj strašnega, grozljivke, psihološki trilerji. Poskušam risati oz. slikati stvari, ki jih ne moreš poslikati s fotoaparatom. Tihožitje mi ni zanimivo, ker je staromodno, raje eksperimentiram nek surrealizem."

Za boljšo predstavo nam pokaže svoj portfolio, ki ga je opremil z naslednjimi besedami: "Lahko zapreš oči pred stvarmi, ki jih ne želiš videti, ampak ne moreš zapreti srca pred stvarmi, ki jih ne želiš čutiti. Ne ustvarjam sveta, ki ga vidim, ustvarjam svet, ki ga čutim. Nadrealizem je zame realnost. Moja dela so pregled različnih oblik manifestacije uma, vključno z duhovnim ali mističnim razmišljanjem, ki se skrivajo za njim, kajti ne izbiraš svojih misli. Še več, tudi ti si misel. Moj cilj je navdihniti vse tiste, ki vidijo moje delo, da pozorneje pogledajo na svet okoli sebe z drugačnim očesom in vizualizirajo z barvitim umom."

Rad bi, da ljudje, ki vidijo neko delo, takoj povežejo, da je moje, še dodaja. "Čim več barv, da se ti skoraj zvrti, med motivi pa oči, lobanje, gobe ... vse to je moj prepoznavni znak."

S svojimi unikatnimi izdelki žanje navdušenje. "Ko pridejo na razstave ali delavnice otroci iz vrtcev in šol, me gledajo, kako rišem, in vzklikajo: Uau, kako je to dobro! Jaz na primer rišem neko pošast, oni pa me opazujejo in sprašujejo. Pa tudi starejšim je zanimivo – nekateri, ki so sedeli za mano, se eno uro niso premaknili in to mi je bilo fascinantno!"

Ustvarja v ateljejih na fakulteti – nekatera dela nastanejo v enem dnevu, za druga potrebuje ves teden. Vsako na novo narejeno pa postane njegovo najljubše.

Združenju VDMFK vsako leto pošlje 25 risb oz. slik, oni pa na vsake tri leta ocenijo njegov napredek. Imel je že več razstav, julija letos tudi svojo prvo samostojno. Trenutno ima rezervirane že tri nove. 

Ne samo risanje, Erica zanima vsa umetnost. V osnovni šoli je pel v pevskem zboru, do devetega razreda je plesal hip hop in breakdance, v srednji šoli se je ukvarjal z igro in dramo, igral v serijah, snemal filme za YouTube, na fakulteti ga je začela zanimati glasba in tako zdaj ustvarja svojo. "Ljubezen in smisel do estetike sem verjetno dobil od mame," pravi, pa tudi nasploh ga družina zelo podpira. 

In čeprav se dobro razumejo, je živeti na svoje – stanovanje si deli s petimi sošolci – najbolje, se smeji. Zaradi svoje invalidnosti je imel namreč spremljevalca vseh devet let osnovne šole, moral bi ga imeti tudi v srednji šoli, a se mu je odpovedal, saj vse lahko počne sam. 

Ne počutim se nič drugačnega od drugih, pravi. "Sem vztrajen in trmast, vsako stvar, ki se je lotim, bom izpeljal do konca." Da je izjemno pozitiven in nasmejan, mu ni treba posebej poudarjati, saj je to jasno vsakomur, ki z njim preživi nekaj minut. 

V prihodnosti želi početi nekaj, kar je povezano z umetnostjo. "Tisto, ko si sam svoj šef, da nimaš določenega delovnika, da imaš svoj atelje, studio, trgovino, spletno stran, kjer prodajaš svoja dela ... Delo vizualnega umetnika navsezadnje je, da gleda okoli sebe in vidi stvari, ki jih ostali ljudje ne morejo videti," zaključi.