Prijatelja iz Ljubljane, prvi ljubiteljski kolesar, drugi plavalec, sta se letos odločila, da se bosta preizkusila na svetovno znanem oviratlonu Spartan, ki je potekal tudi v Sloveniji, tokrat končno v polnem obsegu. Prijavila sta se že pred tremi leti, vendar tekmovanja zaradi epidemije ni bilo, lani pa so izvedli le sprint. Skupaj sta startala in tudi na cilj sta pritekla skupaj, najhitreje v svoji skupini – ločila ju je le sekunda.
"Najprej te čaka 500 stopnic na planiško velikanko, potem sledi še kar nekaj klanca, da prideš do prve ovire, tam se moraš preprijemati. Sledi spust proti Ratečam, vmes denimo še nosiš hlode, potem je na vrsti tek po ravnini proti Podkorenu. Treba je tudi spet v hrib, se dvigovati na drogu, prenašati verige in se prebiti čez skale v izsušenem rečnem koritu," na grobo orišeta, kaj čaka tekmovalce na najtežji preizkušnji, imenovani Beast (Zver), preden se vrnejo na izhodišče.

Za vse našteto sta potrebovala tri ure in 52 minut, z mano pa se nekaj minut po prihodu v cilj pogovarjata, kot bi se pravkar vrnila s sprehoda po Rožniku. V teh minutah sta spila le steklenico vode in pojedla pomarančo: "To je edina stvar, ki zdajle 'paše'. Sva pa eno uro pred startom pojedla sirov burek. Veva, ne ravno športno," se smejita. "Zdaj greva pa na pivo," dodata.
Za Aljaža je bil to prvi oviratlon, Blaž pa je enkrat že bil, in sicer v Dolomitih. "Tam je bilo veliko težje. Čeprav je proga enako dolga, smo tukaj premagali tisoč metrov višinske razlike, tam pa kar tri tisoč. Tam sem potreboval skoraj šest ur, tokrat pa torej slabe štiri," pravi.
Mož dobil domov slike mišic
Premagovanje tekmovalnega poligona pa je oteževalo še majsko sonce, ki je v soboto popoldne dodobra ogrelo ozračje. Tekmovalci – kar 1900 je bilo prijavljenih, in to iz skoraj 50 držav – so se pritoževali in na sebi obdržali samo nujno potrebna oblačil(c)a, kar je razveselilo marsikatero oko. Dolina pod Poncami tretji vikend v maju namreč ni bila rezervirana samo za "špartance", ampak so jo napolnili tudi kolesarji in pohodniki, ki pa so zvedavo opazovali športno dogajanje v izteku skakalnic.

Mojca je skupaj s sodelavkami prišla na teambuilding v Gozd - Martuljek, v soboto dopoldne so se odpravile na izlet v Tamar, na poti nazaj pa sedle na bližnji hribček: "Da si odpočijemo noge in oči. Prišle smo pogledat vse te mišice," se prešerno smejijo. "Bomo doma postavile nove standarde, sem že poslala videoposnetek možu," se hihita ena izmed njih.
Pa bi jih zamikalo, da bi se kdaj na takem poligonu preizkusile tudi same? Poleg profesionalcev, kot je denimo slovenska šampionka Rea Kolbl, so se lahko prijavili tudi popolni amaterji v različnih starostnih skupinah – od otroškega Spartana do udeležencev, starejših od 60 let. "Nikakor ne, me smo uživačice," dobra volja še naprej ne zapušča mojih sogovornic.
Vrsta pred rešilcem
Več nakremženih obrazov pa je videti pri reševalnem vozilu v ciljnem izteku. Mimo prišepa madžarska tekmovalka. Bolečine zaradi nategnjene mišice so ji olajšali s hladilnim sprejem. Tam je tudi Dejan z okrvavljeno roko. Kožo na dlani mu je posnela vrv na zadnji oviri: "Saj ne boli, ampak peče pa," pravi, medtem ko mu reševalec razkužuje rano.

Nenadoma spredaj nastane prava mala vrsta, ki je prej ni bilo: "Očitno smo bili zdaj na progi tisti bolj smotani," sarkastično pristavi, ko reševalec njegovemu sotekmovalcu iz iste skupine s škarjicami reže potrgano kožo, prav tako z dlani.
Za njima stoji še nekdo s povitim stopalom, drugemu merijo pritisk. A v nobenem primeru ne gre za resnejše poškodbe, le za davek, ki ga zahtevne ovire kdaj pač terjajo.
Prvi izlet male prikolice
S fotografom se ustaviva pri še enem vozilu. Na parkirišču med avtodomi stoji avtomobil s slovaško zastavo na vetrobranskem steklu, ob prikolici poleg njega pa sedita Robert in Dominika. Prišla sta zaradi nje, saj je navdušena tekmovalka. Spartanu namenita tudi po 15 vikendov letno. V državah srednje in vzhodne Evrope je to namreč zelo priljubljeno tekmovanje, pojasnjujeta. Zato sta redna obiskovalca tekem na Slovaškem, Češkem, Madžarskem, Poljskem in v Romuniji, enkrat ali dvakrat na leto pa gresta tudi na zahod, tokrat torej v Slovenijo. Zdaj čakata podelitev medalj, saj je Dominika osvojila drugo mesto v svoji starostni skupini v kategoriji "Junior elite", kot ji sama pravita. S poligonom je opravila v treh urah in 35 minutah.

Po podelitvi pa bosta pospravila svoje stvari, pripela prikolico in se napotila domov. "Povsem nova je, to je njen prvi izlet," se smeje pohvalita. Kupila sta jo prav zaradi romanj na špartanske konce tedna, saj imata dovolj zaprtih hotelskih sob. Z nočitvijo pod slovenskimi zvezdami sta bila nadvse zadovoljna.
Osem ur na poligonu, nato še na žur
Nazadnje se izkaže, da je junak z začetka zgodbe Dominikin rojak. Slovaka Maroša Kudlika srečamo pred makadamskim parkiriščem. Premagal je 21-kilometrski poligon s 30 ovirami. Prosimo ga za nekaj besed, a prijazno zavrne, češ da zdajle res ne more. Razumljivo, menim, glede na to, da je vidno izčrpan, obraz s potnim čelom pa je enake barve kot njegova bledosiva majica. Ampak ne, ni bila njegova utrujenost tista, ki je preprečila pogovor. Maroš ni mogel, ker se je takoj odpravljal na nov start, saj ga je čakal še petkilometrski sprint z 20 ovirami!

Naslednji dan je bila na sporedu še desetkilometrska preizkušnja s 25 ovirami, vse tri razdalje skupaj pa sestavijo znamenito "trifecto", končni cilj vsakega pravega špartanca. In seveda Slovakov obraz zagledamo tudi v nedeljo. Tokrat je bolj spočit, saj smo ga ujeli še pred startom, čeprav smo ga zvečer opazili še med sprehodom po Kranjski Gori in na koncertu, na katerem je udeležence zabavala skupina Cover Lover. "Brez skrbi, saj nisem dolgo ostal. Ko sem prišel v hotelsko sobo, sem padel v posteljo in zaspal kot ubit," se smeje spominja noči po napornem dnevu.
Najprej je pet ur in pol premagoval 21-kilometrski poligon, nato še dve uri in pol petkilometrski sprint. V nedeljo računa še na nove štiri ure na desetkilometrski razdalji. Bil je del večje skupine slovaških profesionalnih špartancev.
Diagnoza: rak
Njegova osebna zgodba s Spartanom pa se je začela leta 2016, ko mu je prijatelj pokazal posnetek tekme v ZDA. "Vidiš, tole čez nekaj mesecev prihaja tudi k nam in ti boš to odtekel. Mislil sem, da se šali, ampak potem se je zgodilo točno tako," pripoveduje.

Šlo je za lahek sprint brez vzponov, z nasmehom pa se spominja, kako umazan je bil, saj je bilo vse blatno. "Takrat sem pomislil: Dobro, s tem sem torej opravil in to je to. Nekaj dni pozneje pa me je poklical direktor tekmovanja in me povabil na naslednjo tekmo. Ostalo je zgodovina," se smeji 30-letnik, ki zdaj vsako leto premaga tudi po 15 Spartanov. "Zame je vsak edinstven, včasih gre lažje, drugič težje," skomigne z rameni. Sicer dva- ali trikrat na teden obišče fitnes, vadi tudi doma. Poskuša tudi veliko hoditi: "Če kakšen teden ne hodim, me naslednjič, ko se odpravim na petkilometrski sprehod, boli, saj se pazduhe odvadijo," pokaže, do kod mu segajo bergle, na katere se opira.
Že v rani mladosti je dobil diagnozo rak. Šlo je za sarkom, rak mehkega tkiva. in zdravniki so mu dejali, da mu morajo amputirati nogo. Proces je bil dolg – skoraj tri leta je preživel v bolnišnicah. "Težko je bilo," prizna. Star je bil 14 let, čakalo ga je še šolanje, fakulteta. "Sicer nisem bil zelo debel, bil pa sem okrogel in len, saj sem pač večino časa preživel doma, za računalnikom. Želel sem si več, najti nek šport, da bi se lahko z veseljem premikal. In potem mi je torej prijatelj pokazal tisti posnetek ter mi povedal, da imajo tudi telovadnico, v kateri lahko vadim, če želim," mu zažarijo oči.
Danes je torej postal človek, ki se mu sotekmovalci na progi klanjajo. "Skoraj vsak drugi mi nameni kakšno prijazno ali spodbudno besedo, to je zelo lepo," prizna, kako ga ganejo geste Aljaža in ostalih. Zanje pa Maroš s svojo pojavo tudi dobesedno uteleša premagovanje ovir.
KOMENTARJI (12)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.