Mladi za prepoznavnost lendavskih vin: 'Pridelujemo vina, to delamo z ljubeznijo'

Tako na višini okoli 280 metrov vino pridelujejo tudi mladi Lendavčani, ki so se združili v blagovno znamko Lendwines. 

V SMS-u mi Simon sporoči, da naj, ko bom v Lendavi, zavijem gor pri Tušu in bom čez dva manjša ovinka prišla do kleti, pred katero bom zagledala zelenega terenca. Prispem na cilj, stopim iz avta in iz kleti ravno stopita Simon Vuk in Peter Paller. Manjka le Bojan Kulčar, ki zaradi službenih obveznosti ni mogel priti.

Peter v roki drži mali oranžni vrč, v katerem je samo za deci ali dva živo oranžne tekočine. Razložita mi, da gre za oranžno vino, pridelavo katerega zdaj šele preizkušajo. Šest mesecev je bilo starano v amforah iz Gruzije. 

"V zadnjih nekaj mesecih sem bil na več spletnih predstavitvah, kjer so večkrat kazali zemljevide, na katerih so bila označena samo Brda, štajerska regija, Haloze, Jeruzalem, prekmurski vinogradi in Lendavske gorice pa niso bile nikjer označene. Kot da nas ni. V bistvu pa delamo vina, radi imamo to, to delamo z ljubeznijo," pove Simon, ki ugotavlja, da je lendavski vinorodni okoliš v Sloveniji nekako zanemarjen oziroma ni toliko znan. Zato bi tudi sami radi pripomogli k večji prepoznavnosti. 

Povzpnemo se po stopnicah do terase in vhoda v zgornji del zidanice. Če si predstavljate mondeno vinsko klet s prostrano teraso, se motite. Gre za okoli 130 let staro klet, z blatom obmetano v naročju goric. 

To je ena najstarejših vinskih kleti v Lendavi

Petrov pradedek jo je kupil leta 1890. Takrat je bila manjša, on jo je potem dozidal. Tako da predpostavljajo, da je klet že kar nekaj let stala, ker jo je kupil rabljeno. Ocenjujejo, da bi lahko bila stara tudi okoli 200 let. Pristna, avtohtona prekmurska zidanica. Na terasi oziroma lesenem podestu je z oranžno-belim retro prtom pogrnjena mizica z lesenimi stoli in klopcami. Na mizi pa postavljeni kozarci, vino in voda. 

S ponosom na mizo nosita različne buteljke. "O dizajnu smo pa nekaj časa razmišljali, saj nam je pomemben tudi videz. Sama zgodba etikete je taka: če greš sem na ta hrib nasproti in pogledaš proti našemu, se vidi ta linija, ta relief, ki je na nalepki. Ta vinograd, ki je z zlato označen, to je ta naš vinograd," ponosno pove Peter. Za posebno linijo vin petnat pa je s svojo ilustracijo svojo piko na i dala lendavska umetnica Sabina Šinko.

Vino v tej novejši, 'funky' izvedbi, je petnat. Gre za eno najstarejših metod pridelave vina. Fantje mi razložijo, da je proces tak, da se steklenice za šampanjec napolnijo z moštom tik pred zaključkom vretja. Se pravi mošt zavre v tej flaši. Proces je v bistvu brez dodajanja žvepla. In ko mošt odvre, nastane petnat, ki je v bistvu peneče vino. Gre za suho vino, okus pa je bolj poln in saden. Pravijo, da je to kraft vino, kot je kraft pivo. 

Lendwines tako ni samo en vinar, ampak je pod enim imenom združenih več vinarjev. Koncept je bil narejen tako, da se mu lahko pridružijo tudi drugi mladi vinarji. Ideja je bila, da mladim pokažejo, da tudi mlajše generacije lahko naredijo dobra vina in da lahko na trgu nastopijo pod eno blagovno znamko. "Mogoče tako še koga motiviramo k pridelavi in se nam v tej zgodbi tudi pridruži."

Po drugi strani pa želijo razvijati svojo blagovno znamko, da bi dosegli večjo prepoznavnost in s tem povzdignili tudi turizem v kraju. 

Visoka kakovost in butična proizvodnja

"Po mojem mnenju vinarji med sabo ne morejo oziroma ne smejo biti konkurenca, saj če bo več dobrih vinarjev, bodo turisti prišli v Lendavo in bodo več dni tudi ostali. Šli bodo od enega do drugega, poskušali vina, si privoščili morda še kak dan več ostati v naših krajih. Tudi to je cilj. Zadržati turista v enem okolju. Za to pa mora biti dovolj vsebin, dovolj drugih aktivnosti. Pa tudi nastanitvenih kapacitet," se dopolnjujeta mlada vinarja. 

Kdor sprejme to ideologijo, se lahko pridruži, doda Simon. Gre za butično proizvodnjo, zato mora biti tudi kakovost vina na nivoju. Ideja se je rojevala več let, luč sveta pa ugledala leta 2018. Ljudem želijo predstaviti lendavski vinorodni okoliš, želijo pokazati, da tudi na skrajnem severovzhodu države, v kljunu kure, nastaja dobro vino. 

Toda še posebej me je zanimalo, zakaj se mladi odločijo za vinogradništvo. Naj ti Peter pove, kako je on začel, saj je vedno govoril, da tega nikoli v življenju ne bo delal, pove Simon. Trenutni lastnik zidanice je Petrov oče. "Pred mano so ta vinograd obdelovale tri generacije, jaz sem četrta generacija, ki to dela."

V obdelovanje vinograda in vse, kar zraven spada, je vpleten že od rojstva. Hote ali nehote. Na nek način si primoran, pripoveduje Peter, saj je vseskozi pomagal pri opravilih v vinogradu. Najtežje mu je bilo, ko so se v najstniških letih njegovi vrstniki kopali na bazenu, sam pa je moral pomagati očetu pri škropljenju. Težko je bilo, mučno, ampak pravi, da "se je to nekako vcepilo v njega". "In ko enkrat prideš do neke točke v življenju, ko premisliš, da mogoče to sploh ni tako slabo, sem nekako vzljubil vinograd. Tako sem tudi sam poprijel za delo."

In vse življenje je gledal očeta, ki je večinoma delal vino za špricer. "Rekel sem si, da jaz tega ne bi delal, da bi šel tri korake višje in z drugo zgodbo. Tudi spoznati druge ljudi, ki to vino cenijo, poznajo, ali so pripravljeni spoznati."

Z vinogradništvom se ukvarjajo ob službi. Ko potegnejo črto, so skoraj vsak dan v vinogradu. Ampak pravijo, da je to popolnoma drug občutek. "Tega ne doživljaš kot službo, je sprostitev, hobi," pove Simon. Pridelujejo predvsem rizling – laški in renski –, imajo pa še nekaj chardonnayja, kernerja in šipona. Rizling je sicer najbolj znana vrsta grozdja v lendavskem okolišu. Lani so skupaj pod blagovno znamko Lendwines pridelali okoli 12.000 litrov vina. 

Želijo biti butični. Cilj je to tudi ohraniti. Ideja pa se vsekakor sproti dopolnjuje, raste. Njihov cilj je priti tudi na primer s štirimi, petimi zaboji vina v prodajalne po Evropi in tudi drugod po svetu. "Jaz bi raje v vsaki butični trgovinici imel 10 buteljk kot pa pri nekemu distributerju tudi po več palet. Cilj je, da nas spoznajo, da smo prisotni na trgu."

Ošvrknemo tudi vinsko klet. Prostor, kjer nastaja ta žlahtna lendavska kapljica. Vse vino je v lesenih hrastovih sodih. 

Med pogovorom nas preseneti starejši možakar. Z globokim, umirjenim glasom pozdravi. Peter pove, da je to njegov oče. Peter Paller starejši. "Jaz sem šef, oni pa so mladi, lahko bi jim rekel tudi učenci, ki poskušajo nekaj novega," hudomušno pove. Z žarom v očeh pripoveduje, da gre za družinsko tradicijo, sam je že od mladosti, že od 14. leta, ko mu je oče umrl, vpet v vinogradništvo. Vmes pohvali svojega sina: "On je zelo dober naslednik."

Dan se že preveša v večer, sonce se že skriva za vinogradi, na od sonca razgreti terasi pa še vedno teče beseda. "Obiranje pride na vrsto konec septembra. Zavleče pa se lahko tudi nekje do 10. oktobra", nadobudni vinarji pogledajo proti vinogradu in razložijo, kaj jih še čaka v naslednjih mesecih. Zadnje škropljenje morajo opraviti do nekje 15. avgusta, saj mora vsaj mesec dni miniti do trgatve. Grozdje za oranžno vino pa obirajo od začetka pa do konca oktobra, ko je najbolj zrelo. 

"Izgleda, da bo letina letos res dobra. Ko smo začeli z ekološko pridelavo, smo bili malo skeptični, če bo uspelo, ampak sedaj lepo uspeva. Škropimo z ekološkimi sredstvi, narejenimi na naravni bazi. Boljše je, da je grozdje čim bolj zrelo."

Entuziazma in navdiha jim ne zmanjka. Pravijo, da vedno so in vedno bodo poskušali nekaj novega, stremeli bodo k cilju in še naprej srčno negovali vsako trto. Naj ta plamen v njih nikoli ne ugasne.