Strastna, tragična in skrivnostna zgodba: kje leži Veronika Deseniška?

Kaj vas je navdušilo nad Veroniko Deseniško in iskanjem njenega groba? 

V središču moje raziskave je bila kartuzija Jurklošter. Ker pa je zgodovina tega samostana povezana z zgodbo Veronike Deseniške, sem se morala posvetiti tudi njej. Veronika Deseniška je bila druga žena celjskega grofa Friderika II., on pa je bil najpomembnejši mecen jurkloštrske kartuzije. Po Veronikinem umoru na gradu Ojstrica jo je dal pokopati v Braslovčah, kronika grofov Celjskih pa poroča, da je nekaj let kasneje njene posmrtne ostanke izkopal, odpeljal v kartuzijo Jurklošter in tam ponovno pokopal. Na namig, kje je Veronikin grob, sem naletela naključno.

Kaj je bil ta namig in kje se locirali grob Veronike Deseniške? 

Menim, da je Veronika pokopana v pokopališki kapeli, ki je bila zgrajena v atriju velikega križnega hodnika kartuzije Jurklošter. 

Med raziskavo sem naletela na arhivski vir, ki je bil v dosedanjih študijah spregledan. 23. avgusta 1434 je namreč celjski grof Friderik II. v Vatikanu zaprosil za odpustke za to kapelo. Iz tega dokumenta izvemo, da je bila kapela posvečena Mariji, da je bila ustanova grofov Celjskih in – najpomembnejše, da si je Friderik II. to kapelo izbral kot kraj, kjer želi biti pokopan.

Glede na to, da so grofje Celjski svojo rodbinsko grobnico imeli v minoritski cerkvi v Celju, in glede na njegovo zgodbo z Veroniko v času njenega življenja in po njeni smrti, lahko to Friderikovo željo razumemo prav v povezavi z Veroniko. Razlog, da je poleg tega še tako natančno določil kraj svojega pokopa in ni na primer rekel le, da si želi biti pokopan v kartuziji Jurklošter, si lahko razložimo tako, da je dal v tej kapeli pokopati že Veroniko in si je zato želel biti pokopan prav tam, poleg nje.

Veronikin grob so z izkopavanji iskali že v 19. stoletju, takrat ga je iskal celo Anton Martin Slomšek. Nato so ga v 30. letih 20. stoletja ponovno iskali, a brez uspeha. A v obeh primerih so izkopavali samo v jurkloštrski cerkvi. Da bi bila Veronika lahko pokopana v neki kapeli, priča še en dokument. Leta 1428 je namreč generalni kapitelj kartuzijanskega reda za kartuzijo Jurklošter izdal dovoljenje v zvezi z neko kapelo, v povezavi s katero so menihi nekaj prosili. In prav lahko bi se to nanašalo na pokop ženske, torej Veronike, v moškem kartuzijanskem samostanu.

Želja Friderika II. je bila, da bi bil pokopan v pokopališki kapeli, a ta želja se ni uresničila. Menite pa, da obstaja možnost, da je del Friderika II., morda njegovo srce, vseeno pokopan poleg Veronike?

Gre za mojo misel, ki se mi je utrnila ob branju literature o srednjeveških kartuzijah, njihovih mecenih in pokopih teh mecenov. Srečamo se namreč s primeri, da je bila lobanja pokopana v enem samostanu, srce v drugem in tako dalje. Tudi izven kartuzijanskega reda je bila takšna praksa pokopavanja v srednjem veku relativno pogosta. Da bi bilo v kartuziji Jurklošter poleg Veronike pokopano Friderikovo srce, je zgodovinsko nedokazano, bi pa to imelo več paralel v širšem evropskem prostoru. Morda izvemo kaj več, če bo pokopališka kapela kdaj arheološko raziskana. 

Če bi na tem območju potekala arheološka izkopavanja in če bi našli ostanke – bi lahko dokazali, da gre prav za Veroniko Deseniško? 

V atriju velikega križnega hodnika so bile opravljene georadarske raziskave, ki kažejo, da je kapela relativno dobro ohranjena. Če bi res prišlo do izkopavanja na tem prostoru in bi tam naleteli na žensko okostje, ki bi ga lahko datirali v zgodnje 15. stoletje, potem bi bil to zelo verjetno dokaz, da je to Veronika Deseniška. Ženske namreč niso imele pravice do pokopa v najstrožjem delu moške klavzure. Ustanovitelji samostana so sicer imeli določene privilegije tudi glede pokopov, ampak Veronika ni bila ustanoviteljica kartuzije. Poleg tega arhivski viri ne razkrivajo, da bi bila dobrotnica ali mecenka kartuzije Jurklošter. Imamo pa po drugi strani Kroniko grofov Celjskih s podatkom, da je pokopana prav v tem samostanu.

Koliko zgodovinskih virov imamo o Veroniki Deseniški in njuni zgodbi? Kaj nam povedo? 

Z zgodovinskimi viri je bilo ugotovljeno, da Veronika ni izvirala iz kraja Desinić pri Velikem taboru v hrvaškem Zagorju, ampak iz kraja Desniche, danes Dišnik, južno od Bjelovarja. V eni od ohranjenih listin, ki jo je grof Friderik II. junija 1425 naslovil na Beneško republiko, je zapisano, da je Veronika hči velikega barona Ogrskega kraljestva. V kroniki grofov celjskih pa med drugim preberemo, da je Friderikov oče po poroki ujel Veroniko, jo zaprl na grad Ojstrica, kjer jo je pustil brez hrane in vode, jo obtožil, da je njegovega sina zapeljala v zakon s čaranjem, da ga je zasledovala s strupi in mu ogrožala življenje. Veronika je bila nato prepeljana pred cerkveno sodišče v Celju, kjer pa je bila s pomočjo zagovornika še istega dne oproščena vseh obsodb. Nekdanji jurkloštrski župnik, pater Karel Gržan, meni, da je tako vpliven zagovornik lahko bil samo Arnold, tedanji prior kartuzije Jurklošter. Herman II. Celjski je Veroniko nato ponovno ujel, zaprl na grad Ojstrica, kjer jo je znova pustil brez hrane in pijače, nato pa je dvema vitezoma ukazal, da jo pod gradom utopita v čebru.

Veronika je bila domnevno umorjena 17. oktobra 1425. 

Zakaj menite, da se je prav zgodba Veronike Deseniške in njene ljubezni z grofom celjskim tako močno vtisnila in zapisala v slovensko zgodovino? 

Zakaj se je ta zgodba tako zasidrala v naš spomin, se tako vtisnila v zavest, je težko reči. Zagotovo so literarni, glasbeni in likovni ustvarjalci 19. in 20. stoletja ključno prispevali k temu, da je ta zgodba tako živo navzoča v našem kolektivnem spominu. Je ravno prav dramatična, romantična, strastna, tragična in hkrati skrivnostna, da se hitro vtisne v srce. Poleg tega pa je povezana z najpomembnejšo in najvplivnejšo rodbino srednjega veka na slovenskih tleh – grofi celjskimi. 

Kaj nam o tej ljubezenski zgodbi povedo zgodovinski viri? 

Na podlagi zgodovinskih virov lahko sklepamo, da je to res bila velika ljubezenska zgodba. Friderik II. se je zaradi Veronike uprl svojemu očetu Hermanu II., ki je bil tedaj glava rodbine Celjskih, in se z njo poročil. Izstopa tudi to, da je Beneško republiko zaprosil za azil zase in za svojo Veroniko in da jo je dal nekaj let po umoru prekopati. Po njeni smrti je kartuziji Bistra poklonil sredstva za vzdrževanje večne luči in izgradnjo zahodne empore z oltarjem, pri katerem naj se darujejo maše zanj in njegovo Veroniko. Jurkloštrski prior, ki je pričel z vodenjem kartuzije leto po Veroniki smrti, pa se je prav tako zavezal, da bodo v samostanu večno obhajali aniverzarij z mašo za Friderika in Veroniko. Vse to kaže, da je bila posredi ljubezen.

Doc. dr. Mija Oter Gorenčič je višja znanstvena sodelavka, predstojnica Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU. V začetku leta je izšla njena knjiga Kartuzija Jurklošter, v kateri se ukvarja z zgodovino in umetnostno zgodovino samostana. Besedilo se zaključuje prav z vprašanjem, kje je grob Veronike Deseniške, velike ljubezni celjskega grofa Friderika II.